Celjski škof Stanislav Lipovšek je v celjski stolnici na dan državnosti, 25. junija 2016, ob 19. uri daroval sveto mašo za domovino. Svoje pozdrave in molitve za domovino sta izrekla tudi predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve in Islamske verske skuipnosti. Pri sveti maši je prepeval Moški zbor celjske stolnice.

ŠKOFOVE BESEDE

UVOD:

Spoštovani!
Prišli smo, da se Bogu zahvalimo za prehojeno pot, za vrednote in darove, ki nam jih Bog naklanja po naši domovini. Letošnji rojstni dan naše domovine še posebej slovesno obhajamo. V teh dneh so se zvrstile že različne proslave in srečanja: proslava Mestne občine Celje, ki jo mestni grb s tremi zvezdami še posebej povezuje z domovino in državnim grbom s tremi celjskimi zvezdami, maša za domovino včeraj ob 16. uri v ljubljanski stolnici, državna proslava v Ljubljani, maša za domovino in kresovanje sinoči pri Sv. Jožefu v Celju, pohod po Slomškovi poti in sv. maša za domovino danes na Slomškovi Ponikvi in sedaj slovesno bogoslužje v naši stolnici.
Lepo pozdravljeni vsi, ki ste se zbrali k temu slovesnemu bogoslužju – k sv. maši za domovino v stolnici, ki je istočasno vrh molitvene devetdnevnice, ki nas je v teh dneh po slovenskih župnijah in molitvenih skupinah povezovala v molitvi, postu in dobrih željah za duhovni in materialni blagor naše domovine. Prisrčen pozdrav predstavnikom Mestne občine knežjega mesta Celje, častnim občanom, poslankam in poslancem Mestnega sveta, ter predstavnikom kulturnih, vzgojno – izobraževalnih, dobrodelnih in zdravstvenih ustanov našega mesta.
Prisrčen pozdrav vam, spoštovani Veterani vojne za Slovenijo, ki ste najgloblje povezani z dogajanjem in vsebino današnjega praznika, pozdrav vam, spoštovani člani Območnega združenja veteranov vojne za Slovenijo Celje, Štore; pozdrav policijskemu veteranskemu društvu Sever – odbor Celje, pozdravljam poveljnika 8. pokrajinskega štaba za Zah. Štajersko, v času vojne za Slovenijo, gospoda brigadirja mag. Viktorja Krajnca, pozdravljam poveljnika 20. pehotnega polka Celje, gospoda polkovnika Boštjana Močnika, predstavnika Policijske uprave Celje, predsednika Gasilske zveze Celje gospoda Vinka Sentočnika in predstavnike gasilskih društev mesta Celja.
S posebno hvaležnostjo med nami pozdravljam duhovnike, redovnike, redovnice in še posebej predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve, gospoda arhijerejskega namestnika protojereja – stavrofora Milana Dudukovića, paroha celjskega; gospoda protojereja stavrofora Isa Kides, in gospoda Nazifa Topus, imama Islamske verske skupnosti v Celju.
Lep pozdrav tudi liturgičnim sodelavcem, ministrantom, bralcem, praporščakom, moškemu pevskemu zboru in instrumentalistom, ki nam bodo s pesmijo pomagali vstopiti v skrivnost sv. bogoslužja in doživljati Božjo bližino.

Slovenija nas povezuje v naših skupnih nalogah, radostih, uspehih pa tudi v preizkušnjah, neuspehih in problemih. Zahvalimo se Gospodu, če smo kaj dobrega storili za blagor domovine, in pripravimo naša srca, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti.

ŠKOFOVA HOMILIJA:
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!

Slovesno obhajanje Dneva državnosti, letos že 25. rojstnega dne naše domovine, je vedno priložnost, da s pesnikom nekoliko premerimo razdaljo in nebeško stran in se vprašamo, kaj mi pomeni domovina, kakšen je moj odnos do domovine oziroma do države, kaj bo treba še postoriti, da se bomo približali cilju in namenu te ustanove, ki je skupna blaginja, ki je ustvarjanje pogojev, da bo sleherni človek in državljan naše domovine živel človeka vredno življenje in mu bo omogočeno vse tisto, kar določa polnost, srečo in smisel sedanjega, prihodnjega in večnega življenja.
1. Pri iskanju odgovora na to vprašanje nam pomagajo različni strokovnjaki; voditelji narodov in držav vseh časov, na poseben način naši pesniki in pisatelji, ki s svojo mislijo in umetniško besedo utirajo pota in cilje naše domovine, našega naroda in narodov sveta.
To je najprej naša himna, Prešernova Zdravljica, ki nas na poseben način vodi k vrednotam naše domovine in k uresničevanja naše narodne, duhovne, materialne, kulture in politične identitete in samobitnosti… vedno, še posebej danes, naj v našem življenju močno odmeva žlahtno vabilo: »Komu najprej veselo zdravico, bratje, č’mo zapet, Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet…. pa tudi, vedno aktualen izziv in naloga: »Edinost, sreča, sprava, k nam naj nazaj se vrnejo! Otrok, kar jih ima Slava, vsi naj si v roke sežejo… In misel Otona Zupančiča, ki bo zapisana na spomeniku sprave, ki ga želimo postaviti v Ljubljani: »Domovina je ena, nam vsem podeljena in eno življenje in ena smrt«… ali preroška beseda Ivana Cankarja: »… O, domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel: Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje. Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal… in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom…«
To niso in ne smejo biti sanje… to je možnost in priložnost, ki je pred nami…
Nekaj tega je že uresničenega. Slovenija, naša domovina s 25 letno zgodovino postaja država s tradicijo… z izkušnjo, s priložnostjo, da dobre izkušnje poglabljamo, razvijamo in se na napakah učimo… Naše knežje mesto je v teh letih vsestransko napredovalo na vseh področjih; posebej se veselimo obnove mestnega jedra in vračanja življenja v mesto… posebej, da Marijino znamenje stoji, in pod njim sv. Jožef, sv. Florjan in Sv. Rok, ki čuvajo mesto,… in drevesa rastejo, čistijo zrak, nudijo prijeten pogled, dajejo senco in prijetno svežino, na njih gnezdijo ptice…

2.Kljub prazničnemu vzdušju problemi ostanejo, nastajajo vedno novi, ki so vabilo k iskanju rešitve… Za nas kristjane in za vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo, je smer, pot in rešitev Božja beseda, zapisana v sv. pismu. Vzemimo samo preroško besedo in vizija iz današnjega berila, ko nas prerok Izaija povabi na Gospodovo goro, k kateri bodo vreli vsi narodi in rekli: »Pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah… Kdaj hodimo po njegovih stezah? Takrat, kadar prekujemo meče v lemeže in sulice v vinjake… preroška beseda, ki je rešitev za vsa še tako zapletena mednarodna, narodna in tudi za naša družbena vprašanja, tudi za pota in cilje naše domovine, pa tudi Cerkve, sleherne človeške skupnosti, še posebej družine… Kaj namreč pomeni prekovati meče v lemeže? »Meč, orožje«, je simbol za krivico in nasilje… prinaša zlo, trpljenje smrt, »lemež, del pluga« simbol dobrega… rojeva blaginjo, napredek… prekovati meče v lemeže… pomeni premagovati ovire in težave, ki bremenijo naše medsebojne odnose, ki zavirajo naš resnični duhovni in materialni napredek sodelovanje, razumevanje, prijateljstvo, odpuščanje, spravo, mir,.

Obhajanje 25. obletnice naše države je tudi spodbuda k nadaljnjemu reševanju še vedno odprtih ran in mnogih nerešenih vprašanja našega medvojnega in povojnega obdobja, ki obremenjujejo našo sedanjost in prihodnost. Pot je samo ena; tista, ki nam jo je pokazal France Prešeren: »Edinost, sreča, sprava k nam naj se vrnejo, otrok, kar jih ima Slava, naj si v roke sežejo.« To pot nam je davno pred Prešernom s svojim zgledom in s svojo besedo pokazal Jezus Kristus, ki je v središče svojega oznanila in odrešenjskega delovanja postavil novo zapoved edinosti in ljubezni, ki naj povezuje Jezusove učence in vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo. V znamenitem govoru na gori Jezus nastopi kot tisti, ki dopolnjuje postavo in preroke, ko pravi: Rečeno je bilo: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim, ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva soncu, da vzhaja nad dobrimi in hudobnimi in pošilja dež krivičnim in pravičnim… Bodite torej popolni, kakor je popoln vaš Oče nebeški (Mt 5,43-48).
Jezusovi učenci so se poskušali malo izmikati zapovedi brezpogojne ljubezni do sovražnikov, ki je razpoznavno znamenje krščanstva; zato je Peter vprašal Jezusa: »Gospod, če moj brat greši zoper mene, do kolikokrat naj mu odpustim? Do sedemkrat? (prim. Mt 18,21); tako so učili učitelji postave. Jezus mu odgovarja: »Ne rečem ti do sedemkrat, ampak do sedemdesetkrat sedemkrat« (Mt 18,22), to se pravi, da je treba vedno odpustiti.
3. Cerkev v naši domovini se že vrsto let pogumno sooča z nalogami pastoralne prenove, ki jo usmerja krovni dokument »Pridite in poglejte«. Prenova Cerkve in njenih ustanov se uresničuje v peterih razsežnostih, med katerimi zavzema pomembno mesto prizadevanje za spravo, sožitje in mir v našem narodu. V pastoralnem vodilu »Pridite in poglejte«(PIP 93-96) je rečeno, da se Cerkev v Sloveniji čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, k narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja. Spravo prevečkrat želimo doseči s pritiskom na krivca, da bi le-ta prvi spoznal svojo krivdo in se pokesal. Ne tako. Kristjani verjamemo, da se Bog najprej obrača k žrtvi, k njeni ranjeni in ponižani človečnosti. Najprej ozdravlja njo in preko nje seže tudi do krivca. Vzor za prvenstvo žrtve prihaja s križa, na katerega so pribili Jezusa Kristusa, ko je molil: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). Proces sprave se torej začne pri odpuščanju in kristjani, učenci Jezusa Kristusa, in z nami vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo, smo prvi poklicani na to pot. Slovesno obhajanje srebrnega jubileja – 25. obletnice naše države naj bo nova spodbuda in nov korak na tej poti.

Zato, bratje in sestre, obhajajmo praznik naše domovine, pojdimo na Gospodovo goro, prekujmo meče v lemeže v iskrenem prizadevanju za harmonijo, za odpuščanje in spravo, za blagoslovljene odnose z Bogom, z bližnjim, s stvarstvom in s samim seboj… tu je izhod, tolažba, pomoč in rešitev…
Tu so odgovori na naša vprašanja in izzive, za našo sedanjost in za našo prihodnost. Amen.

+Stanislav Lipovšek, celjski škof