Ob bližajočem državnem prazniku dneva enotnosti in samostojnosti je škof Maksimilijan v nedeljo, 17.12.2023 ob 11:30 v celjski stolnici sv. Danijela daroval sveto mašo za domovino in vse, ki v njej prebivamo.

V pridigi je ob Božji besedi tretje adventne nedelje zbrane nagovoril:

»Bratje in sestre, vedno se veselite. Neprenehoma molíte. V vsem se zahvaljujte.« (1 Tes 4)

»Veselite se v Gospodu, vedno se veselite. Gospod je blizu.« (Flp 4)

Tako nam danes kliče bogoslužje tretje adventne nedelje, ki ji pravimo tudi nedelja veselja. Smo sredi adventnega časa, ki ga po eni strani zanamuje spokornost, priprava, očiščevanje, na drugi strani pa vedno večje hrepenenje, veselje in pričakovanje. Kristjani se pripravljamo na prihod Gospoda, na rojstvo Odrešenika. A ne na zgodovinski prihod iz preteklosti, ki se je zgodil enkrat za vselej pred 2000 leti v palestinskem mestu Betlehem, tudi ne samo na praznovanje božičnega dne 25. decembra, ko bomo v pripravljene jaslice položili kipec deteta Jezusa in svete družine.

Vsi ti spomini, okraševanje in priprave naj bi nas spominjale na nekaj več. Na to, da Bog želi tudi danes prebivati sredi med nami in z nami, v našem življenju, v naših domovih, v naši domovini.

To je razlog tega veselja in vsebina današnje tretje adventne nedelje, nedelje veselja, da se Bogu zahvaljujemo za ta njegov veliki dar, ki je najprej on sam; njegovo zaupanje v človeka, njegovo usmiljenje do vsakega. Ker smo v njegovem srcu navzoči vsi, še posebej majhni, utrujeni, tisti, ki iščejo varnost, dom in domovino.

V to praznično nedeljo spada tudi naša skupna zahvala ob našem državnem prazniku za našo skupno domovino. 26. decembra bomo obhajali praznik enotnosti in samostojnosti, praznik spomina na tisti veliki advent leta 1990, ko se je povsod čutilo, da prihaja trenutek, ko se izpolnjujejo dolga adventna in božična pričakovanja našega naroda po samostojnosti, dostojanstvu in varnosti. Da bi končno imeli svojo državo, ki bi za naš narod in kulturo tudi uradno skrbela.

Verniki smo v tistih dneh  spremljali prizadevanja odgovornih, da bi se vse to zgodilo v miru in z uspehom, mnogi so šli konkretno v obrambo naše domovine, vsi pa smo molili za našo domovino, za pogum in modrost odločevalcev. Boga smo prosili za razsvetljenje, pomoč in pogum.

»Zrelo, modro in pogumno« so takrat zapisali slovenski škofje v spodbudi pred referendumsko nedeljo 23.12. S posebnim pozivom vernikom, naj storijo, kar jim narekuje njihova vest in državljanska in narodna pripadnost. Na vprašanje Ali naj Slovenija postane samostojna in neodvisna država je 94% udeležencev takrat obkrožilo svoj da, ki je potem postajal konkreten v dejanjih in odločitvah.

Zato smo danes še posebej hvaležni vam, spoštovani veterani slovenske vojske in tudi vam gasilci pa tudi vsem, ki ste bili takrat pripravljeni sprejeti odgovornosti in sprejeti dolžnost.

Na nek način je danes še posebej pomembno, da se na to 3. adventno nedeljo spominjamo poguma in odločnosti tistih časov, ko nam tudi Božja beseda govori o nekem pogumnežu, odločnem možu, ki je preobrnil tok zgodovine. To je bil Janez Krstnik, ki je bil človek elite tistega časa. Sin duhovniških staršev, institucije, ki je bila v Izraelu uradno odgovorna, da ohranja željo po neodvisnosti, svobodi in samostojnost naroda. To je bila misel, ki je judovski narod vedno znova povezovala in združevala. Zavest, da jim je Bog namenil neodtuljivo nalogo in vlogo v zgodovini odrešenja, da bodo oni tisti, ki bodo pričali o Bogu kot tistemu, ki želi biti Bog in Odrešenik vseh ljudi.

Janez Krstnik kot sin voditeljev in elite tega naroda je svoje poslanstvo sprejel na čisto poseben način, na način, ki ima tudi danes velik pomen in odmev. Zavedal se je, da ni on tisti, ki bo osvobodil Izrael in premagal sovražnike. Ampak da je samo glas, samo pričevalec.

Danes smo v evangeliju slišali, kako so voditelji zaskrbljeni prišli v judejsko puščavo, kjer je Janez krščeval in ga vprašali: »Kdo si torej ti?« Vse ljudstvo je namreč hodilo za njim, množice so drvele v puščavo k Jordanu, da bi videle tega političnega preroškega revolucionarja, ki kliče k pokori, k spreobrnjenju, k čuječnosti, ki kritizira napake voditeljev. »Kdo si ti, da si drzneš takšnih besed, kdo si ti, ki se postavljaš na čelo množice, za kar te nismo pooblastili?«

In on pravi: »Jaz nisem mesija, nisem prerok.« Ni se postavljal na mesto, ki mu ne bi pripadalo. Zavedal se je svojega poslanstva, ki ni bilo v tem, da bo on zmagal in vodil, ampak da bo ustvaril prostor za nekoga, ki bo resnično lahko spremenil tok zgodovine.

»Jaz sem glas vpijočega. Po meni boste slišali in zaslišali Besedo, po meni boste spregledali in prepoznali resničnega Odrešenika.«

To naj bo tudi za nas vse, ko se danes s hvaležnostjo spominjamo praznika naše domovine in ko se pripravljamo na obhajanje božičnega praznika, spodbuda, da bi tudi mi lahko najprej prepoznali svoje poslanstvo in nalogo, ki jo imamo v tem svetu. Da bi se zavedali darov, ki jih imamo in ki nam jih Gospod daje. Da bi se vedno znova zavedali, da sami ne zmoremo. Da smo potrebni povezanosti, občestva, edinosti in enotnosti.

Papež Frančišek je v svojem pismu narodom, kjer še posebej prosi in moli za mir vsega sveta, v okrožnici Vsi smo bratje zapisal:

Nihče se ne more spopadati z življenjem sam. Smo sinovi iste zemlje, ki gosti nas vse in nas vse dela za brate in sestre.

Vsi smo poklicani, da postanemo bližnji drugim s preseganjem predsodkov, osebnih interesov ter zgodovinskih ali kulturnih pregrad.

Vsi smo namreč soodgovorni pri izgradnji družbe, ki bo znala vključevati, združevati in dvigati tistega, ki je padel ali ki trpi.

Ljubezen gradi mostove in mi smo ustvarjeni za ljubezen.

Tega bi se morali tudi danes vse močneje zavedati.

Noben narod, nobena država, nobena hiša, noben posameznik se ne bo rešil in ne bo preživel sam, ampak samo toliko, kolikor se bomo pripravljeni odpreti drug drugemu, si pomagati in drug za drugega skrbeti.

K tej drži solidarnosti, povezanosti, občestva, poguma in ponižnosti naj nas spodbuja današnja adventna nedelja pa tudi praznik naše domovine, ki se ga s hvaležnostjo spominjamo in se zanj zahvaljujemo.

 

GOVOR NAZIFA ef. TOPUZA, celjskega imama:

Lepo pozdravljam vse, mir z vami!

Poseben pozdrav velja škofu dr. Maksimilijanu Matjažu. Tudi pozdrav predstavniki političnega in družbenega življenja.

Dovolite, da najprej vsem čestitam ob državnem prazniku in že voščim tudi vesele božične praznike in blagoslovljeno novo leto.

Današnja sveta maša za domovino je priložnost, da se Bogu zahvalimo tudi za našo lepo domovino in Ga prosimo za blagoslov in mir. Hvala Gospodu vesoljnega sveta, ki nas je ustvaril in povezal v plemena ter narode. Naj spoznamo drug drugega, naj ne preziramo drug drugega. Muslimani in kristjani imajo veliko skupnih točk, kot su etika, spoštovanje Boga in soseda. V duhu tistega, kar nam je skupno, v veri in domovini gradimo našo boljšo skupno prihodnost. Ne pozabimo, da skupnega dobrega ni mogoče doseči brez solidarnosti in bratske ljubezni!

Dragi dobri ljudje, dragi prijatelji, ohranimo moč skupnosti. Naš pogled na izbiro vere je Kuranski verz: »V veri ni prisile!« Božji zakon je raznolikost, tako nas uči Bog: »Če bi želel, bi naredil, da ste vsi privrženci ene vere.«

Naše poslanstvo je širiti medsebojno zaupanje in spoštovanje. Srečen sem, ker imam priložnost živeti v prelepi državi Sloveniji, spoznati veliko plemenitih in prijetnih ljudi. Vsi smo del te domovine in bodimo nanjo upravičeno ponosni.

Prepričan sem, da so cilji vseh iskrenih in dobronamernih ljudi enaki: napredek, razcvet in srečno življenje vseh prebivalcev R. Slovenije. Ponuditi ljubezen in predanost domovini je verska in državljanska obveznost.

Tukaj smo se zbrali k maši in molitvam iz vere v Boga Stvarnika, iz zavesti, da od Boga prihaja blagoslov in vsak dober dar. Zaradi tega prosimo:

Edini Bog, Ti vse čudovito urejaš in vodiš. Postavil si nas na tem svetu, da bi izpolnili svoje poslanstvo in bili odprti za življenje. Vendar nas mnoge sile odvračajo od tega; prevečkrat iščemo sebične koristi in pozabljamo na druge. Zato Te prosimo za dar skesanosti in spreobrnjenja. Pomagaj, da bomo odgovorni na svojem mestu in da se bomo kljub razlikam veselili drug drugega. Pomagaj nam podpirate mlade, biti blizu družinam in ostarelim ljudem. Nauči nas prisluhniti vsem, ki trpijo. Prosimo te, podeli nam blagoslov za naše osebno in skupno življenje.

Naj Bog z vedrino in upanjem napolni srca, družine in skupnosti tistih, ki v sebi nosijo željo, da bi bili »orodje miru.« V imenu mira se Bogu za pomoč zatekamo. Gospodarja prosimo da nas napoti na pravo pot. Na pot tistih ki jim je milost svojo daroval, in ne tistih na katere se razsrdil, niti tistih, ki so zablodili. Amen!