Na praznik dneva državnosti, 25. junija 2013, je bila tudi v celjski stolnici sveta maša za domovino, ki jo je daroval celjski škof dr. Stanislav Lipovšek ob navzočnosti nekaterih duhovnikov, predstavnikov verskih skupnosti in povabljenih gostov – predstavnikov javnega, družbenega in kulturnega življenja v mestu Celje.
V nagovoru je škof razmišljal o pomenu domovine, o duhovno-materialni krizi, v kateri se je znašla naša država in o pomembnosti naporov vsakega državljana Slovenije in še zlasti kristjana, da zastavi svoje duhovne in srčne moči, da bi se položaj v naši domovini izboljšal za vse, ki v njej prebivamo.
NAGOVOR ŠKOFA LIPOVŠKA PRI SVETI MAŠI ZA DOMOVINO
DAN DRŽAVNOSTI 2013
MAŠA ZA DOMOVINO V STOLNICI – Celje, 25.6.2013 ob 19.uri
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !
Slovesno obhajanje Dneva državnosti, letos že 22. obletnice osamosvojitve naše domovine, je priložnost, da s pesnikom nekoliko premerimo razdaljo in nebeško stran in se vprašamo, kaj mi pomeni domovina, kakšen je moj odnos do domovine, kaj bo treba še postoriti, da se bomo približali cilju in namenu te ustanove, ki je skupna blaginja, ki je ustvarjanje pogojev, da bo sleherni človek in državljan naše domovine živel človeka vredno življenje in mu bo omogočeno vse tisto, kar določa polnost, srečo in smisel sedanjega in prihodnjega življenja.
1. Pri iskanju odgovora na to vprašanje nam pomagajo voditelji držav in narodov vseh časov, na poseben način strokovnjaki za družbena, duhovna, filozofska, teološka in ekonomska vprašanja, na poseben naši pesniki in pisatelji, ki s svojo mislijo in umetniško besedo utirajo pota in cilje naše domovine, našega naroda in naroda in narodov sveta.
Že na začetku bogoslužja smo poslušali zvoke Prešernove Zdravljice, ki je postala tudi naša himna in vodilo na poti uresničevanja naše duhovne, materialne in kulture samobitnosti. Pa je že tu nekaj težav, ker se nekaterim ne zdi primerno, da bi peli :«Komu najprej veselo zdravico bratje č’mo zapet, Bog našo nam deželo, Bog živi ves slovenski svet….ali Cankar, ki v starodavni pripovedki o Kurentu z vzneseno umetniško besedo napoveduje:« O domovina, ko te je Bog ustvaril, te je blagoslovil z obema rokama in je rekel : Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje. Kakor je rekel, tako se je zgodilo. Božja setev je pognala kal in je rodila – vzrasla so nebesa pod Triglavom…«.
2. Kako je s temi nebesi pod Triglavom, z našo domovino, 22 let po njeni razglasitvi? Veliko tega, kar smo pred 22 in več leti načrtovali se je uresničilo. Imamo svojo državo in njene ustanove, na mnogotere načine smo povezani z evropskimi narodi in različnimi drugimi evropskimi in svetovnimi združenji, kar ima mnoge pozitivne, pa žal tudi negativne sadove, ki se kažejo predvsem v rušilnih valovih evropske in tudi svetovne ekonomske, socialne in še posebej duhovne krize, ki so dosegli tudi nas z vsemi negativnimi posledicami in sadovi, ki jih vsi poznamo.
Vse pogostejša in vedno bolj dramatična so vprašanja, kako se izvleči iz tega primeža vseobsegajoče krize, ki ni le posledica evropskih in svetovnih okoliščin, ampak je velikokrat tudi rezultat naših napak, slabih odločitev in zlorab na različnih področjih našega skupnega življenja.
Poznamo veliko poti, nasvetov, in rešitev, ki vodijo iz te krize. Za nas kristjane in za vse ljudi , ki v srcu dobro mislijo, je smer, pot in rešitev Božja beseda, zapisana v Svetem pismu. Za naša domovinska vprašanja velja posebej preroška vizija iz današnjega berila, ko nas prerok Izaija povabi, na Gospodovo goro, k kateri bodo vreli vsi narodi in rekli:»Pojdimo na Gospodovo goro, k hiši Jakobovega Boga, da nas pouči o svojih potih, da bomo hodili po njegovih stezah.(prim. Iz 2, 2) In kdaj hodimo po njegovih stezah? Prerok nadaljuje: »Takrat, kadar prekujemo meče v lemeže in sulice v vinjake (prim. Iz 2,4) … Preroška beseda, ki je rešitev za vsa še tako zapletena mednarodna, narodna in tudi za naša družbena vprašanja. Nič čudnega, da je to preroško vodilo zapisano na posebni plošči v avli palače Združenih narodov v New Yorku, da jo imajo delegati narodov vedno pred očmi in Bog daj, da bi usmerjalo tudi pota in cilje naše domovine, pa tudi Cerkve, sleherne človeške skupnosti, še posebej družine in župnije. Kaj namreč pomeni prekovati meče v lemeže? Pomeni, premagovati nasprotovanja, prepir, sovraštvo, krivičnost, zlo, nasilje, vojne spopade in si namesto tega prizadevati za mir, sodelovanje, razumevanje, prijateljstvo, odpuščanje, spravo, poštenost, medsebojno pomoč idr., skratka pomeni prizadevati si za vrednote, po katerih hrepeni človeško srce, ki našemu življenju prinašajo varnost, srečo, resničen duhovni in materialni napredek, svetlo prihodnost.
Apostol Pavel v pismu Kološanom to misel razvija, ko pravi: »Kakor božji izvoljenci, sveti in ljubljeni si oblecite prisrčno usmiljenje, dobrotljivost, milobo, potrpežljivost; prenašajte drug drugega in si odpuščajte, če ima kdo na kom kaj grajati. Kristusova beseda naj v obilju prebiva med vami … vse kar delate, delajte v imenu Jezusa Kristusa in po njem zahvaljujte Boga in Očeta« (prim. Kol 3,12-17).
3. Dan državnosti letos obhajamo v Letu vere, ki ga je lani oktobra razglasil zaslužni papež Benedikt XVI., v počastitev 50. obletnice začetka 2.vatikanskega koncila in 20. obletnice izida Katekizma Katoliške Cerkve. Oba dogodka sta odločilno vplivala na življenje in delovanje Cerkve, zato ni čudno, da je papež v apostolskem pismi »Vrata vere« vse katoličane in vse ljudi dobre volje povabil k ponovnemu branju dokumentov 2. vatikanskega koncila in poglobljenemu razmisleku in preverjanju v koliki meri smo uresničili črko in duha tega pomembnega koncilskega in pokoncilskega dogajanja. Ko obhajamo praznik naše domovine, je prav, da z novo pripravljenostjo vzamemo v roke znamenito Konstitucijo o Cerkvi v sedanjem svetu, ki že s svojim naslovom pove, da uravnava in usmerja vedno novo vprašanje, kako naj Cerkev, to se pravi, kako naj kristjani – člani Cerkve, uresničujemo svoje poslanstvo v svetu, v srečanju z ljudmi našega časa, z državo in njenimi ustanovami, ki skrbijo za skupni blagor in uravnavajo naše skupno življenje. Takole je rečeno kar na začetku: »Veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost ljudi našega časa, posebej ubogih in kakorkoli trpečih, je veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovega učenca« (GS 1); pomeni, da kristjani, učenci Jezusa Kristusa nismo nekje »za luno« ampak živimo v tem svetu, nismo opazovalci in nemi gledalci, ampak sodelavci za božje kraljestvo, za boljši svet, za vse tisto, kar resnično pripomore k duhovnemu in materialnemu napredku , kar pripomore k resničnemu blagru slehernega človeka, še posebej malih, ubogih, bolnih ostarelih in vseh, ki so kakorkoli omagali na poti življenja. To nalogo smo prejeli že na začetku človeškega rodu in ga obsega Božje naročilo prvima človekoma: »Rastita, množita se, napolnita zemljo in ji gospodujta.« (1 Mz 1,28)
To naročilo se je pozneje večkrat ponovilo, posebej takrat, ko Jezus naroča svojim učencem: »Vi ste luč sveta, vi ste sol zemlje, tako naj sveti vaša luč, da bodo videli vaša dobra dela in slavili Očeta, ki je v nebesih« (prim. Mt 5,13-14). Še več, Jezus pravi na drugem mestu: »Ne, kdor pravi, Gospod, Gospod, to ni dovolj; tisti je, ki me ljubi, ki spolnjuje voljo mojega Očeta.« (prim. Mt 7,21) In Očetova volja, se je razodela, se je učlovečila, se je konkretizirala v Jezusu Kristusu, njegovem evangeliju, v njegovem zgledu. Zato Jezus pravi: »Pridite k meni, učite se od mene, zgled sem vam dal…«(prim. Jn 13, 15). Sojeni ne bomo po tem, katere časti in naslove smo dosegli ampak po besedah »lačen sem bil in ste mi dali jesti, popotnik sem bil, bolan sem bil, žalosten sem bil, brez službe sem bil …, kar ste storili kateremu teh najmanjših bratov ste meni storili. (prim. Mt 25,40)
Na državni proslavi v Ljubljani so nastopajoči z umetniško besedo povedali, da imamo srce, ki vse poganja in kliče k življenju, in imamo kompas, ki kaže pravo smer. Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, imamo to srce, ki vse poživlja in ohranja. To je Jezus Kristus, to je njegove delo odrešenja, ki se uresničuje tu in sedaj. Imamo kompas. To je evangelij, luč in pot življenja; potrebno je kreniti na pot in napredovati v zvestobi. To storimo tudi mi, danes, jutri, vedno znova, za naš skupni blagor, za blagor naše domovine, v Božjo slavo. Amen.
+ dr. Stanislav Lipovšek
celjski škof