Škof Maksimilijan v nedeljo, 27. aprila 2025 zvečer v stolnici skupaj z duhovniki in verniki celjske škofije daroval sveto mašo zadušnico za pokojnega papeža Frančiška. V pridigi je nagovoril:

Dragi bratje duhovniki, škof Stanislav, dragi bratje in sestre,

res sem vesel in hvaležen, da smo se lahko v tako lepem številu zbrali tukaj v naši stolnici k maši zadušnici, k maši hvaležnosti za našega papeža Frančiška. Na ta način pokažemo, da papež ni bil samo naš voditelj, ampak da je bil res naš brat, naš oče, da naš pričevalec v veri.

V teh dneh smo slišali veliko besed o njem, o njegovih zaslugah, o njegovi veličini in o njegovem pontifikatu. Lahko bi rekli, da je k temu težko še kaj dodati. Morda bi bilo bolje, da bi utihnili, molili in premišljevali o tem, kaj nam je zapustil, kako je živel, kako je oznanjal, kako je pričeval o Cerkvi in o evangeliju.

Pontifikat presenečenj

Njegov pontifikat je bil nenavaden. Že od začetka je bil pontifikat presenečenj. Od prvega pozdrava na balkonu Petrove bazilike s tistim njegovim nenavadnim Dober večer. Pa potem s priklonom pred ljudstvo, ko je, preden mu je podelil blagoslov, hotel, da ljudstvo blagoslovi njega. Pri vsakem srečanju je vedno prosil za to: »Molite zame, blagoslavljajte me. Samo tako bom lahko res služil in bom lahko res pastir.«

Vse do tistega njegovega zadnjega blagoslova Urbi et Orbi, ko nam je z zadnjimi močmi podelil svoj blagoslov mestu in svetu manj kot 24 ur pred svojo smrtjo. In potem še njegov zadnji stik z množico, ko se je zapeljal med ljudi na Trgu svetega Petra, ki so mu mahali in se še zadnjič dotaknil in blagoslovil otroka, ki so ga dvignili predenj.

Bil je papež dotika, papež bližine, papež Cerkve, ki sestopa s trona in želi hoditi med ljudmi, z ljudmi in biti tam, kjer jo potrebujejo.

Bil je papež Cerkve, ki hoče biti, kot je rekel v eni izmed njegovih prvih nenavadnih metafor, poljska bolnišnica, da bo tam, kjer jo bodo ljudje potrebovali, kjer je stiska, kjer je revščina.

Tako je živel vse do konca, do zadnjega velikonočnega tridnevja, ko je namesto, da bi obhajal slovesno bogoslužje velikega četrtka v Petrovi baziliki, zopet obiskal zapor z neznanimi, zapuščenimi, odrinjenimi, zavrženimi in tam pred njimi molil in se zahvaljeval Gospodu, ki nas je učil, da je služabnik velik takrat, ko služi in je sposoben prikloniti se pred vsakega človeka.

Vsa njegova dejanja, geste in besede pa niso naletele na odobravanje in navdušenje. Čeprav so ga verjetno bolele kritike in zavračanje, je ostal zvest skromni Cerkvi, svojemu skromnemu Gospodu in Cerkvi malih, ker je bil prepričan, da bi se naš Gospod odločal podobno.

Zato mi je posebej dragoceno in pomenljivo, da se lahko zberemo kot škofija k maši zanj ravno na večer nedelje Božjega usmiljenja. Prav Božje usmiljenje je ključ ali luč, v kateri lahko beremo njegovo življenje. Pa ne samo njegovo življenje, ampak tudi naše, to, kako živimo evangelij in vero, ki nam je zaupana in darovana.

Štirje prizori iz današnje Božje besede nam odprejo še en pogled na življenje tega velikega papeža.

Vrata

»Pod noč tistega dne, prvega v tednu, ko so bila vrata tam, kjer so se učenci zadrževali, iz strahu pred Judi zaklenjena.«

Zaklenjena vrata in učenci za zaklenjenimi vrati v strahu in pričakovanju. Frančišek je hotel odkleniti vrata Cerkve. Že pred konklavom leta 2013, ko so se posvetovali o tem, kakšen naj bi bil prihodnji papež, je uporabil to presenetljivo podobo, da Jezus trka na vrata Cerkve, pa ne od zunaj, ampak od znotraj, ker želi stopiti ven, ven iz Cerkve, ven iz tega, nam tako navajenega svetega in častitljivega prostora. Da bi lahko Gospoda ponesli v svet kot Cerkev v izhodu. Ta izrek je najbolj zaznamoval njegovo poslanstvo in njegovo razumevanje Cerkve –  Cerkev mora biti na obrobju, mora doseči vse.

Zato je odpiral vrata zaporov, obiskoval majhne primestne cerkve, odpiral vrata majhnih daljnih držav, kjer so kristjani skromna manjšina. Odpiral je vrata pri drugače vernih. Odpiral je vrata običajnih domov. Zvonil je na telefone komaj poznanih ljudi in končno odpiral je sveta vrata.

Ampak tudi o teh svetih vratih je rekel, naj ne iščemo samo tistih velikih svetih vrat svetoletnih bazilik, ampak tudi tista manjša, tista, ki jih najdemo v vsaki cerkvi, vrata spovednic. Tista so resnici sveta vrata, ki vodijo v novo življenje, vrata Božjega usmiljenja.

Božje usmiljenje

S tem smo pri drugi veliki temi današnje nedelje in papeža Frančiška – pri Božjem usmiljenju. Usmiljenost, je rekel, je pravo in resnično Božje obličje, je pravo ime za Boga. Zato je sklical tudi izredno leto Božjega usmiljenja, ker je čutil, da smo morda tega najbolj potrebni. Ne samo tisti, ki so zunaj Cerkve in Boga ne poznajo, ampak tudi mi, ki smo v Cerkvi.

Tudi mi zelo potrebujemo spoznanje, da je Bog usmiljen, da smo usmiljenja potrebni in da bomo ljudje po Božjem srcu takrat, ko bomo sposobni drugega srečevati prav v srcu in s srcem usmiljenja.

Želel je, da bi ponovno odkrili zakrament usmiljenja, sveto spoved. Kolikokrat je poudarjal: »Ne bojte se tega zakramenta!« In duhovnikom: »Naj vam nikoli ne zmanjka časa in volje sedeti v spovednici in čakati. Bodite delivci usmiljenja, ne delivci pravičnosti.« Pred spovedjo se nihče ne sme počutiti kot kaznjenec, ki se mora poniževati in se sramovati, ampak kot otrok, ki je našel obličje in objem svojega očeta. In Oče nas bo vedno znova dvignil iz vsake situacije in vsakega, še tako težkega in sramotnega stanja. On se nikoli ne utrudi odpuščati. Če se mi naveličamo prositi za usmiljenje, se On nikoli ne utrudi. Spoved in usmiljenje sta tisti dar, ki ga tako zelo potrebujemo in ki lahko vedno znova ustvarja in daje novo življenje in nov začetek.

Poklicani in poslani

»Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.«

Papež Frančišek je vedno znova močno poudarjal, da smo vsi poklicani in poslani. Da kristjani svojega poklica in svoje vere nismo prejeli zato, da bi jo živeli sami, da bi jo še tako lepo čislali in zavijali v obleke, oltarje, skrinje in podobe našega življenja, ampak da bi jo delili, pričevali in živeli. 

Ko je nas pozival k sinodalni prenovi Cerkve, je bilo to gotovo eno najbolj preroških dejanj njegovega papeževanja –  da bi prepoznali, da smo res vsi Cerkev, Kristusovo telo tukaj na zemlji, v katerem ima vsak član svojo neprecenljivo vrednost in poslanstvo.

Da bi zaživeli iz milosti daru svetega krsta in darov Svetega Duha, ki so nam bili podeljeni ter da bi se res prepoznali kot ljubljeni sinovi in ljubljene hčere nebeškega Očeta.

»Cerkev je občestvo« je poudarjal, Cerkev je družina, kjer se mora vsak čutiti doma in dobrodošel. Pravi in glavni voditelj Cerkve pa je Sveti Duh, ki veje koder hoče in kakor hoče, ki se ne da zajeti in ki ga lahko slišimo samo, če mu prisluhnemo.

To je tista velika tema, ki nas jo je učil in ki se zdi sama po sebi lahka, pa je vendarle težka – učiti se poslušati drug drugega, biti Cerkev poslušanja. To pomeni dati prostor drugemu. Težko nam je poslušati druge. Težko nam je v resnici prisluhniti samemu sebi in zato nam je tolikokrat težko slišati tudi Boga.

Mir vam dajem, prejmite Svetega Duha. Te besede Vstali kliče tudi nam z obljubo, da prejemamo Duha Tolažnika, Duha Prišepetovalca, Duha Zagovornika, ki nam bo dal razumeti in spoznati vse ter storiti, kar je potrebno.

Cerkev z ranami

Ko je Jezus osmi dan po veliki noči stopil pred učence pri zaprtih vratih – Bog ostaja do konca Bog presenečenj – je pozval Tomaža, naj položi svoj prst v njegove rane. Vstali ni skrival svojih ran. Naš Bog se ne boji ran, ne boji se bolečin, ne sramuje se nepopolnosti ljudi, ki se mu bližajo in se ga dotikajo.

Tudi Frančišek se tega ni bal. Ni hotel dajati videza popolnosti ne s svojo pojavo, ne z obleko, ne s svojim govorjenjem, niti ne s svojim življenjem do konca. Pustil je, da smo ga videli šibkega, nemočnega, ubogega, že odhajajočega in umirajočega. Ni se bal nepopolnosti, žal pa mu je bilo za nepristnost in neresničnost. 

Vedel je, da je Gospod prišel reševat in klicat to, kar je bolno, ne to, kar se ima za popolno. Vedel je, da človek nima vedno odgovora na vsa vprašanja. Velikokrat smo ga zato lahko slišali, kako se je ustavil pred kakšno dokončno sodbo.

Spomnim se nekega prizora v rimski župniji, kjer so mu otroci zastavljali vprašanja. In ko je prišel na vrsto mali fantiček Emanuel, je začel hlipati in ni mogel izreči besede. Jokajoč je prišel k papežu, ga objel in mu šepetal v uho. Videlo se je, da sta oba jokala, tako mali Emanuel kot papež. In potem na koncu papež pravi, da je vprašal Emanuela, če lahko na glas pove to, kar mu je šepetal. Pravi, da bil njegov pokojni oče ateist. Dečka je zato dala krstiti in ga spremljala v cerkev njegova babica. On pa ima tako rad svojega očeta in ga noče izgubiti. In je vprašal papeža, ali bo srečal svojega očeta pri Bogu v nebesih, ko bo prišel tja. In papež je zbranim rekel: »Ali bi lahko Bog ostal trd in neprizadet ob solzah tega malega otroka?«

Ali se lahko Božje usmiljenje ustavi pred solzami malih in nemočnih, četudi grešnih in oddaljenih? Tako kot Tomaž, ki je takrat pred Gospodom in njegovimi ranami ostal brez besed. Naj tudi nam, dragi bratje in sestre, Gospod podeli milost, da bi lahko vedno znova, ko nam bo zmanjkalo naše pameti, našega poguma in naše vere, izrekali to Tomaževo prošnjo in besedo: Moj Gospod in moj Bog.

Papež odprtih vrat

Prepričani smo, da lahko zaupamo v Frančiškovo priprošnjo, v priprošnjo papeža odprtih vrat.

Umrl je v svetem letu in pustil vrata svetega leta odprta. Svetoletna vrata v Rimu bo zaprl njegov naslednik. Pustil je odprta vrata sinodalne Cerkve, sinodalne poti, po kateri bomo sedaj hodili mi naprej. Pustil je vrata Cerkve odprta za vse, ki so izgubili upanje, da bi bila lahko kdaj dom tudi za njih.

Naj nam izprosi vero v moč in svetost Cerkve, ki ljubi, ki odpušča, ki je velika takrat, ko je majhna, ko sprejema in služi. Amen.

Fotografije: Jože Potrpin