V sredo, 29. junija 2016, na praznik apostolov Petra in Pavla, je bilo v celjski stolnici ob 17h mašniško posvečenje letošnjega edinega celjskega novomašnika Gregorja Majcna iz župnije Nova Cerkev. Pri slovesnem bogoslužju je prepeval župnijski zbor sv. Lenarta iz Nove Cerkve pod vodstvom Darinke Stagoj, orgle je igrala Natalija Podgoršek. Objavljamo škofov nagovor in fotografije (avtor: Jože Potrpin).

Uvod v bogoslužje:

Spoštovani vsi navzoči!
Cerkev v Sloveniji se v teh dneh raduje in hvali Gospoda, ko sprejema 15 novomašnikov; štirje so bili posvečeni v novomeški stolnici že v soboto, 26. junija, trije so bili danes ob 9. uri posvečeni v ljubljanski stolnici, eden danes ob 16. uri v mariborski stolnici, trije danes ob 16. uri v murskosoboški stolnici, eden v tem času stopa k oltarju v koprski stolnici; ti, dragi Gregor, pa boš rekel svoj življenjski »Tukaj sem, Gospod« sedaj, tu v naši stolnici. Sredi zbranega božjega ljudstva. Vsi se veselimo in hvalimo Gospoda, še posebej zato, ker si edini novomašnik naše škofije in kot tak poseben božji dar mladi škofiji ob njeni 10. obletnici ustanovitve.

Skupaj s Teboj pozdravljam tudi Tvoje domače, spoštovano mamo in očeta, pozdravljam Tvojega brata, mlajšo sestro in starejšo sestro, pozdravljam vse sorodnike, sovaščane, prijatelje in znance in še prav posebej župljane Tvoje rojstne župnije Nova Cerkev, skupaj z g. župnikom in dekanom Alojzijem Vicmanom, ki prav tako z velikim veseljem sprejemate svojega novomašnika in ste to veselje in upanje prinesli danes tudi v našo stolnico, ko bo pri slovesnosti mašniškega posvečenja prepeval domači cerkveni pevski zbor Sv. Lenarta, župnije Nova Cerkev, in se vam za to sodelovanje in pomoč prisrčno zahvaljujemo.
Prisrčen pozdrav tudi vsem navzočim duhovnikom in redovnikom, skupaj z g. gen. vikarjem celjske škofije, opatom in stolnim župnikom, pozdravljam g. dekane, diakona, bogoslovce, kandidate za stalni diakonat, pozdrav sestram redovnicam, članom MZDP, ministrantom in vsem vernikom, ki ste od blizu in daleč za to priložnost priromali v našo stolnico, da bi sprejeli ter z molitvijo pospremili na duhovniško pot našega novomašnika.
Vsi smo sedaj povabljeni, da na široko odremo vrata našega srca vetju Sv. Duha, ki želi posvetiti tega izbranega. Pripravimo naša srca in, če smo kaj dobrega opustili ali morda celo kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe, da bo naša daritev Bogu prijetna in bo uslišana naša molitev za tega izbranega in za vse, ki jih Gospod kliče v duhovniško ali redovniško službo…

Homilija:

Dragi sobrat novomašnik, sobratje duhovniki, redovniki in redovnice, diakon, bogoslovci, sestre in bratje v Kristusu!

Zakrament mašniškega posvečenja obhajamo med sv. mašo, ko bomo znova slišali Jezusove besede pri zadnji večerji: »To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se za vas preliva, to delajte v moj spomin« (prim. Lk 22,19). Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju razmišlja o tej osrednji skrivnosti naše vere, pravi: »Nikdar poslej, nikdar po tej zadnji večerji, se Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju te skrivnosti naše vere in se ne bo, do Kristusovega drugega prihoda ob koncu časov« (prim. B 6).
1. In Ti, dragi novomašnik Gregor, danes po zakramentu mašniškega posvečenja vstopaš v to skrivnostno dogajanje. Nad Teboj se uresničuje preroška beseda: »Duh Gospodov je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim in ozdravljam tiste, ki so potrtega srca« (prim. Iz 61,1). Tudi zate velja Jezusova beseda učencem: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil vas in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane (prim. Jn 15,16). Tu je bistvo, tu je srce duhovništva. Nismo sami, Gospod je z nami, on nas je poklical, on nas pošilja; nismo lastniki, ampak oskrbniki njegovih darov; delujemo v njegovem imenu, v njegovi osebi, »in persona Christi«, pravi sv. papež Janez Pavel II. Sami ne moremo ničesar storiti, zato nas Jezus vabi: »Pridite k meni, vi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« (prim. Mt 1128).
Odločilna je naša predanost, naša zvestoba in ukoreninjenost, naša življenjska povezanost z Jezusom Kristusom v Sv. Duhu, ki daje naši duhovniški službi smisel, duhovni polet, moč in sijaj. O oznanjevalcih evangelija razmišlja papež Frančišek v znameniti apostolski spodbudi »Veselje evangelija«, posebej, ko govori o evangelizaciji v Sv. Duhu in pravi, da evangelizacija v Sv. Duhu ni kopičenje nalog, ki jih doživljamo kot breme, kot neprijetno obveznost. Ne, to ni evangelizacija. Prava evangelizacija se rojeva tam, kjer v srcu gori ogenj Sv. Duha, ki nas vnema in spodbuja k darujoči se ljubezni, da gremo k ljudem našega časa, da ne iščemo sebe, ampak brate in sestre, posebej male, uboge, žalostne, preganjane in pomoči potrebne in jim oznanimo, da niso sami, da je Gospod z njimi (prim. VE 261). Ta ogenj je treba prižgati in ga skrbno čuvati.

2. Ti, dragi novomašnik, si odkril ta ogenj, ta dar, to predanost Jezusu Kristusu v Sv. Duhu. To najlepše izraža Tvoje novomašno geslo: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim« (Jn 17,21), ki je zapisano ne le na tvoji novomašni podobici, ampak, sem prepričan, še bolj v tvojem srcu, slišali smo ga v današnjem evangeliju in bo s Teboj tudi na tvoji duhovniški poti, ki jo danes začenjaš…

Tvoje mašniško posvečenje, dragi novomašnik, obhajamo v Svetem letu Božjega usmiljenja, ki je po želji papeža Frančiška odgovor Cerkve na znamenja časa. V svetu, v katerem je toliko teme, zla in hudobije, je treba prižigati luč, ogenj božje ljubezni, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu, v njegovem delu odrešenja, v njegovem evangeliju. In kdo naj prinaša to luč, to novo upanje, ta mir in to tolažbo, če ne mi kristjani, učenci Jezusa Kristusa in še prav posebej mi škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in vsi, ki smo se posvetili delu za božje kraljestvo, mi smo najprej poklicani, da se po besedi papeža Frančiška vržemo v objem božje ljubezni in to na duhovni poti svetega leta, ki nas najprej povabi, da vstopimo skozi sveta vrata tudi v naši stolnici in s pesnikom nekoliko premerimo razdaljo in nebeško stran; se pravi, se ob vstopu skozi vrata, ki pomenijo Jezusa Kristusa – Dobrega pastirja, vprašamo, v koliki meri hodimo po njegovih stopinjah, v koliki meri poznamo svoje ovce in smo zanje pripravljeni dati življenje. S papežem Frančiškom se moramo vprašati, komu služimo? Ali imamo duh po ovcah? Pomeni, poznamo nam zaupane vernike, njihove radosti, pa tudi križe in težave? In papež Frančišek nadaljuje: Ali so naša župnišča in župnijske pisarne carinske postaje, kjer se ugotavljajo prekrški in napake, ali pa so oaze in kraji miru in prijetne domačnosti, kjer človek začuti božjo bližino, najde razumevanje, pomoč in tolažbo.
Cerkev v naši domovini in tudi v naši škofiji se že vrsto let pogumno sooča s pastoralnimi izzivi in nalogami, ki jih prinaša sodobni svet in se z njimi sooča tudi krovni dokument pastoralne prenove »Pridite in poglejte«. Naloga še zdaleč ni končana, saj je potrebno nenehno vračanje k virom, k izhodiščem našega krščanskega življenja, ki so sv. pismo, molitev in sveto bogoslužje. To naj bi se dogajalo po domovih in družinah in po naših župnijah, še posebej pri verouku in drugih oblikah uvajanja v krščansko življenje. Odločilna je naša zavest, da smo po krstu in birmi vsi poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci za božje kraljestvo, da se tudi po škofih, duhovnikih, redovnikih in redovnicah, po diakonih, bogoslovcih in po vseh vernikih zida in gradi Božje kraljestvo, »da bi rasli v apostolski gorečnosti in bi drug drugemu pomagali na poti vere, na poti, ki vodi k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom in bi drug drugemu služili v darujoči ljubezni (prim. PIP 59).
3. Naš novomašnik in njegovi kolegi-novomašniki, ki v teh dneh izrekajo svoj življenjski »da« Jezusu Kristusu in Božjemu ljudstvu, dokazujejo, da je mogoče, da Bog tudi danes kliče in vabi: Hodi za menoj v duhovniškem, redovniškem ali misijonarskem poklicu. Zato se Tebi, dragi Gregor, in tvojim kolegom-novomašnikom zahvaljujemo za vašo predanost, za vaš »da« Jezusu Kristusu, zahvaljujemo pa se tudi vsem molivkam, molivcem in apostolom molitve in dela za duhovne poklice, zahvaljujemo se staršem in starim staršem, domačim in sorodnikom naših novomašnikov, da so in še bodo z molitvijo in očetovsko in materinsko ljubeznijo spremljali svoje sinove na poti do oltarja in sedaj naprej v duhovniško službo, ko jim bo ta molitvena in duhovna bližina tudi zelo potrebna. Res smo veseli in Bogu hvaležni, ko sprejemamo letošnjih 15 novomašnikov, 15 novih apostolov in glasnikov Božjega kraljestva, vendar ti »znanilci duhovne pomladi« še zdaleč ne rešujejo zaskrbljujočega pomanjkanja duhovnih poklicev. V naši škofiji smo veseli in Bogu hvaležni, da imamo skupaj z novomašnikom 3 škofijske bogoslovce, in za njimi še dva kandidata za redovniški poklic, vendar so potrebe veliko večje. Naša škofija že 4 leta nima nobenega novega kandidata za Bogoslovje, ki vzgaja škofijske duhovnike; 39 župnij naše škofije je že brez svojega rednega dušnega pastirja, pa tudi veliko duhovnikov, ki požrtvovalno vztrajajo na župnijah, ima težave, ko na vrata trka starost, bolezen, onemoglost in je stanje zares zaskrbljujoče. Prav zato 10. obletnico ponovne ustanovitve in razglasitve naše škofije, ki jo obhajamo letos, posvečamo pomnoženi, zaupni in vztrajni molitvi in delu za duhovne poklice, da bi mladi – in takih je veliko med nami – ne oklevali, ampak pogumno sledili Božjemu klicu ter v duhovniškem ali redovniškem poklicu zastavili vse svoje moči za Božje kraljestvo, za službo Bogu in bližnjemu, posebej za male uboge, oddaljene, žalostne in zapuščene, ki jih je vse več v današnjem svetu.

Nismo sami. Gospod je z nami. Z nami sta danes, na praznik apostolov Petra in Pavla, tudi dva imenitna pričevalca, vzornika in priprošnjika, apostola Peter in Pavel, prvaka apostolskega zbora in stebra Kristusove Cerkve. Pa tudi njima ni šlo vse gladko. Peter je celo zatajil svojega Gospoda in Pavel, prej Savel, je celo preganjal Cerkev Božjo. Toda, ko sta se premagala krize, ovire in skušnjave, sta se stoodstotno odločila in krenila za Jezusom Kristusom. Apostola Pavla je srečanje z Gospodom na poti v Damask tako prevzelo (prim. Apd 9,1-30), da je pozneje vedno ponavljal »Meni je življenje Kristus. Nič me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rim 8,38-39). Peter je trikrat zatajil svojega Gospoda, zato ga je Jezus tudi trikrat vprašal: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš« (Jn 21, 17).
Dragi novomašnik Gregor, tudi Tebe Gospod danes in te bo vedno znova spraševal: »Gregor, ali me ljubiš?« Zato bomo danes in vedno znova zaupno molili, da boš Ti in za teboj mnogi mladi odgovorili:
»Gospod, tukaj sem, ti vse veš, ti veš, da te ljubim (prim. Jn 21,17). Amen.

+ Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof