V soboto, 3. februarja 2024 smo se v Celju pri Svetem Duhu zbrali voditelji in sodelavci iz župnij naše celjske škofije – skupaj nas je bilo 86, da bi ob Božji besedi in sinodalnih spodbudah razmišljali o tem, kako lahko še bolj živimo poslanstvo Jezusovega učenca in njegovega pričevalca v našem okolju.

Pri uvodni spodbudi našega škofa Maksimilijana o temeljnih poudarkih sinodalne Cerkve ter o odmevih na jesensko zasedanje škofovske sinode v Rimu smo razmišljali o nadaljnji sinodalni poti v naši škofiji. Odkrivali smo različne obraze sinodalne Cerkve, ki je skupaj na poti in se uresničuje v občestvu, soudeleženosti in poslanstvu. V slavilni molitvi smo pred Gospoda položili sebe in naše delo ter se odpirali navdihom Svetega Duha. Ob Božji besedi o dveh učencih, ki se jima je na poti v Emavs pridruži Vstali in jima dal nov pogled na to, kar se je zgodilo, so tudi naša srca zagorela v želji po njegovi besedi. S pomočjo s. Metke Kos smo vstopali v sporočilo Božje besede, ki govori tudi za naš konkretni trenutek in nas usposablja, da bi postali bolj pogumni in pričevalski učenci in se prepoznali kot odgovorni člani Cerkve.

V drugem delu smo v skupinah po 12 spregovorili o tem, kakšni so naši načini poslušanja Boga, kako se učimo biti najprej učenci in nato pričevalci, kako in kje zajemamo moč za svoje pričevanje in poslanstvo ter kaj bi še potrebovali, da bi lahko bolje živeli svoje poslanstvo misijonarskega učenca.

Ena od udeleženk pravi takole: »Sodelovanje na sinodalnem usposabljanju me je kot laika popeljalo v izjemno poglobljen in obogaten duhovni proces. Dialog med laiki je odprl vrata konstruktivnemu razumevanju in sočutnemu povezovanju. Razgovori so razkrili raznolike perspektive vernikov glede sodobnih pastoralnih izzivov, kar sem dojela kot pozitiven korak k uresničevanju resnične sinodalnosti. Strukturiran pristop k dialogu, kjer smo izmenjavali ideje in iskali skupne točke, je bil izjemno spodbuden, saj smo imeli možnost odprte in konsktruktivne razprave, kar je spodbudilo aktivno sodelovanje laikov in prispevalo k bogatitvi razprave. V skupini je bilo čutiti enakopravnost in spoštovanje med vsemi, ne glede na našo vlogo v Cerkvi, in je zato naš odnos izražal pravo duhovno bratstvo. Svetopisemska zgodba na poti v Emavs nam je služila kot navdihujoča podoba za naš sinodalni trud – spoznavati, narediti, učiti in s tem rasti v veri, obenem pa prisluhniti glasu Svetega Duha v našem skupnem poslanstvu.

Izkušnja sinodalnega usposabljanja mi je omogočila razvijanje moje vloge v cerkveni skupnosti ter spodbudila k osebni rasti v veri. Tovrstna srečanja se mi zdijo ključna za izgradnjo povezanosti in za učinkovito odgovarjanje na sodobne izzive današnjega časa, s čimer se krepi notranja moč cerkvene skupnosti.«

Srečanje smo zaključili z neformalnim pogovorom in druženjem ter z željo, da se 6. aprila spet srečamo v še večjem številu in nadaljujemo našo skupno sinodalno pot.

Renata Kragolnik in Bernardka Radej

Fotografije: Matej Dečman in Rolando Radej