V Stolni župniji Maribor imajo v letu molitve mesečna srečanja na temo molitve, ki jih sooblikujejo različni gostje.
Na četrtem srečanju v torek, 16. aprila 2024 je bil v mariborski stolnici gost škof Maksimilijan.
Spregovoril je na temo MOLITEV Z BOŽJO BESEDO:
V letu molitve, ko želimo poglobiti molitev, je pomembno, da v to vključimo tudi Sveto pismo. Nam katoličanom so pogosto bližje različne oblike pobožnosti in molitve kot pa branje Svetega pisma. Sveto pismo nas postavlja v dialog, v katerem z vsem svojim življenjem stopamo pred Boga.
Začetek Nove zaveze lahko postavimo k evangelistu Janezu, ki mu pravimo teolog besede, katerega beseda gre visoko kot orel:
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo. (Jn 1,1-2)
Nekateri sodobni prevajalci pravijo, da bi lahko to Besedo prevajali s komunikacijo, z odnosom: V začetku je bil odnos med Bogom in človekom. Vse od začetka je Bog želel imeti dialoški odnos s človekom. Poklical ga je v vrt, dal mu je vse na razpolago: »Od vsega lahko ješ, samo drevesa življenja in smrti, spoznanja in življenja se ne dotikaj.« Postavil mu je neko mejo, ki naj bi ohranjala njegovo svobodo, njegov odnos do Boga, njegovo svetost in nedotakljivost. Temeljna meja je namreč svetost in nedotakljivost skrivnosti življenja. Od vsega začetka pa vse do danes se človek zaletava v to skrivnost življenja, da bi jo razumel, posedoval in obvladal. Prav tako tudi v skrivnost in resnico Boga.
Ob prvem razodetju Božjega imena v gorečem grmu, ko je Mojzes zagledal skrivnost grma, ki gori in ne zgori, si je po človeško rekel: »Grem tja, da vidim, kaj se dogaja, kdo je ta, ki se mi tam razodeva.« In glas iz neba mu reče: »Ustavi se, ne bližaj se. Sezuj si čevlje z nog, zakaj zemlja, na kateri stojiš, je sveta.« (prim. 2 Mz 3,5) Skrivnost razodevanja Boga je sveta.
Prva vesela novica Svetega pisma je, da se Bog želi razodeti človeku, da želi z nami imeti odnos. To vrstico v Jn 1 lahko primerjamo z Jn 3, kjer se Jezusu ponoči približa poznavalec besede, pismouk Nikodem, ki se mu zdi, da pozna vso razlago in je dober farizej, ekspert v besedi: »Gospod, vemo, da si prišel od Boga.« Prosi ga, naj mu pokaže, kako priti v Božje kraljestvo. In Jezus mu odgovori: »V Božje kraljestvo ne moreš priti po svoji pameti, po svojem razumevanju, po svojem védenju. Za Božje kraljestvo se moraš roditi od zgoraj, iz Duha. Če se ne rodite od zgoraj, iz Duha, ne boste prišli v Božje kraljestvo.« Tu je ključ za branje Svetega pisma. Le razlaga Božje besede z Duhom, v Duhu mi namreč lahko odpira pogled, kaj pomeni Božja beseda za moje življenje.
V pogovoru z Nikodemom Jezus razodene drugo temeljno sporočilo Boga človeku:
Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)
Bog svet ljubi! Ljubezen pa pomeni enkratni odnos, popolno darovanje. Danes v tem kaotičnem svetu, ko se zdi, da je svet pozabil na Boga in Bog nanj, si moramo vedno znova ponavljati to sporočilo: Svet je ustvarjen od Boga in Bog ljubi svet, kot krono stvarstva pa človeka. Kako je Bog pokazal to ljubezen do sveta, ki edina prepriča človeka, da je Bog res z njim?
Skozi celotno Sveto pismo se človek vedno znova bojujejo za to gotovost in prepričanje, da je res ljubljen od Boga in vreden v Božjih očeh, da je Bog z njim in da ima Bog z njim odnos. Ko beremo Sveto pismo, je ključna gotovost, do katere želimo priti ta, da Bog vidi moje konkretno življenje, mojo konkretno stisko, da ga lahko tam doživim.
Tretje ključno sporočilo Svetega pisma je, da je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina. Bog sestopi in živi med nami. To je ključ za branje Svetega pisma. Pismo Hebrejcem se začne z besedami:
Velikokrat in na veliko načinov je nekdaj Bog govoril očetom po prerokih; v teh dneh poslednjega časa pa nam je spregovoril po Sinu. (Heb 1,1-2a)
Kateri so ti načini, po kateri Bog govori in je govoril skozi zgodovino človeštva?
1. Z močjo, s silo, ki daje življenje, ki preustvarja življenje, po čudežih, po posegu Boga v zgodovino. V Svetem pismu je zapisanih največ teh pričevanj. Kako je Bog pomagal svojemu ljudstvu, premagal sovražnike itd. Tudi danes ljudje pričujejo, kako je Bog posegel v njihovo življenje. To človeka prepriča o obstoju Boga. Izraelci so verjeli Bogu, ko jih je z močjo in s čudeži izpeljal iz Egipta, a to ni trajalo. Že ob prvi preizkušnji so začeli godrnjati nad Bogom. Sila, moč in čudež človeka sicer premaknejo, a to ne traja.
2. Z besedo: Preroki so oznanjali besede, pozivali ljudstvo, naj posluša Gospodovo besedo. Višek tega razodevanja je na gori Sinaj, kjer Bog človeku izroči deset besed življenja. Te besede naj človek izpolnjuje in bo živel v zavezi z Bogom. Mojzes zagotovi, da bodo vse to izpolnjevali, a ko ga ljudstvo čaka, da pride z gore, že začnejo malikovati in prekinejo zavezo z Bogom. Beseda jih ni prepričala.
3. Po Sinu: Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4-5) Bog pošlje samega sebe, svojo ljubezen, da vzame nase naše stiske, naše bolezni, naše grehe in jih nosi. To pomeni, da s svojo navzočnostjo napolni ves prostor našega življenja. Človekova naloga je samo v tem, da se odpre tej njegovi navzočnosti, njegovemu Duhu in ga sprejme. Bog ne odpravlja stiske in smrti, ampak v to vstopi. S tem da smisel trpljenju in nam odpre pogled proti življenju.
Kako Bog prebiva med nami? Katera Božja oseba nam je najbližja? Jezusa najbolj poznamo, ga gledamo, o njem govori Sveto pismo, ga slikamo, si ga najbolj predstavljamo. Pri evangelistu Janezu vse od 15. poglavja naprej beremo, kako se Jezus od svojih poslavlja. »Če ne odidem, vam ne bom mogel poslati Duha. Če pa odidem, vam bom poslal Duha Tolažnika, ki vam bo dal spoznati temeljno oznanilo Boga.« Katera Božja oseba nam je torej najbližja?
Po Jezusovi smrti in vstajenju učenci iščejo Jezusa takega, kot so ga poznali. Ves velikonočni čas nas Božja beseda uvaja, da bi prepoznali, da takega Jezusa, kot so ga učenci gledali v zgodovini, ni več med nami. Je pa Božji Sin v osebni polnosti med nami po Svetem Duhu. Jezus je učence prepričeval, da je živ, se jim prikazoval, z njimi jedel. Ko pa jih je peljal na goro, se je vpričo njih dvignil v nebo in odšel. Po 50 dneh čakanja po veliki noči, pa na učence pride Sveti Duh. »Poslal vam bom drugega Tolažnika, ki vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal.« (prim. Jn 14,26) To je ključ branja Svetega pisma: Da sprejmemo tega Duha, ki nam ga Bog pošilja od zgoraj in v katerem smo ponovno rojeni. On nam začenja odpirati oči in nam daje nov pogled.
Svetu Duh je ljubezen med Očetom in Sinom, je ljubezen, ki je konkretna za vsakega človeka. On vsakega uči na svoj način. Po tvojih čustvih, po tvojih besedah, po tvojem življenju ti bo odpiral oči, da boš lahko spoznaval in odkrival Božjo skrivnost – da je Bog tako ljubil svet, da je poslal svojega Sina in da ostaja v ljubezni med nami vedno konkretno navzoč.
Učenca na poti v Emavs sta dolgo časa razpravljala med seboj in z Jezusom, ko jima je razlagal Pisma in Preroke, da je moral trpeti in da je vstal od mrtvih. A to ju ni prepričalo. Ko se je zvečerilo in sta ga iz čisto preproste človeške geste povabila za mizo, je bila to pravzaprav njuna sreča.
Gesta gostoljubja, povabilo k sebi in podelitev. To je ključ za razumevanje Svetega pisma. Odnos, ljubezen, občestvo. Lomljenje kruha je delitev ljubezni. To je vstopno mesto, da se ti lahko odprejo oči in ga prepoznaš.
Celoten škofov nagovor si lahko ogledate in mu prisluhnete: