V naši škofiji smo v dogajanje svetega leta vstopili s slavilnim večerom, ki so pripravili mladi, v soboto, 28. decembra, ob 20. uri v naši stolnici. Skupaj s slavilno skupino Sveti smo v pesmi in besedi slavili Gospoda.

Z uvodno mislijo je zbrane nagovoril škof Maksimilijan ob treh besedah: romarji, upanje, vrata:

Lepo vas pozdravljam v naši stolni cerkvi danes na predvečer tega velikega dne, ko bomo odprli sveta vrata in kot romarji stopili v sveto leto milosti, ki je pred nami.

Ob tem mi gre najprej skozi misel ta trenutek, ko romarji tik pred Jeruzalemom prvič zagledajo Jeruzalemsko tempeljsko obzidje in zapojejo tisti romarski psalm, ki naj odmeva tudi danes v naši stolnici, še posebej z mislijo na vse tiste, ki trpijo, tudi v sveti deželi, ki trpijo zaradi sovraštva, zaradi vojne, ki še posebej goreče in srčno kličejo h Gospodu miru in upanja.

Psalm 122:

Razveselil sem se, ko so mi rekli, v hišo Gospodovo pojdemo.

Naše noge so se ustavile ob tvojih vratih, Jeruzalem.

Jeruzalem, zidan si kot mesto, kjer je vse skladno urejeno. Tam, kjer se vzpenjajo rodovi, Gospodovi rodovi, je Izraelu zaupan zakon, naj slavi Gospodovo ime.

Tam so postavljeni sodni stoli, stoli za Davidovo hišo.

Prosite, kar je mir v Jeruzalemu. Tisti, ki te ljubijo, naj živijo v miru. 

Mir naj bo med tvojimi zidovi, varnost v Tvojih palačah. Zaradi svojih bratov in prijateljev kličem: Mir, naj vlada v tebi, Jeruzalem. Zaradi hiše našega Boga in Gospoda bom prosil mir za tvoje ljudstvo.

Naj bo tudi ta naš današnji večer Bogu v slavo in hvalo, pa tudi v prošnjo, naj nam podeli svoj mir. Ko vstopamo v sveto leto, nas bodo besede še posebej spremljale 3 besede: romarji, upanje in vrata.

Romarji

Najprej se bomo poskušali vsi zavedati in si vtisniti v srce, da smo vsi romarji, tudi mladi. Vsi smo na poti od izvora k cilju. Ta naša pot ima smisel, ki ga odkrivamo, pa vendar se na tej poti srečujemo z veliko izzivi in vprašanji, zato je dobro, da vemo, da na tej poti nismo sami. Pot je lahko tudi nevarna, saj naša svoboda, naš svet in tudi življenje niso brez nevarnosti.

Upanje

Upanje je beseda, ki jo zelo radi govorimo in slišimo. Garant upanja pa je lahko samo tisti, ki nas je ustvaril, ki nas je poklical in ki nas vabi, da pridemo k Njemu. Smo v božični osmini in božič je v resnici vedno znova tisti dokaz, da smo kristjani lahko pričevalci upanja. Bog zaupa v nas, Bog nam je izkazal svojo zvestobo in bližino. Pokazal nam je, kako nas ljubi, vse do konca, do jasli in do križa. In to je temelj, na katerem smemo in želimo graditi.

Upanje in romanje pa imata tudi svoj cilj. Vedno znova mi prihaja na misel odločilni trenutek v Jezusovem življenju, ko je s svojimi učenci zaključeval čas uvajanja v Galileji in se je odpravil proti Jeruzalemu, vedoč, kaj ga tam čaka. Evangelist Luka zelo pomenljivo zapiše: Takrat, ko se je izpolnilo vse to, se je tudi sam trdno odločil iti v Jeruzalem. (Lk 9,51)

Pod tem tekstom je v kakšnih bolj originalnih primerkih Svetega Pisma kar nekaj variant, ki opisujejo, kaj pomeni tista beseda trdnost, se je trdno odločil. V resnici lahko ta stavek preberemo, da se je takrat trdno ozrl proti obličju svojega Očeta in nadaljeval svojo pot.

Smer našega romanja in tudi smer našega svetega leta mora biti prav to – da se želimo zazreti in gledati vanj, ki nas je vzljubil, ki nas je poklical, ki hoče, da živimo polno in srečno.

V moči tega pogleda je Jezus stopil na svojo pot in bil sposoben prestati tudi izdajo, sramoto in smrt v Jeruzalemu. Ta pogled bo tudi nas spremljal, da bomo vztrajali na tej poti Božjega otroka in kristjana. Kljub temu, da nas gleda toliko pogledov, ki nas ne vidijo takšne, kakršni v resnici smo, kljub temu, da svoje poglede tolikokrat izgubljamo v stvareh, za katere ni vredno živeti. Ampak Božji pogled je močnejši, je zvestejši in to je razlog našega upanja.

Ameriški pesnik Walt Whitman je zapisal: Bodite vedno obrnjeni proti soncu in sence bodo padle za vami.

Tudi v tem večeru se lahko vadimo tega pogleda v sonce, ko bomo gledali Gospoda v podobi Najsvetejšega. Lahko smo prepričani, da nas ta pogled ne bo razočaral in da bodo sence za nami.

Vrata

Tretji simbol tega svetega leta so vrata. Vrata predstavljajo po eni strani trdnost, varnost neprebojnost, po drugi strani pa toplino doma, lepoto tiste domačnosti, po kateri hrepenimo. Če se zmoremo prebiti skozi vrata, smo na varnem, smo doma.

Jezus je zato sam izbral to besedo, skupaj z besedo, da je on pastir: Jaz sem vrata. Vsak, ki stopi skozme, bo rešen. (Jn 10,9)

To je ta resnica in obljuba, ki ji želimo v tem letu posvetiti svojo molitev, svoj čas in svoja pričakovanja, da bi stopali skozi vrata in se zavedali, da nas nekdo rešuje, da smo pri njem varni, da bi puščali pred vrati vse tisto, kar ne spada v naš dom. Vse to lahko odložimo na pragu na predpražnik in vstopimo v hišo, vstopimo v dom in smo z Njim. Želim vam, da bi lahko v tem letu in tudi sedaj v tem večeru okrepili to zaupanje, da nas v tem domu nekdo že čaka.

Zaključim še z drugo podobo romarja, ki je podoba Camina. Ko se začenja ta romarska pot, si romarji z navdušenjem med seboj izrečemo tisto besedo Buen Camino!  Potem pa, ko se pot bliža cilju in srečujemo ljudi različnih jezikov, pa lahko zaslišimo še eno starejšo besedo, ki pravi Ultreia deus aia nos, kar pomeni vedno naprej, vztrajaj, Bog nam pomaga.

Bog nam pomaga, Bog je zvest, zato ga slavimo, zato smo, zato živimo.

 ___________________________________________________________________________________

Bogoslovec Filip je v svojem pričevanju spregovoril o temeljih njegovega upanja. Zakaj sploh upam v Gospoda? Zakaj sem na tej poti, da sem se mu izročil?

Po njegovih izkušnjah srečevanja z različnimi ljudmi, ljudje težko razumejo temelj našega upanja. Ne glede na to, je ključno, da vsak pri sebi najde razlog svojega upanja. Naše upanje se začne, ko slišimo in prepoznavamo Boga v svojem življenju. Da vidimo, kdo je in da nam govori. Za to pa je potrebno, da se ustavimo, utihnemo in mu res prisluhnemo. Za dialog je potrebno, da smo v tišini ter da Bogu ne polagamo v usta svojih besed in svojih, pogosto zmedenih misli. Gospod nas sliši in nam odgovori! Ko se je Filip po svoji izkušnji odprl Bogu, je lahko naredil nov korak v svojem življenju. Ko Bogu pustimo, da je Bog, nas lahko pelje v polnost življenja.

Včasih nam je težko upati, kljub temu, da vemo, da Bog je. A bolj kot se Bogu prepuščamo in imamo izkušnjo Njegove ljubezni, ki nas kliče k boljšemu življenju, lažje delamo korake zaupanja. Bog nas je ustvaril za življenje.

Na koncu je Filip vse zbrane spodbudil, naj vsak naj v sebi najde odgovor, zakaj upa in zakaj veruje. V tem večeru pred Najsvetejšim lahko prosimo Gospoda, da se nam razodane. To je uvodni korak v sveto leto upanja.

Fotografije: Emanuel Selim