Na praznik Svetega Rešnjega telesa, v četrtek, 19. junija 2025, je škof Maksimilijan v celjski stolnici med sveto mašo ob 19h v službo mašnega pomočnika (akolita) postavil bogoslovca 3. letnika Filipa Bezovnika (Župnija Mozirje) in Marka Antona Ramšaka (Župnija Prebold) ter kandidata za stalni diakonat g. Antona Horvata (Župnija Šentjur) in g. Branka Svetičiča (Družina Boga Očeta).
V pridigi jih je nagovoril:
»Dragi bratje in sestre, dragi kandidati za sprejem službe mašnega pomočnika!
Hvaležni smo za ta poseben dogodek Cerkve, ki ga danes obhajamo, praznik velike skrivnosti naše vere – skrivnosti Božje navzočnosti v kruhu in vinu.
Ko se Bogu zahvaljujemo Bogu za ta dar, hkrati prosimo, da bi bili v naših srcih vedno odprti za čudenje tej Božji preprostosti in ponižnosti, ki si je izbrala tako preprosto, pa vendarle tako veličastno obliko svoje navzočnosti med nami.
Danes se še posebej zahvaljujemo za Jezusove besede, izrečene na predvečer prve velike noči v dvorani zadnje večerje. Besede, ki so si jih učenci zapomnili tako, da so jih na pamet ponavljali in jih je apostol Pavel po 20 letih zapisal v svoje pismo. Tako jih tudi mi ponavljamo pri vsaki sveti maši:
»To je moje telo za vas. To je moja kri, kri zaveze, ki se preliva za vas.«
Lomljenje kruha
Prvi kristjani so spomin na ta dogodek poimenovali lomljenje kruha, ker so v tem dogodku prepoznali celotno skrivnost Božje usmiljene ljubezni do nas. V tem kruhu so videli ljubezen Boga Očeta, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi vsi imeli življenje. Tudi tisti, ki se opotekajo, tudi tisti, ki Boga zavračajo, tudi tisti, ki se v življenju lomijo in zlomijo.
Zato je Njegovo telo razlomljeno, da bi lahko objelo vse tiste, ki se zlomimo in ki prav v tistih trenutkih, ko se lomimo, tako močno potrebujemo nekoga, ki nas objame in nas pritisne na svoje srce.
Ob takšni skrivnosti in resnici svetega Rešnjega telesa iz človeškega srca pravzaprav ne more priti bolj primerna beseda zahvale, kot tista apostola Tomaža: »Moj Gospod in moj Bog.« Zato so prvi kristjani ta dogodke potem vedno pogosteje imenovali zahvala, evharistija.
Gospod se nam daje na konkreten način
Zato tudi mi na današnji praznik svetega Rešnjega telesa obnavljamo globoko prošnjo, da nam ta kruh, ki nam je po naravi in obliki tako blizu, da ga lahko tudi lahkoto spregledamo, nikoli ne bi postal preveč vsakdanji in bi se nanj samoumevno navadili. Da bi lahko vedno, ko se bližamo trenutku, ko lahko ta kruh življenja sprejmemo v svoje telo in v svoje srce, v moči Svetega Duha, ki nam ga je Gospod dal, mogli prepoznati skrivnost svete evharistije in iz srca izreči besedo:
Gospod, verujem v tvojo moč, v tvojo navzočnost, da si z nami, da živiš z nami, da si naše življenje, da si živi Bog, da si živa Božja ljubezen.
Gospod se nam zato ne daje samo v duhu, ne samo v besedi, ne samo na duhoven način, ampak na konkreten način vsakdanje hrane, izkustva vsakdanjega življenja v vsakdanjih odnosih. Prav v naših medsebojnih odnosih, v krhkosti našega življenja lahko občutimo nekaj več. Ko čutimo odpuščanje in sprejemanje ljubezni, takrat se dogaja to, kar nam obljublja Gospod: »Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«
Ko našo vsakdanjo daritev, našo resničnost, našo šibkost, vse, kar smo, prinašamo pred Boga in pri sveti maši položimo na oltar v obliki tega skromnega kruha in vina ter na te darove mašnik kliče Svetega Duha, verujemo, da lahko tudi naše življenje, naš dar in tudi naša nemoč postaja novo življenje.
Iz tega našega darovanja Sveti Duh, kakor nam obljublja že prerok Izaija, plete nitke ljubezni, ki bodo postajale vedno močnejše in trdnejše in bodo “privezale” naše življenje na Božje življenje. Končno tako močno, da nas od Božjega življenja ne bo več moglo nič ločiti, niti smrt ne.
Da bi zmogli našo pot skozi puščavo vsakdanjega življenja preizkušenj, izzivov in skušnjav nam Gospod podarja hrano ljubezni, ta kruh življenja, ki ga ne ustvarjamo s svojo močjo, ampak ga lahko samo sprejemamo kot dar. Pa vendar sprejeti ta kruh kot dar, kot tudi sprejeti Božje odpuščanje in usmiljenje za človeka ni lahko. Zato lahko vedno znova molimo tudi za dar ponižnosti, da bi zmogli sprejeti resničnost svojega življenja tako, kakršna je in da bi zmogli sprejeti tudi Božje odpuščanje.
»Vi jim dajte jesti.«
V tem se morda še najbolj približamo učencem, o katerih smo slišali v današnjem evangeliju, ko so se znašli šibki in sami pred veliko množico, ki je Jezusa ves dan poslušala. Na koncu, ko se je dan nagnil, so bili lačni, oni pa brez vsega. In Jezus jim reče: »Koliko hlebov imate?« »Skoraj nič, pet in dve ribi.« Kaj je to za takšno množico? In Gospod jim pravi: »Vi jim dajte jesti.«
Že ta beseda, da jim lahko mi damo jesti, da moramo pravzaprav mi dati jesti našim bratom in sestram, ki živijo ob nas in so v stiski, nas mora vedno znova priganjati k ponižni prošnji:
»Gospod, daj nam svojega Duha in svoje moči, da bo moja šibka beseda in moje nemočno, ubogo dejanje lahko nahranilo lakoto mojih bratov in sester, ki od mene pričakujejo, da jim kot Jezusov učenec oz. učenka lahko dam jesti, jim pomagam in sem jim opora na poti vsakdanjega življenja.«
Biti Njegovi pomočniki
Tukaj velja beseda tudi našim bratom, možem, ki se pripravljajo na sprejem službe služenja v Cerkvi. Danes bodo postavljeni v službo mašnega pomočnika ali akolita, ki ima v prvi vrsti prav to nalogo biti v službi delivcev tega kruha, ki ga mnogi danes niti ne poznajo ali pa še več, ne prepoznajo njegove vrednosti in bogastva.
Beseda akolit je grška in je bila Jezusovim sodobnikom zelo dobro poznana. Pomeni hoditi za nekom, spremljati nekoga, upodabljati se po nekom, biti nekomu podoben.
Vsi kristjani, vsi Jezusovi učenci, ki smo pri prvem zakramentu svetega krsta prejeli Svetega Duha, imamo to nalogo, da hodimo za Gospodom, ne da smo mi gospodje in učitelji.
Učitelji in pomočniki smo lahko le toliko, kolikor hodimo za njim, ga spremljamo, ga ljubimo in smo njegovi.
Naši bratje, ki bodo danes sprejeli to posebno službo, jo sprejemajo kot del poti popolne podaritve Bogu – po Cerkvi ter po bratih in sestrah.
Bogoslovci tretjega letnika sprejmejo to službo kot zadnjo stopnjo pred službo diakonata in prezbiterata oz. duhovništva, kandidati za stalne diakone pa kot dopolnitev in zadnjo pripravo na službo diakona – služabnika. Prav zato, da bi se vedno znova zavedali tega osrednjega sporočila – da kruh, ki ga bodo delili in z njim nasitili ljudi, ne bo produkt njihovih rok, temveč sad njihove ljubezni in vere.
Prav zato želimo danes vsi skupaj prositi za vas, naši bratje, in tudi za vsakega izmed nas, da bi se zavedali, da nas Bog ne kliče, da bi bili popolni, ampak ponižni, da bi lahko postali orodje njegove ljubezni in njegove ponižnosti v tem svetu. Po tem bo svet spoznal, da nas Bog pošilja. Amen.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
