V petek, 29. junija 2018, je bilo v celjski stolnici mašniško posvečenje Matica Lesjaka iz župnije Sv. Jurij ob Taboru. Objavljamo nagovor celjskega škofa Stanislava Lipovška.

Uvod v bogoslužje:
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Cerkev v Sloveniji se danes, na slovesni praznik apostolov Petra in Pavla in v teh dneh raduje in hvali Gospoda, ko sprejema 20 novomašnikov: 12 škofijskih in osem redovnih. Kot dan posvečenja je večina izbrala današnji praznik sv. apostolov Petra in Pavla.Tako so bili nekateri posvečeni že danes v ljubljanski, koprski in v soboški stolnici, drugi drugod kot n.pr. Peter Kočevar, ki izhaja iz naše škofije, doma iz župnije Brestanica in je bil posvečen 24. junija za škofijo Brixen v Južni Tirolski, Ti, dragi Matic, pa boš rekel svoj življenjski »Tukaj sem Gospod« sedaj, tu v naši stolnici, sredi svojih domačih, sorodnikov, prijateljev, sošolcev; sredi božjega ljudstva. Vsi se veselimo in hvalimo Gospoda, še posebej zato, ker si edini novomašnik naše škofije in kot tak poseben božji dar naši mladi škofiji ob 12. obletnici njene ustanovitve.
Skupaj s Teboj pozdravljam tudi Tvoje domače, spoštovano mamo in očeta, pozdravljam Tvojega brata, obe sestri, pozdravljam tvoje stare starše, dedka in babico, vse sorodnike, sovaščane, prijatelje in znance in še prav posebej župljane Tvoje domače župnije Sv. Jurij ob Taboru, skupaj z g. župnikom Martinom Cirarjem in g. kaplanom dr. Alojzem Pirnatom, vse tvoje sošolce in prijatelje, še posebej bogoslovce, tvoje sošolce in prijatelje iz ljubljanske, novomeške in mariborske nadškofije, ki ste skupaj odkrivali lepoto in vrednote duhovništva in ste ta pogum, to predanost, to mladostno veselje danes prinesli tudi v našo stolnico.
Prisrčen pozdrav tudi vsem navzočim duhovnikom, diakonoma in redovnikom, vsi smo danes na neki način jubilanti, ko se hvaležno spominjamo našega duhovniškega posvečenja. Pozdravljam vse dekane, skupaj z g. gen. vikarjem celjske škofije, opatom in stolnim župnikom, pozdrav in zahvala duhovnikom združenja Opus Dei, ki duhovno spremljajo našega novomašnika. Pozdrav in zahvala našemu rojaku spiritualu Bogoslovnega semenišča v Ljubljani, gospodu Vladu Bizjaku, ki nas z liturgičnimi uvodi in razlago uvaja v vsebino in skrivnost obreda mašniškega posvečenja.
Pozdravljam kandidate za stalni diakonat, pozdrav sestram redovnicam, članom MZDP, ministrantom in vsem vernikom, ki ste od blizu in daleč za to priložnost priromali v našo stolnico, da bi sprejeli ter z molitvijo pospremili na duhovniško pot našega novomašnika. Pozdrav in zahvala Stolno-opatijskemu mešanemu pevskemu zboru in instrumentalistom, ki nam bodo s pesmijo in glasbo pomagali doživljati božjo bližino in prisrčno veselje, ki ga budi novomašnikova odločitev za službo Kristusu in njegovi Cerkvi.
Vsi smo sedaj povabljeni, da na široko odpremo vrata našega srca vetju Sv. Duha, ki želi posvetiti tega izbranega. Pripravimo naša srca in, če smo kaj dobrega opustili ali morda celo kaj slabega storili, obžalujmo svoje grehe, da bo naša daritev Bogu prijetna in bo uslišana naša molitev za tega izbranega in za vse, ki jih Gospod kliče v duhovniško ali redovniško službo…

Homilija
Dragi sobrat novomašnik, sobratje duhovniki, redovniki, oba diakona, sestre redovnice, dragi bogoslovci, dragi domači, sorodniki in prijatelji našega novomašnika, sestre in bratje v Kristusu!

Zakrament mašniškega posvečenja obhajamo med sv. mašo, ko bomo znova slišali Jezusove besede pri zadnji večerji: To je moje telo, ki se daje za vas, to je moja kri, ki se za vas preliva, to delajte v moj spomin« (prim. Lk 22,19). Ko 2. vatikanski koncil v Konstituciji o sv. bogoslužju razmišlja o tej osrednji skrivnosti naše vere, pravi: “Nikdar poslej, nikdar po tej zadnji večerji, se Cerkev ni nehala zbirati k obhajanju te skrivnosti naše vere in se ne bo, do Kristusovega drugega prihoda ob koncu časov (prim. B 6).

1. In Ti, dragi novomašnik Matic, danes po zakramentu mašniškega posvečenja vstopaš v to skrivnostno dogajanje. Nad Teboj se uresničuje preroška beseda: «Duh Gospodov je nad menoj, ker me je Gospod mazilil. Poslal me je, da oznanjam evangelij ubogim in ozdravljam tiste, ki so potrtega srca (prim. Iz 61,1). Tudi zate velja Jezusova beseda učencem: Niste vi mene izvolili, ampak sem jaz izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane (prim. Jn 15,16). Tu je bistvo, tu je srce duhovništva. Nismo sami, Gospod je z nami, on nas je poklical, on nas pošilja; nismo lastniki, ampak oskrbniki njegovih darov; delujemo v njegovem imenu, v njegovi osebi, »in persona Christi«, pravi sv. papež Janez Pavel II. Sami ne moremo ničesar storiti, zato nas Jezus vabi: »Pridite k meni, vi, ki se trudite in ste obteženi in jaz vas bom poživil… (prim. Mt 11,28).
Odločilna je naša predanost, naša zvestoba in ukoreninjenost, naša življenjska povezanost z Jezusom Kristusom v Sv. Duhu, ki daje naši duhovniški službi smisel, duhovni polet, moč in sijaj. In to ukoreninjenost, to duhovno sredino in duhovniško identiteto obsega Tvoje novomašno geslo, tvoje življenjsko vodilo, dragi novomašnik: “Da bi bili z njim« (prim. Mk 3,14), da bo Jezus v nas in mi v njem, da bomo kot mladike na trti, saj brez njega ne moremo ničesar storiti (prim. Jn 15, 7.8).
To globoko in življenjsko povezanost z Jezusom Kristusom ima v mislih tudi papež Frančišek, ko v znameniti apostolski spodbudi »Veselje evangelija«, govori o duhovniški službi in pravi, da se ta služba ne uresničuje le v pastoralni dejavnosti, ampak v odprtosti Sv. Duhu, v prizadevanju, da v srcu vedno gori ogenj Sv. Duha, ki nas vnema in spodbuja k darujoči se ljubezni, da gremo k ljudem našega časa, da ne iščemo sebe, ampak brate in sestre, posebej male, uboge, žalostne, preganjane in pomoči potrebne in jim oznanimo, da niso sami, da je Gospod z njimi. Ta ogenj je treba vedno znova prižgati in ga skrbno čuvati (prim VE 261).

2. Ti, dragi novomašnik, si odkril ta ogenj, ta dar, to predanost Jezusu Kristusu v Sv. Duhu. Tvoje novomašno geslo »Da bi bili z njim« se nanaša na Jezusove apostole, ki jih je Jezus izbral, da bi bili z njim, da bi jih ustrezno pripravil in nato razposlal (prim. Mr 3,14). Tudi tebe je Gospod poklical, da bi bil z njim, da bi te lahko poslal. Kam? V ta svet, med ljudi našega časa, v ta svet, kjer se še vedno soočata svetloba in tema, dobro in zlo, vera in nevera, greh in krepost…
V tem svetu je treba prižigati luč, ogenj božje ljubezni, ki se nam razodeva v Jezusu Kristusu, v njegovem delu odrešenja, v njegovem evangeliju. In kdo naj prinaša to luč, to novo upanje, ta mir in to tolažbo, če ne mi kristjani, učenci Jezusa Kristusa in še prav posebej mi škofje, duhovniki, redovniki, redovnice in vsi, ki smo se posvetili delu za božje kraljestvo, mi smo najprej poklicani, da se po besedi papeža Frančiška vržemo v objem božje ljubezni, Ti, dragi novomašnik in s Teboj vsi letošnji novomašniki, vi ste še posebej poklicani, da vaše mladostne moči zastavite za božje kraljestvo, da hodite po stopinjah Jezusa Kristusa, Usmiljenega Samarijana in Dobrega pastirja, ki ni prišel, da bi mu stregli, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje za mnoge… (prim. Mt, 20,28).
Vključujemo se v duhovno poslanstvo Cerkev v naši domovini, ki se že vrsto let pogumno sooča s pastoralnimi izzivi in nalogami, ki jih prinaša sodobni svet in se z njimi sooča tudi krovni dokument pastoralne prenove »Pridite in poglejte«. Naloga še zdaleč ni končana saj je potrebno nenehno vračanje k virom, k izhodiščem našega krščanskega življenja, ki so sv. pismo, molitev in sveto bogoslužje. To naj bi se dogajalo po domovih in družinah in po naših župnijah, še posebej pri verouku in drugih oblikah uvajanja v krščansko življenje. Odločilna je naša zavest, da smo po krstu in birmi vsi poklicani in izvoljeni, da smo sodelavci za božje kraljestvo, da se tudi po škofih, duhovnikih, redovnikih in redovnicah, po diakonih, bogoslovcih in po vseh vernikih zida in gradi Božje kraljestvo, »da bi rasli v apostolski gorečnosti in bi drug drugemu pomagali na poti vere, na poti, ki vodi k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom in bi drug drugemu služili v darujoči ljubezni (prim. PIP 59).
3. Naš novomašnik in njegovi kolegi-novomašniki, ki v teh dneh izrekajo svoj življenjski »da« Jezusu Kristusu in božjemu ljudstvu, dokazujejo, da je mogoče, da Bog tudi danes kliče in vabi: Hodi za menoj v duhovniškem, redovniškem ali misijonarskem poklicu. Zato se Tebi, dragi Matic in tvojim kolegom-novomašnikom zahvaljujemo za vašo predanost, za vaš »da« Jezusu Kristusu, zahvaljujemo pa se tudi vsem molivkam, molivcem in apostolom molitve in dela za duhovne poklice, zahvaljujemo se staršem in starim staršem, domačim in sorodnikov naših novomašnikov, da so in še bodo z molitvijo in očetovsko in materinsko ljubeznijo spremljali svoje sinove na poti do oltarja in sedaj naprej v duhovniško službo, ko jim bo ta molitvena in duhovna bližina tudi zelo potrebna.

Res smo veseli in Bogu hvaležni, ko sprejemamo letošnjih 20 novomašnikov, 20 novih apostolov in glasnikov Božjega kraljestva, vendar ti »znanilci duhovne pomladi« še zdaleč ne rešujejo zaskrbljujočega pomanjkanja duhovnih poklicev, zlasti v naši, celjski škofiji, ko imamo, hvala Bogu, trenutno še dva kandidata za duhovniški poklic, enega readovnika kapucina in drugega kandidata iz minoritskega reda, pa še za poklic redovnice se nekaj premika. Vsega tega se prisrčno veselimo. Je pa tudi res, da za poklic škofijskega duhovnika, to je tistega, ki bo na razpolago za dušno pastirstvo po naših župnijah, nimamo trenutno nobenega novega kandidata, istočasno pa že 37 župnij, ki so brez stalnega duhovnika in duhovno oskrbo rešujemo s takoimenovano soupravo in povezovanjem župnij. Zelo smo hvaležni duhovnikom, ki kljub starosti, bolezni in drugim tegobam pogumno vztrajajo po naših župnijah, vendar so te možnosti omejene in bo slej ko prej treba poiskati namestnika iz vrst mlajših duhovnikov, ki jih pa ni.
Zato je tudi tvoje mašniško posvečenje, dragi Matic in Tvoje novomašno slavje naravnost dramatičen klic in vabilo tistemu junaku, ki bo iz Tvojih rok, dragi Matic, prevzel baklo duhovnih poklicev v naši škofiji in v Bogosluvju poskrbel za nadaljevanje, še več, za nov začetek in pomlad duhovnih poklicev. Svet se namreč ni ustavil, Gospod še danes kliče: «Pridi in hodi za menoj«, kakor je klical ob Genezareškem jezeru, kakor je klical v vseh obdobjih zgodovine Kristusove Cerkve (prim. Mk 1,16-20). Še danes velja njegovo vabilo in zagotovilo: «Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo (prim. Mt 7,7,).
Kakor tu stojim, tako sem tudi perepričan, da je tu med vami mnogo takih, ki vas Gospod kliče: Pridi in hodi za menoj. Težava in skrivnost je v tem, da so na delu tudi druge sile in drugi klici, ki so dostikrat močnejši, bolj privlačni, lahkotnejši. Zato je treba pomagati, da se ta božji klic ne uduši, da ta božja setev ne usahne. In k temu pomaga moja, tvoja in naša, skupna, vztrajna in zaupna molitev, ki po Jezusovi besedi lahko gore prestavlja (prim. Mt 3,9).

Nismo sami. Gospod je z nami. Z nami sta danes, na praznik apostolov Petra in Pavla tudi 2 imenitna pričevalca, vzornika in priprošnjika, apostola Peter in Pavel, prvaka apostolskega zbora in stebra Kristusove Cerkve. Pa tudi njima ni šlo vse gladko. Peter je celo zatajil svojega Gospoda in Pavel, prej Savel, je najprej preganjal Cerkev Božjo; toda, ko sta premagala krize, ovire in skušnjave, sta se stoodstotno odločila in krenila za Jezusom Kristusom. Apostola Pavla je srečanje z Gospodom na poti v Damask tako prevzelo (prim. Apd 9,1-30), da je pozneje vedno ponavljal »Meni je življenje Kristus. Ničesar me ne bo ločilo od ljubezni Božje, ki se mi je razodela v Jezusu Kristusu (prim. Rimlj 8,38-39). Peter je trikrat zatajil svojega Gospoda, zato ga je Jezus tudi trikrat vprašal: «Simon, Janezov sin, ali me ljubiš« (Jn 21, 17).
Dragi novomašnik Matic, tudi Tebe Gospod danes in te bo vedno znova spraševal: «Matic, ali me ljubiš?«. Zato bomo danes in vedno znova zaupno molili, da boš Ti in za teboj mnogi mladi odgovorili:
»Gospod, tukaj sem, ti vse veš, ti veš, da te ljubim (prim. Jn 21,17). Amen.

+ Dr. Stanislav Lipovšek, celjski škof