4. adv. nedelja, 21.12.2014, ob 13.00; Ptuj – Sv. Peter in Pavel
Uvod v bogoslužje:
Spoštovani p. provincialni minister, predstojnik Slov. minoritske province, dragi sobratje + p. Mirka Pihlerja, spoštovani redovni predstojniki in predstojnice, dragi redovniki, sestre redovnice, sobratje duhovniki, dragi domači, svojci, sorodniki in prijatelji + p. Mirka, dragi bogoslovci, sestre in bratje v Kristusu!
Zbrali smo se k sv. maši, da bi se poslovili od pokojnega p. Mirka Pihlerja in molili za njegov blaženi pokoj. To slovo se uresničuje danes, na 4. adventno nedeljo v bližini božičnega praznika, ki vse kliče k veselju, upanju in novemu življenju: zato je naše slovo še tem bolj boleče. Toda 4. sveča, ki smo jo prižgali na adventnem vencu, nas vabi, da vstopimo v luč, ki nam sije iz Betlehema, da sprejmemo sporočilo božičnega praznika, božično skrivnost, ki jo je globoko doživljal tudi + p. Mirko, ko je v pesmi zapisal: »Ponesi me na krilih vetra visoko nad zvezde med serafe in kerube… v nebesa… Z božjim ognjem mi vžgi srce, da bom gorel v večni ljubezni«.
Tega mu želimo in prepričani smo in v ta namen molimo, da + Mirko že v polnosti doživlja tisto srečo, ki jo Bog daje njim, ki ga ljubijo. On je že na cilju, mi smo še na poti. On bo božično skrivnost obhajal že v gledanju, iz obličja v obličje, mi še v veri in čuječnosti za Gospoda. K tej veri in čuječnost za Gospoda nas vabi tudi ta sv. daritev za blaženi pokoj + p. Mirka. Zato, bratje in sestre, odprimo vrata svojega srca Božji milosti, in če je kaj tega, kar v nas ovira Božje delovanje, če smo kaj dobrega opustili ali slabega storili, potem obžalujmo svoje grehe, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti, Bogu čast in zahvalo, p. Mirku v zveličanje in vsem nam v duhovno rast in posvečenje…
Homilija
Sobratje duhovniki in redovniki, sestre in bratje v Kristusu!
Ko smo zbrani pri sv. maši in molimo za blaženi pokoj pokojnega sobrata p. Mirka Pihlerja, smo poslušali evangelij 4. adventne nedelje, ki opisuje osrednji dogodek zgodovine odrešenja, skrivnostno srečanje, ki se je zgodilo v polnosti časov, ko je bil nadangel Gabrijel poslan v galilejsko mesto Nazaret, k devici zaročeni možu, ki mu je bilo ime Jožef, iz Davidove hiše, in Devici je bilo ime Marija. Nadangel Gabrijel je Mariji oznanil, da bo postala Odrešenikova mati in bo tako najtesneje sodelovala pri delu odrešenja človeškega rodu. V tistem trenutku, je bilo odrešenje človeškega rodi tako rekoč v Marijinih rokah. In Marija takrat v imenu vseh nas sprejema božji načrt in s svojim znamenitim »zgodi se mi po tvoji besedi« (Lk 1,38). Sprejema svojo materinsko vlogo in, če smemo tako reči, sprejema in odpira pot Jezusu Kristusu, ki je prišel med nas v betlehemski noči, v skrivnosti Božičnega praznika, ki je pred nami.
Tudi + pater Mirko je, lahko rečemo, podobno kot Marija doživel Božji obisk in Božji klic. To se je zgodilo najprej pri krstu, ko je po zaslugi vernih staršev postal kristjan, učenec Jezusa Kristusa in ljubljeni otrok nebeškega Očeta. In potem se je, najbrž v zgodnji mladosti, pojavil še drug božji obisk ter skrivnosten klic in vabilo »Hodi za menoj« (prim. Mt 4,19), hodi za menoj, bodo moj prijatelj in sodelavec v duhovniškem in redovniškem poklicu. In p. Mirko je z njemu lastno mladostno pripravljenostjo odgovoril: »Tukaj sem, Gospod, ker si me klical, pripravljen, seveda, pošlji me, kamor hočeš. Grem za teboj… in se je začelo, gimnazija na Ptuju, in potem študij teologije v Ljubljani, v Zagrebu, 4.10.1965 redovne zaobljube v Zagrebu in 29. junija 1967 mašniško posvečenje v mariborski stolnici… in potem njegovo bogato duhovniško in redovniško poslanstvo in delovanje povsod, kamor ga je po predstojnikih poklical Gospod. O tem bogatem obdobju njegovega življenja in delovanja bodo obširneje spregovorili drugi govorniki.
Na tem mestu bi se + p. Mirku rad zahvalil za njegov zgled zvestega, pokončnega, vedno za vse dobro pripravljenega duhovnika in redovnika, ki je vse življenje zvesto hodil po stopinjah Jezusa Kristusa, Dobrega pastirja in usmiljenega Samarijana, vedno v duhu karizme sv. Frančiška… kot kaplan, kot župnik, kot predstojnik samostana in redovne skupnosti, pri oltarju, na prižnici, v spovednici, v veroučni učilnici, v predavalnici, pri razvedrilu in športu, vedno pripravljen, da se je po njem in v njem razodeva božja dobrotljivost in ljudomilost. Kdo bi mogel našteti vse tiste, ki si jih pri krstu sprejel v božje kraljestvo, jih pripravljal na sv. obhajilo, na sv. birmo, na sv. zakon in jih spremljal na poti krščanskega življenja. S teboj so otroci, mladi, stari, onemogli, ubogi in trpeči, ki si jih sprejemal, jih hranil s kruhom božje besede in jih na mnogotere načine vabil k vrelcem božjega življenja.
Bog te je obdaril z mnogimi darovi, ki si jih v duhu sv. Frančka in njegove hvalnice stvarstvu z veseljem in ponižno sprejemal in jih vključeval v svoje poslanstvo za vsestranski blagor vernikov in v Božjo slavo. Pravijo, da si že kot deček z ogljem iz domače kmečke peči rad risal, kjer je bilo mogoče, tudi po stenah domače hiše, kar staršem najbrž ni bilo preveč všeč. Iz teh začetkov se je razvil priznani slikar z mnogimi razstavami. Svoja najgloblja doživetja in čutenja si rad zapisal in nastali sta dve pesniški zbirki, ki sta bogatili tvoje duhovniško in redovniško poslanstvo. Ljubezen do domače zemlje in vinske trte te je nagibala, da si skrbel za duhovno formacijo Evropskega združenja vitezov vina, ki tudi v naši deželi uresničuje svoje plemenito poslanstvo. In ne nazadnje tudi poseben dar rokohiterstva in magije, ki je bila tvoj priljubljeni konjiček, si znal vključiti v službo Gospodu, svojevrsten most do ljudi, pa tudi, kot si sam rekel, priložnost, da se ljudje prijetno počutijo, sprostijo in nasmejijo.
To so nekateri drobci iz bogate zakladnice Mirkovega duhovniškega življenja in redovniškega pričevanja v duhu evangeljskih svetov in Frančiškove karizme. Za vse tvoje bogato duhovniško in redovniško življenje in delovanje se ti v imenu mariborske nadškofije iskreno zahvaljujem. Globoko zahvalo izrekam tudi vodstvu in vsem članom Slovenske minoritske province za Vašo prisotnost, za Vaše pričevanje in za vašo bratsko pomoč v dušnem pastirstvu, tako v mariborski metropoliji, kakor tudi v Cerkvi na Slovenskem.
Pokojni p. Mirko je letos že sedmi duhovnik, ki v mariborski metropoliji mnogo prezgodaj odhaja in za njim ostaja prazno mesto, saj se soočamo z zaskrbljujočim pomanjkanjem duhovniških in redovniških poklicev. Prav zato naj se zahvali za duhovniško in redovniško poslanstvo p. Mirka pridružuje vedno znova goreča prošnja za nove duhovne poklice, ki jih, tako verujemo, Bog obilno obuja v naši Cerkvi, le okoliščine so take, da hromijo in dušijo božji klic in ne more roditi sadov. Tu lahko pomaga moja, tvoja in naša zaupna in goreča molitev, saj Gospod še vedno zagotavlja: »Prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo« (Mt 7,7). Tako upamo in se lepo zahvalimo vsem molivkam in molivcem, še posebej Metropolitanskemu centru za duhovne poklice in drugim ustanovam, ki poživljajo molitev in druge pobude, da bodo tisti, ki jih Gospod kliče, vztrajali in zvesto sledili Božjemu klicu.
Nismo sami. Gospod je z nami, posebej v teh milostnih dneh, ko obhajamo skrivnost njegovega rojstva, njegovega prihoda na ta svet. Z nami je tudi pokojni p. Mirko, ki je svoj čas zapisal:
»Na oknu samostanskem, v večernem mraku, gledam v daljavo, in mislim nate, Gospod… noč in tišino, molitev in zbranost, na vajah duhovnih, darujem zate…«
Hvala Ti, p. Mirko, za to daritev. Amen.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije