Homilija na pogrebu župnika in dekana Romana Štusa
Čadram-Oplotnica, v nedeljo 1. 2. 2015 ob 14.00
Sobratje duhovniki in redovniki, dragi svojci in sorodniki, dragi župljani, sestre in bratje v Kristusu!
Ko smo zbrani pri sv. maši, pri kateri se poslavljamo od pokojnega g. župnika in dekana Romana in molimo za njegov blaženi pokoj, smo poslušali Jezusov evangelij, v katerem nas Jezus vabi k čuječnosti in pripravljenosti na njegov prihod, ko pravi: »Blagor služabnikom, ki jih Gospod ob svojem prihodu najde čuječe. Resnično povem vam, da se bo opasal ter jih posadil za mizo in bo pristopil ter jim stregel. In če pride ob drugi ali tretji straži in jih tako najde, blagor tem služabnikom«
(Lk 12, 37-38).
1. Vse to se je uresničevalo v življenju pokojnega sobrata Romana, že v njegovi zgodnji mladosti, ko je Gospod prišel in po vernih starših ter po zgledu in molitvi domačega župnika potrkal na srce osnovnošolskega fantiča, da je začel razmišljati o možnosti duhovnega poklica. Verni starši so skupaj z domačim župnikom to opazili in nadebudnega srednješolca poslali v Slomškovo malo semenišče v Mariboru, kjer je končal gimnazijo in istočasno zorel za svoj prvi »da« na Božji klic, ki ga je uresničil, ko je vstopil v Mariborsko bogoslovje in se vpisal na Teološko fakulteto. To so bila zanimiva pokoncilska leta, ko je bilo v Cerkvi po svetu in tudi pri nas živahno duhovno dogajanje, ki ga je bogatila in usmerjala pokoncilska duhovna prenova, ki je želela vse prenoviti v Kristusu in vse ljudi povabiti k večji zvestobi njegovemu evangeliju. Tudi pokojni sobrat Roman se je z njemu lastno mladostno pripravljenostjo že kot študent teologije vključeval v te duhovne tokove in še posebej, ko je po mašniškem posvečenju leta 1980 v že takrat in tudi danes zalo razgibani in zahtevni župniji Šoštanj začel kot kaplan svojo duhovniško službo, ko je skupaj s svojimi sobrati v župniji in dekaniji zidal in gradil Božje kraljestvo.
2. Pet let je hitro minilo in že je prišlo novo službeno mesto, tokrat kot kaplan v Rogaški Slatini, kjer je imel znova veliko priložnosti, da je uresničeval in uporabil svoje bogate talente, še posebej pri katehezi in uvajanju otrok, mladine in odraslih v krščansko življenje. Komaj se je dobro vživel v novo delovno okolje, že je prišlo novo vabilo in priložnost, ko je bil imenovan za župnika v častitljivi župniji Čadram-Oplotnica, kjer je z vso vnemo in pripravljenostjo nadaljeval svoje duhovniško poslanstvo, tokrat malo drugače, kot župnik, ki mu je zaupano krajevno občestvo, s tem pa tudi odgovornost, da skrbi za duhovni blagor vsega vernega občestva. To se uresničuje predvsem v teh poglavitnih razsežnosti, ki so: oznanjevanje, bogoslužje ali liturgija in dobrodelnost, karitas ali diakonija.
Duhovnik-župnik, seveda, vsega tega ne more sam narediti, zato ima in si mora poiskati in vzgojiti primerne sodelavce in sodelavke, saj smo vsi krščeni na neki način soodgovorni za rast Božjega kraljestva v nas in okrog nas.
Pokojni sobrat Roman tu ni imel nobenih težav, ko je kar nekako komaj čakal, da je lahko v praksi uresničeval vse to, kar je prej študiral, ko je vseskozi zvesto spremljal in se poglabljal v učenje 2. vatikanskega koncila , Slovenske sinode iz leta 1980 in nazadnje pota pastoralne prenove, ki jo usmerja krovni dokument »Pridite in poglejte«. Z velikim veseljem je sodeloval v pastoralni-teoloških razpravah in se odlikoval tudi kot prevajalec pastoralno-teološke literature. Tako je v župniji najstarejšim sodelavcem, ki so cerkveni ključarji, cerkveni pevci in ministranti, pridružil še člane ŽPS, ki so poskrbeli za vsestransko in živahno pastoralno dejavnost, posebej v pripravi in izvedbi slovesnosti ob 100. obletnici župnijske cerkve, ki je obsegala duhovno pripravo celotne župnije ter temeljito obnovo notranjščine in zunanjščine župnijske cerkve in njenega okolja, skupaj s parkirnimi prostori; pa tudi obnova starodavne podružne cerkve Sv. Barbare, Sv. Miklavža in Sv. Mohorja in Fortunata.
Vsa ta obnovitvena dela, tako duhovno-pastoralna, kakor gradbeno- vzdrževalna je opravljal z njemu lastnim optimizmom, dobro voljo, skromnostjo in prijaznostjo, ki je vse osvajala in nagovarjala, tako da so mu bila odprta vsa vrata v župniji in v lokalni skupnosti. Njegovo čuteče srce je objelo tudi vernike župnije Kebelj, ko je leta 2003 prevzel še soupravo župnije Kebelj in vzorno poskrbel za obolelega sobrata.
Tako se je v njegovem življenju dobesedno uresničevala podoba Jezusa Kristusa, Dobrega Pastirja in Usmiljenega Samarijana, ki ni prišel, da bi se mu streglo, ampak da bi on stregel in dal svoje življenje v odkupnino za mnoge (prim. Mt 20,28).
Vse te in še mnoge druge kvalitete in razsežnosti njegovega dušnopastirskega dela ste poznali in cenili tudi sobratje duhovniki, ko ste pokojnega sobrata Romana izvolili za prodekana dekanije Slovenske Konjice za obdobje 2001 do 2006 in leta 2011 za dekana dekanije Slovenske Konjice. Njegova duhovniška služba, služba Bogu in bližnjemu, ga je tako nagovorila in prevzela, da je morda malo premalo skrbel za svoje zdravje, kar je imelo za posledico mnogo prezgodnje slovo, ki nas je vse globoko prizadelo.
3. Hvala vam, dragi župljani župnije Čadram–Oplotnica in župnije Kebelj, da ste tako dobro sodelovali, spremljali in podpirali pokojnega gospoda župnika in dekana Romana. Vaše globoko spoštovanje in povezanost s pokojnim duhovnikom izpovedujete tudi danes z množično udeležbo na njegovem pogrebu in ste jo izpovedovali v teh dneh, ko ste se vsak večer v velikem številu zbirali k molitvi in sv. maši za pokojnega Romana.
Hvala vam za to pričevanje. Lepo se zahvalimo tudi medicinskemu osebju Kliničnega centra v Mariboru, ki so storili vse, kar je bilo v njihovi moči. Bog povrni in hvala tudi g. naddekanu in prodekanu in vsem, ki ste pripravili slovo od rajnega sobrata.
Naše slovo od rajnega sobrata, ki ga ob vsej bolečini ločitve ožarja luč naše vere v vstajenje in večno življenje, je hkrati tudi dramatičen poziv in vabilo k vztrajni in zaupni molitvi in delu za duhovne poklice. V mariborski nadškofiji in v Cerkvi na Slovenskem se, hvala Bogu, veliko lepega in spodbudnega dogaja v pastorali duhovnih poklicev. Verujemo in smo globoko prepričani, da je Gospod z nami, da velja njegovo zagotovilo, prosite in boste prejeli, iščite in boste našli, trkajte in se vam bo odprlo (prim Mt 7, 7-8).
Danes izgubljamo dobrega in zvestega sodelavca v Gospodovem vinogradu, dobimo pa novega priprošnjika za duhovne poklice pred prestolom Božje milosti. Skupaj z njim in z množico molivcev pri nas in po svetu, bomo nadaljevali svoje poslanstvo in trdno upamo, da bomo, če bomo prosili v Jezusovem imenu (prim. Jn 16, 23), kmalu doživeli pomlad duhovnih poklicev. Nekaj znamenj je že na obzorju.
Ostane vera, upanje in ljubezen. V tej veri, upanju in ljubezni želimo in smo prepričani, da je pokojni sobrat Roman v torek na pragu večnosti že zaslišal besede Jezusa Kristusa: Pridi, dobri in zvesti služabnik Roman. Bil si mi zvest. Pojdi in spočij se v veselju svojega Gospoda (prim. Mt 25, 21). To mu želimo in v ta namen molimo. Amen.
+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost. adm. mariborske nadškofije