Uvod v bogoslužje
Spoštovani vsi navzoči!
Zbrali smo se k sv. bogoslužju, pri katerem se spominjamo in v globokem spoštovanju molimo za blaženi pokoj ruskih vojnih ujetnikov, ki jih je 8. marca leta 1916 zasul snežni plaz pri gradnji ceste na Vršiču. Ker vsled vojnih razmer nimamo točnih podatkov, poznavalci pravijo, da je bilo zasutih okrog 600 ujetnikov, ki so se jim prej in pozneje pridružili še mnogi drugi sotrpini, ki so umrli zaradi bolezni, izčrpanosti in neznosnih življenjskih pogojev.
Ob tej tragediji pripadnikov ruskega naroda smo hvaležni za vse pobude, ki so bile v teh 97 letih storjene, da so rajni dobili primerno spominsko obeležje in da je ta kraj bolečega in tragičnega spomina postal kraj molitve in srečanja med predstavniki ruskega in slovenskega naroda in še posebej kraj srečanja med predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve in predstavniki Katoliške Cerkve v Sloveniji.
Zato pri tej spominski sv. maši z globokim spoštovanjem in hvaležnostjo pozdravljam delagacijo Ruske Pravoslavne Cerkve, ki jo vodi Njegovo Visoko-preosveštenstvo gospod nadškof Evgenij Verejski, rektor Moskovske teološke akademije in semenišča iz Sergijevega posada, skupaj s člani delegacije, pozdravljam predstavnika Srbske pravoslavne Cerkve v Sloveniji, in še posebej gospoda Saša Gržina, predsednika Društva Slovenija Rusija, pozdravljam oba sobrata duhovnika, tukajšnjega g. župnika dr. Janeza Ambrožiča, g. kaplana Jožeta Hauptmana in vse vas, dragi verniki župnije Krajnska Gora in vse, ki ste se nam pridružili pri tem spominskem slavju.

Katoliška Cerkev se danes spominja učencev sv. Cirila in Metoda, ki so potem, ko so bili pregnani iz Velike Moravske in Panonije, svoje apostolsko delo nadaljevali med Južnimi Slovani. Med njimi so bili Gorazd, Kliment Ohridski, Naum, Sava, Angelar in mnogi drugi. Vsi smo sedaj po veri in ljubezni povezani v veliko Božjo družino, ki želi uresničiti Jezusovo naročilo: »To delajte v moj spomin« (Lk 22,19)…s pripravljenimi srci….
Če je v nas kaj tega, kar ovira Božje delovanje, to iskreno obžalujmo in molimo: Vsemogočnemu Bogu……

Homilija:
Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu !

Pri sv.maši, pri kateri se spominjamo in molimo za žrtve snežnega plazu na Vršiču, smo poslušali Jezusovo besedo, odlomek iz njegovega poslovilnega govora pri zadnji večerji, kjer svojim učencem in tudi nam govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad. To vam naročam, da se ljubite med seboj« (Jn 15,16-17).
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa, se moramo vedno znova vprašati, kako je z nami, kako živimo in uresničujemo njegov evangelij; v koliki meri dovolimo, da je ta evangelij naša pot, naša resnica, smer, polnost in smisel našega življenja?
1. To velja vedno in povsod, še posebej v teh časih, ko se na vsakem koraku soočamo s pojavi svetovne krize, ki nima samo ekonomske in socialne razsežnosti, ampak tudi moralne, duhovne in verske posledice, ki se s svojimi lovkami priplazijo celo v zavetje naših domov in družin, pa tudi v vse druge verske in svetne ustanove.
V Katoliški Cerkvi obhajamo Leto vere ob 50. obletnici 2.vatikanskega koncila, ki je bil za nas katoličane, za naše brate po veri in za vse ljudi dobre volje velika spodbuda in vabilo, da kristjani, ki smo bili pri krstu prerojeni in usposobljeni, da bi bili luč sveta in sol zemlje (prim. Mt 5,13-14), ne moremo in ne smemo biti nemi gledalci in opazovalci sodobnega utripa življenja, ampak graditelji in nosilci novega upanja, pomoči in tolažbe za resničen duhovni in materialni napredek ljudi našega časa.
O teh nalogah govori znamenita konstitucija 2. vatikanskega koncila o Cerkvi v sedanjem svetu, ki že v prvem stavku nakaže smer, ko pravi: »Veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost ljudi našega časa, je veselje in upanje, žalost in zaskrbljenost Kristusovega učenca« (CS 1). Pomeni: ničesar, kar je resnično človeškega, kar pripomore k resničnemu skupnemu blagru, ni tuje Jezusovemu učencu; vse odmeva v njegovem srcu in se uresničuje v njegovem delovanju.

O teh nalogah se pogovarjajo, v ta namen molijo, ta novi svet v teh dneh na poseben način gradijo papež Frančišek in z njim okrog 2 milijona mladih, ki so zbrani na Svetovnem mladinskem kongresu v Riu de Janeiru. Papež Frančišek, ki je s svojo zvesto hojo po stopinjah Jezusa Kristusa in sv. Frančiška Asiškega osvojil in na poseben način vstopil v srca mladih, pravi, da na tem svetovnem srečanju mladih na nagovarja samo mlade, ampak se preko njih obrača tudi na starejše, posebej na njihove družine, na njihove starše in domače, na dedke in babice in na vse ljudi, ki v srcu dobro mislijo. Vse želi povabiti, da bi v moči Sv. Duha bili graditelji novega sveta, duhovne pomladi Cerkve in vsega človeštva. In ta duhovna pomlad in ta svetla prihodnost človeštva je Jezus Kristus, je življenje po njegovem evangeliju.
2. Ta novi svet edinosti in ljubezni, miru, prijateljstva in sodelovanja sta v svojem času gradila naša blagovestnika in učitelja vere, sv. brata Ciril in Metod, ki sta našim dedom prižgala luč sv. vere ter s svojim apostolskim delovanjem postavila ne samo temelje naše vernosti, ampak tudi temelje slovanske narodne kulture in književnosti. To skupno duhovno izročilo, te skupne duhovne vrednote med nami oživljajo in rojevajo bogate sadove posebno v tem letu, ko obhajamo 1150. obletnico prihoda sv. bratov v Veliko Moravsko, V počastitev tega jubileja, je bilo 5. julija letos v Velehradu na Moravskem, kjer je po izročilu pokopan Sv. Metod, veliko slavje slovanskih narodov in Cerkva Vzhoda in Zahoda, na katerem smo se Bogu zahvalili za luč sv. vere, pa tudi za duhovno izročilo, vez edinosti in ljubezni, ki po zgledu in priprošnji sv. bratov Cirila in Metoda bogati in navdihuje duhovno življenje in odrešenjsko poslanstvo Pravoslavnih Cerkva in Katoliške Cerkve.
Zato smo veseli in Bogu hvaležni, da so v teh dneh in še posebej pri tej sv. maši z nami imenitni predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, ki so skupaj z nami nosilci dragocenega duhovnega izročila sv. bratov, ki sta duhovna stebra, prosvetitelja in duhovna učitelja Katoliške Cerkve, Ruske pravoslavne Cerkve in drugih pravoslavnih Cerkva Vzhoda in Zahoda.
In kakor sta bila sv. brata Ciril in Metod naša prosvetitelja v 9. stoletju, tako sta bila sv. Olga Kijevska in Vladimir Kijevski v l0. in v 11. stoletju glasnika vere in vez med Vzhodom in Zahodom, tudi v času, ko smo hodili po poteh needinosti in nasprotovanja.
3. Gospod vekov, ki modro in potrpežljivo uresničuje načrt odrešenja, pa je v vseh časih v srcih kristjanov budil domotožje po popolnejši edinosti, ki je Jezusova srčna želja in zapoved (prim. Jn 15,12) in razpoznavno znamenje Kristusovih učencev(prim. Jn 13,35). Prizadevanja za popolnejšo edinost so se močno poživila na Velehradskih kongresih od leta 1907 do 1947, na katerih so sodelovali tudi predstavnik Ruske pravoslavne Cerkve in drugih pravoslavnih Cerkva. Odločilen korak v pojmovanju ekumenizma in v delu za edinost je pomenil 2. vatikanski koncil, ki ga je 1962 sklical bl. papež Janez XXIII. in so na vseh zasedanjih sodelovali tudi predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve. Močno znamenje na poti edinosti je bilo tudi srečanje papeža Pavla VI. in carigrajskega patriarha Atenagore leta 1964 na Oljski gori v Jeruzalemu. Med mnogimi medsebojnimi obiski in srečanji naj omenimo še zadnjo škofovsko sinodo o novi evangelizaciji, ki ja bila lani oktobra v Rimu, na kateri je sodeloval in imel pozdravni nagovor tudi g. metropolit Hilarion, predstavnik Moskovskega patriarhata in načelnik Oddelka za odnose z drugimi Cerkvami.
4. V 1. berilu današnje sv. maše smo slišali preroško besedo, ki zagotavlja, da Bog nikoli ne zapusti svojega ljudstva, ampak ga vedno spremlja in skrbi zanj, kakor dober pastir skrbi za svoje ovce. To se je uresničevalo v naši duhovni zgodovini, ko nam je Gospod vedno znova pošiljal učenike, pastirje in voditelje Božjega ljudstva. Nekaj smo jih našteli v globoki hvaležnosti za duhovne darove, ki jih je Bog po njihovem delu in poslanstvu naklanja našim rodovom, nekoč in danes. Bog pa kliče tudi nas, da po meri daru in službe, ki jo opravljamo, uresničujemo svoje poslanstvo in se tudi po nas zida in gradi Božje kraljestvo.
In danes, pri tej sv. maši, ko smo zbrani v molitvi za blaženi pokoj tragično preminulih graditeljev ceste na Vršič, skupaj z našimi brati po veri, s predstavniki Ruske pravoslavne Cerkve, še bolj na široko odprimo vrata našega srca Jezusu Kristusu, ko nam govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in Vas postavil, da greste in obrodite sad in vaš sad ostane« (Jn 15,16)

Naj zato naša skupna molitev, naša bratska srečevanje med predstavniki Ruske pravoslavne in Katoliške Cerkve ter srečanja predstavnikov bratskih slovanskih narodov obrodijo bogate duhovne sadove, za Božje kraljestvo, za duhovni in materialni blagor naših narodov in v slavo Božjo. Amen.

+Stanislav Lipovšek
celjski škof