Drage študentke, dragi študenti, spoštovane visokošolske profesorice in profesorji, spoštovana gospa prorektorica za študijske zadeve, predstavniki visokošolskih ustanov mesta Maribora, dragi sobratje duhovniki in redovniki, skupaj s predstojnikom Teološke fakultete v Mariboru in p. Ivanom, študentskim duhovnikom v Mariboru in voditeljem Katoliškega študentskega centra Sinaj, dragi člani Študentskega pevskega zbora »Vdih«, sestre in bratje v Kristusu!

V evangeliju smo slišali, kako Jezus blagruje svoje učence: »Srečne oči, katere vidijo, kar vi vidite. Povem vam, da so mnogi preroki in kralji želeli videti, kar vi vidite in slišati, kar vi slišite, pa niso slišali« (Lk 10,23-24).
Nocoj Jezus blagruje vas, ki ste se zbrali k tej sv. maši ob začetku akademskega leta in se veseli, da ste njegovi prijatelji, da ste pri krstu vstopili v njegovo kraljestvo, da ste postali njegovi učenci in po njem ljubljeni otroci nebeškega Očeta in kot taki nosilci vrednot evangelija, ki po besedi bl. papeža Janeza Pavla II. ne samo uresničuje, ampak neizmerno presega najgloblja hrepenenja vašega srca.
Prav zato smo prišli k tej sv. maši ob začetku akademskega leta, ker vemo in verujemo, da smo kot učenci Jezusa Kristusa nosilci čudovitega duhovnega izročila in bogastva naše vere, ki smo ga prejeli pri krstu, sedaj pa je naša lepa naloga, da ta zaklad, da to vrednoto naše vere ohranjamo, bogatimo, poglabljamo, utrjujemo, da bo močna, živa, dejavna, vesela, privlačna in zveličavna.
1. Sv. mašo ob začetku akademskega leta letos obhajamo v okoliščinah, kakršnih mariborska nadškofija najbrž ni doživela v vsej svoji domala 800 letni duhovni zgodovini. Te okoliščine določajo pojavi in posledice splošne ekonomsko-socialne krize, pa tudi duhovne, versko – moralne krize; za našo nadškofijo pa še posebej posledice finančnega zloma z vsemi duhovnimi verskimi, moralnimi in finančnimi posledicami. Zato je še toliko bolj primerno in potrebno, da so ob vseh negotovostih in spremenljivostih sedanjega časa naša srca trdno usidrana tam, kjer so prave radosti; v Jezusu Kristusu, v njegovem evangeliju, v njegovem delu odrešenja, ki se uresničuje »tu in sedaj« med »že in še ne« Božje odrešitvene zgodovine (prim. Rim 8,18). To pomeni: Božje kraljestvo je že tu, to je naše veselje, ni pa še uresničeno v vsej polnosti; to je naša naloga.

2. V berilu smo slišali, kako je Jezus po svojem vstajenju 40 dni zbiral svoje učence, jih utrjeval v veri in jih končno obogatene z darovi Sv. Duha razposlal z naročilom: »In boste mi priče v Jeruzalemu, po vsej Judeji in Samariji, v Rimu, v Mariboru… do konca sveta »(Apd 1,8).
In so šli, v moči Jezusovega naročila in njegovega zagotovila: »Ne bojte se, jaz sem z vami vse dni, do konca sveta« (prim. Mt 28,20). Ni šlo vse gladko. Jezusovi učenci so mnogokrat doživljali nasprotovanja, preganjanje. Jezus sam je v razgovoru z Nikodemom to napovedal, ko je dejal, da je na svet prišla luč; obsodba pa je v tem, da so ljudje bolj vzljubili temo, kakor luč, zakaj njih dela so bila hudobna (prim. Jn 3,19).
Prvo večje preganjanje so kristjani doživeli v rimskem cesarstvu, vse do cesarja Konstantina, ki je leta 313 izdal znameniti Milanski edikt, s katerim je dal Cerkvi svobodo. Prejšnjo nedeljo je bila v Nišu, rojstnem kraju cesarja Konstantina, velika proslava ob 1700 letnici Milanskega edikta, ki so jo pripravile pravoslavne Cerkve, malo prej je bila v Nišu podobna proslava, ki jo je pripravila Katoliška Cerkev.
Na razvalinah rimskega cesarstva je Bog obudil očaka Benedikta in njegove duhovne sinove, redovnike, benediktince, ki so leta 525 začeli tako imenovani evropski misijon pod meniškim geslom »ora et labora – moli in delaj«, ko so luč evangelija in z njim evropsko kulturo in civilizacijo prinesli evropskim narodom, tudi našim dedom v Karantaniji in pozneje v misijonu, ki so ga vodili misijonarji iz Ogleja in Salzburga. To je čas nastanka brižinskih spomenikov, prve slovenske pisane besede. To je čas, ki mu je Prešeren postavil nesmrten spomenik, ko je v Krstu pri Savici Bogomili v usta položil besede, da se naš Bog kliče Bog ljubezni, ki čudno vod’ otroke ljube in ne želi nobenega pogube.
Malo pozneje, v 9. stoletju sta evropski misijon na Vzhodu začela slovanska blagovestnika sv. brata Ciril in Metod, ki sta evangelij oznanjala v Veliki Moravski, njuni učenci pa so luč vere ponesli Južnim Slovanom, vse do Makedonije.
V drugem tisočletju so misijonsko poslanstvo Cerkve nadaljevali znameniti redovni ustanovitelji, med njimi Sv. Dominik, Sv. Frančišek Asiški, Sv. Ignacij Lojolski in v 19. stoletju sv. Janez Bosko in bl. škof Anton Martin Slomšek, ki je 4. septembra 1859 škofijski sedež častitljive lavantinske škofije, ki je bila 1228 ustanovljena v Št. Andražu v Lavantinski dolini prenesel v Maribor in tu 14. oktobra 1859 ustanovil Visoko bogoslovno šolo, ki jo upravičeno lahko štejemo za predhodnico mariborske univerze, ki je bila ustanovljena leta 1975. Visoka bogoslovna šola v Mariboru je prenehala leta 1941 ob začetku 2. svetovne vojne in se je kot oddelek Teološke fakultete v Ljubljani vrnila v Maribor leta 1968.
In vi, dragi študentje in študentke, slušatelji in slušateljice, ste skupaj z vašimi kolegi in prijatelji iz drugih fakultet mariborske univerze, profesorji in uslužbenci Teološke fakultete v Ljubljani oddelka v Mariboru nosilci in čuvarji Slomškovega duhovnega izročila, ki ima v teh zahtevnih časih še posebej pomembno vlogo in poslanstvo in ki jo je tej ustanovi zaupal blaženi škof Anton Martin Slomšek, ko je ob ustanovitvi zapisal, da morajo biti gojenci Visoke bogoslovne šole, sedanje Teološka fakultete »pii et docti – pobožni in učeni«, to se pravi globoko usidrani v Bogu in v teoloških vedah in drugih disciplinah, ki jim pomagajo, da bodo dobri glasniki evangelija in moralno etičnih vrednot, ki jih sodobni svet in naša družba tako potrebuje.
O tej vlogi in poslanstvu teoloških ved je v tej stolnici govoril bl. papež Janez Pavel II. 17. maja 1996 ob svojem prvem pastoralnem obisku v Sloveniji in v Mariboru. Takrat so bili tu zbrani najvišji predstavniki slovenske kulture, znanosti in umetnosti. Pridružili so se jim tudi rektorji in profesorji univerz tako imenovane podonavske federacije evropskih univerz, ki so ravno takrat imeli svoj kongres v Mariboru. Zbrane je najprej pozdravil akademik prof. dr. France Bernik, takratni predsednik SAZU, nato pa je povzel besedo papež Janez Pavel II., ki je spregovoril o uri resnice za Evropo, ki je nastopila potem, ko so propadle različne ideologije in sistemi in se je v sredo našega življenja in naše zavesti znova vrnilo vprašanje o smislu življenja, vprašanje o Bogu in človeku, s tem pa tudi vprašanje o odnosu med krščanstvom in kulturo, med vero in znanostjo. Papež nas je pohvalil, da smo naredili pomemben korak, ko se je Teološka fakulteta znova vrnila pod okrilje Univerze in s tem dokazala, da v polnosti sprejema izziv racionalnost,i obenem pa racionalnost vabi, da se odpre skrivnosti, ki jo presega. Ko teologija izpolnjuje svojo nalogo s tem, da predlaga, poglablja in osvetljuje življenje z resnico evangelija, osvetljuje smisel življenja in zgodovine ter prispeva nenadomestljiv delež h gradnji novega sveta in boljšega sožitja med ljudmi in narodi, med verami in kulturami.
V perspektivi, ki jo nudi teologija, znanost lahko najde na svojih mejnih področjih nova obzorja in prizna, da onkraj svojih meja potrebuje dopolnitev, posebej ko gre za vprašanja osebnega in družbenega življenja, za vprašanja o upanju in smislu življenja, za vprašanja naše sedanjosti in naše prihodnosti.
3. Dragi študentje in študentke, vi vstopate v ta svet in se na različnih ravneh vašega visokošolskega študija pripravljate, skupaj z vašimi visokošolskimi učitelji in vzgojitelji, da boste in ste v veliki meri že nosilci in graditelji vrednot našega skupnega življenja, še posebej vrednot znanosti, kulture in umetnosti. Za to poslanstvo morate imeti dobro kondicijo, tako fizično, intelektualno, moralno in še posebej versko- duhovno, v katero ste mnogi vstopili v domači hiši in družini, v domači župniji in okolju, pa tudi in zlasti tu v Mariboru, ko se skupaj z vašim uvajanjem v življenje pojavljajo vedno nova verska in svetovnonazorska vprašanja in izzivi, na katera je treba odgovoriti. Tu vam poleg Teološke fakultete in njenih ustanov prihajajo naproti različne redovne in župnijske skupnosti, zlasti pa Vaša študentska župnija, če smemo tako reči, Duhovni center Sinaj , ki animira in bogati študentsko pastoralo našega mesta.
Maša na začetku akademskega leta, pri kateri molimo in se priporočamo za Božji blagoslov, za luč, moč in razsvetljenje Sv. Duha pri našem študijskem delu in poslanstvu, je priložnost, da se zahvalimo tebi p. Ivan, da kot študentski duhovnik in voditelj centra Sinaj skupaj s p. Miranom in vsemi sodelavkami in sodelavci skrbite za bogato ponudbo in izbiro različnih poti in možnosti, ki mlademu kristjanu in vsem iskalcem vere in smisla življenja omogočajo, da ob rednem študiju in pripravi na življenjski poklic skrbi tudi za duhovno kondicijo in za permanentno uvajanje in poglabljanje krščanskega življenja. Hvala vam za različne skupine, za tečaje in predavanja, pripravo na zakon in še posebej za pripravo na obhajanje zakramentov, zlasti zakramenta sv. spovedi in obhajanje sv. maše za študente, ki je gotovo vrhunec in vir vsake študentske pastorale. Pomembno vlogo imajo tudi različne glasbene skupine, še posebej študentski zbor, ki nas tudi pri tej sv. maši uvaja v skrivnost in nam pomaga doživljati Božjo bližino. Lepo je, da gojite in se uvajate tudi v ekumensko razsežnost, ki nadaljuje izročilo Slomškovega Apostolstva Sv. Cirila in Metoda, pa tudi medverski dialog, ki je pri nas in v svetu vse pomembnejši.
Sinoda o novi evangelizaciji je med drugim priporočala tudi tako imenovano »dvorišče poganov« ali »preddverje narodov« kot se lepše sliši. Ustanovo so poznali že v Stari zavezi v judovskem templju, kjer so imeli tudi poseben prostor »dvorišče poganov«, v katerem so se zbirali ne- Judje, torej pogani, ko so prišli v tempelj molit. Iz evangelije poznamo prisrčen prizor, ko so se pogani obrnili na Jezusovega učenca Filipa s prošnjo: »Jezusa bi radi videli« (Jn 12, 21).
Sobratje duhovniki, drage študentke, študenti, profesorji in visokošolski učitelji in vzgojitelji, tudi danes je mnogo ljudi, ki bi v nas kristjanih radi videli Jezusa. Dajmo jim to priložnost.
Na eni najstarejših univerz v Aziji, v Manili na Filipinih je napis :
»To, da si, kar si, je Božji dar človeku. To, kar boš naredil iz sebe, je tvoj dar Bogu in sočloveku.«
Potrudimo se, bratje in sestre, da bo ta dar najlepši. Amen.

+Stanislav Lipovšek, celjski škof
apost.adm.mariborske nadškofije