Spoštovani vsi navzoči, sestre in bratje v Kristusu!
Danes je prva nedelja v oktobru, ki se zaradi praznika Rožnovenske Matere Božje, ki ga obhajamo jutri, imenuje tudi rožnovenska nedelja. In mnogi, premnogi naši preizkušani bratje in sestre, žrtve medvojnega in povojnega nasilja, ki se jih danes posebej spominjamo, so prenašali trpljenje in umirali z rožnim vencem ali s križem v roki. To jim je bila edina in zadnja tolažba in upanje. O tem pričajo mnogi križi in rožnovenci, ki so bili najdeni po grobiščih in moriščih naše domovine, pa tudi pretresljiva pričevanja preživelih, ki so prav v Božji Materi Mariji in v molitvi rožnega venca našli pomoč, tolažbo in rešitev. V mesecu oktobru imamo veliko priložnosti, da na novo odkrivamo skrivnostno moč in življenjsko bližino te molitve.

Sprejmimo to vabilo, vedno, tudi danes, ko smo znova priromali na ta sveti kraj, posvečen z molitvijo trpljenjem in za večino tudi s smrtjo premnogih naših dragih, sorodnikov, prijateljev in znancev. Prišli smo, da bi se z njimi srečali, prižgali lučko spomina in hvaležnosti, da bi zanje molili in darovali to mašo. Hvala vam za to vaše pričevanje, za vašo vero, zvestobo in za vašo ljubezen.

V našo molitev vključujemo tudi vse preživele, pa tudi vse povojne rodove in generacije, vse nas in rod, ki prihaja za nami, da bi kljub vse večji časovni oddaljenosti odkrivali in vse globlje spoznavali resnico o naši polpretekli zgodovini, da bi znali ločevati med dobrim in zlim in bi v luči božje besede vsakemu človeku, živim in rajnim, priznavali njegovo dostojanstvo, ki ima duhovne temelje in večnostne razsežnosti.

1. Štiriinsedemdeset let je minila od konca druge svetovne vojne, od teh jih je minevalo petdeset v prisilnem molku in načrtnem prikrivanju resnice o medvojnem in povojnem dogajanju, o čemer grozljivo priča 600 in več večinoma še neurejenih morišč in grobišč po raznih krajih naše domovine.
To je temna stran naše medvojne in povojne zgodovine. Je pa še druga, svetlejša stran, ki se je kljub vsem oviram uresničevala v prizadevanju, da bi stopili v luč in bi skupaj s civiliziranimi narodi Evrope, ki so večji meri poskrbeli za zdravljenje ran in posledic druge svetovne vojne in se približali temeljni civilizacijski normi, ki pokojnim daje pravico do imena in do groba, preživelim pa pravico do spomina.
V tej perspektivi smo hvaležni vsem, ki so se v tem obdobju na različne načine podali na pot poprave krivic in nasilja in še posebej na pota, ki vodijo k odpuščanju, medsebojni spravi in k resničnemu miru.

Veseli smo, da vse bolj zori prepričanje, da družba in narod, ki zanika ali ima neurejeno svojo preteklost, tudi nima zdrave, rodovitne in ustvarjalne sedanjosti in ne svetle prihodnosti.
Hvaležni smo vsem, ki ste poskrbeli, da je vendarle stekel proces, postopnega urejanja naših morišč in grobišč, kot se to dogaja v Hudi jami in po drugih krajih. Novo upanje budijo tudi simbolni pogrebi žrtev, ki so bili v Hudi jami, na dobravskem pokopališču v Mariboru in drugod. V teku je tudi postopek identifikacije žrtev in prenos posmrtnih ostankov iz nekaterih grobišč v prostore začasne kostnice.

2. Tu se začenja pot odpuščanja in sprave. Tako se uresničuje obljuba iz knjige Razodetja iz današnjega drugega berila, kjer je rečeno, da bo Bog »obrisal solze z oči in smrti ne bo več, tudi ne bo več ne žalovanja ne vpitja ne bolečine, kajti kar je bilo prej je minilo … in on, ki je sedel na prestolu … je rekel: jaz sem Alfa in Omega, začetek in konec … glej, vse delam novo« (Raz 2l, 4-6).

Ko je arhitekt snoval to spominsko obeležje, tu na Teharjah, ki še ni dokončano in mu manjkajo še spominske plošče z imeni jetnikov, ga je gotovo navdihovala podoba knjige Razodetja, ko Jezus samega sebe imenuje alfa in omega, začetek in konec, prvi in poslednji, ki vse dela novo.

Arhitekt je zato je ta dva simbola upodobil nad oltarnim prostorom, dovolj vidno in tudi skrivnostno zakrito, da je črka omega lahko tudi venec slave, ki so ga prejeli pobiti jetniki, ali pa odprte roke, ki segajo v dolino smrti in sprejemajo vsakega, ki stopi na ta kraj, kakor tudi nas, ko obhajamo to spominsko daritev sv. maše in vstopamo v skrivnost darujoče se in odpuščajoče ljubezni, ki doseže najvišjo stopnjo v ljubezni do sovražnikov, v našem primeru do vseh, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli veliko gorja in trpljenja žrtvam in njihovim svojcem in sorodnikom.

Kot rečeno, spominsko obeležje še ni dokončano; zato smo tem bolj hvaležni vsem, ki so poskrbeli, da je bil postavljen in se tu moli križev pot, ki je najbolj pretresljiva priča dogajanja na tem kraju, pa tudi skupaj z mašo najgloblji odgovor, tolažba in rešitev za nekdanje jetnike in njihove svojce.

Ko molimo Križev pot, vedno znova slišimo Jezusovo prošnjo: Gospod, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). To prošnjo smo slišali tudi v današnjem evangeliju, ki je vzet iz Jezusovega govora ba gori, v katerem Jezus razlaga novozavezno postavo ko pravi: »Slišalo ste, da je bilo rečeno: »Ljubi svojega bližnjega in sovraži svojega sovražnika. Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki daje sonce dobrim in hudobnim in pošilja dež pravičnim in krivičnim« (prim. Mt 5,43-45).

Morda bo kdo rekel, saj to ni mogoče. To je preveč. To je utopija. A Jezus vztraja, ker je ljubezen do sovražnikov novost krščanstva, ki nas vabi, da ljubimo in delamo dobro vsakemu človeku, tudi tistim, ki so izvrševali povojne poboje in prizadeli toliko trpljenja in krivic svojcem in sorodnikom v povojnem obdobju. Darujoča in odpuščajoča ljubezen je edina pot, ki vodi do tako zaželene narodne sprave med živimi in rajnimi, med ubijalci in žrtvami, med preživelimi, ki so bili v vojnem in povojnem času na nasprotnih straneh in so sedaj poklicani k spravi in medsebojnemu odpuščanju.

Za trajen in resničen mir in bodočnost našega naroda je nujno potrebna sprava s preteklostjo, saj ne moremo graditi varne in srečne sedanjosti in prihodnosti, ne da bi poskrbeli za resnično spravo s preteklostjo. Sprava je mogoča le tedaj, če smo pripravljeni odpuščati. Odpuščanje pa je možno le takrat, če smo pripravljeni priznati resnico, pa če je še tako boleča, težka in obremenjujoča. Samo resnica osvobaja. Jezus pravi, da je zato rojen in je zato prišel na svet, da spriča resnico (prim. Jn 18,37) In ta resnica je njegov evangelij. Sv. papež Janez Pavel II. v poslanici za Svetovni dan miru leta 2002 pravi, da ni miru brez pravičnosti in ni pravičnosti brez sprave in ne sprave brez odpuščanja in ne odpuščanja brez priznanja resnice.

3. Zato smo hvaležni vsem, ki si doma in po svetu, živijo to novost evangelija in znajo za hudo vračati dobro. Če to delate, pravi apostol Pavel, »vašemu nasprotniku zbirate žerjavico na glavo« (prim. Rimlj 12,17-20); pomeni, dober zgled, odpuščanje, bo tudi še tako zadrtega nasprotnika vznemirjalo, mu budilo vest in ga vabilo k spreobrnjenju, odpuščanju in k spravi. Tako je delal Jezus, ko je na križu molil za svoje ubijalce, tako so delali mučenci in pričevalci vseh časov, ko so z molitvijo na ustnicah in z odpuščanjem v srcu šli v smrt. Tako so delali tudi naši svojci in sorodniki, ko so z molitvijo v srcu in na ustnicah omahovali pod streli in zločinskimi rokami svojih ubijalcev.
Letos mineva devet let, odkar je bil v Celju Slovenski evharistični kongres, v okviru katerega je papežev legat k blaženim razglasil še ne dvajset letnega dijaka Alojzija Grozdeta, ki so ga 1. januarja 1943 zverinsko mučili in umorili v Sokolskem domu na Mirni in ga odvlekli v bližnjo gozdno globel, misleč, da bodo tako prekrili svoj zločin. Vendar je resnica prišla na dan in Cerkev je njegovo zvestobo nagradila s sijajem svetništva. Poslej je njegov grob v božjepotni cerkvi novomeške škofije na Zaplazu pri Trebnjem romarski kraj, žarišče, navdih in vabilo za pota brezpogojnega odpuščanja in sprave.

Duhovno moč in potrebnost odpuščanja in sprave je na svoj način oznanil tudi p. Marko Ivan Rupnik DJ, svetovno znan umetnik, ko je v kapeli v Kočevskem rogu, upodobil nebeško gostijo in za mizo nebeškega kraljestva posadil žrtve in tudi ubijalca. Ko so mu nekateri ugovarjali, da to ni mogoče, je odgovarjal naj beremo in živimo evangelij in vstopimo v odrešenjsko delo Jezusa Kristusa, v velikonočno skrivnost njegovega trpljenja, smrti in vstajenja. Jezus se je daroval za vse. Če ta božji dar sprejmemo in se v moči Sv. Duha odvrnemo od grešnega življenja, smo vsi povabljeni na nebeško gostijo.

V krovnem dokumentu Pridite in poglejte, ki še vedno navdihuje in usmerja pastoralno delo Cerkve na Slovenskem, je med peterimi pastoralnimi izzivi, ki jih bo treba v prihodnosti še uresničiti, tudi povabilo k odpuščanju in spravi. Tam je med drugim rečeno, da smo Slovenci še vedno razdeljen narod in krivice, povzročene v polpretekli zgodovini, še vedno bolijo. Še več. Četudi so dogodki medvojnega in povojnega nasilja vedno bolj oddaljeni, se delitve, ki pogosto preidejo v sovražna čustva, prenašajo na nove rodove. Cerkev v Sloveniji se čuti posebej nagovorjena in dolžna, da prispeva svoj delež k notranjemu miru posameznikov, k narodni spravi ter k splošni kulturi sprave in odpuščanja. (PP 93).

Na tej poti nam bo veliko pomagala dragocena knjiga Slovenske podobe zla, ki je izšla pri Mohorjevi družbi v Celju. Vsebina knjige je izredno pomembno in dolgo pričakovano soočenje z našo preteklo in polpreteklo zgodovino in to iz zgodovinskega, medicinsko-psihološkega in zlasti iz teološkega vidika. Zelo je pomembno 5. poglavje te knjige, ki iz zgoraj omenjenih vidikov utira pota ozdravljenja, tako za žrtve kot za povzročitelje. Vsi bi morali prehoditi zahtevno pot od spoznanja in priznanja dejanja, do kesanja, odpuščanja in ozdravljenja. Pot je težka, a ni nemogoča. Mnogi evropski narodi so stopili na to pot in doživeli očiščenje spomina in spravo. Francozi so sredi Pariza druge svetovne vojne in so na njem napisali: »Odpustimo, toda nikoli ne pozabimo«. Ko Jezus zahteva odpuščanje, ne pravi, da moramo krivice, zlo in trpljenje pozabiti. Nikakor. Bistvo odpuščanja je prav v pogumnem soočenju z resnico, ki jo moramo notranje predelati, osvojiti, sprejeti, v pripravljenosti, da se odpovemo želji po maščevanju. Prepričani smo, da pri nas večina slovenskih kristjanov, žrtev komunizma, ne goji želje po maščevanju. Poznamo primere, ko so si »potomci žrtev in morilcev medsebojno izrekli opravičilo in odpuščanje, ter zaživeli v miru. Tovrstni primeri na družinski in vaški ravni so vzor in spodbuda za spravo na osebni in na narodni ravni« (prim. PP 99). Tako v 4. poročilu Komisije za reševanje prikritih grobišč beremo o grozljivem zločinu, ki se je 24. novembra 1942 zgodil družini Hudnik iz vasi Sela nad Dobrovo, ko so pobili 10 popolnoma nedolžnih družinskih članov. Sin Alojz in hčerka Marija, sta po srečnem naključju ostala živa, ker sta bila na obisku pri stricu. Po več kot 70 letih sta dosegla, do so pobite svojce dostojno pokopali in tedaj sta zapisala: »Vsem, ki so si ob poboju naših družinskih članov umazali roke in vest, odpuščava, in prosiva tudi Tebe ljubi Bog, odpusti« (str. 270).

Pot od priznanja resnice, do spreobrnjenja in sprave je mogoča, je nujen pogoj za normalno skupno življenje in za našo osebno srečo, ni pa enostavna. Mi, ki verujemo v Jezusa Kristusa, smo prepričani, da je ta pripravljenost na odpuščanje in spravo delo božje milosti, za katero pa je treba prositi, si jo želeti, se odpreti njenemu delovanju. Če človek tega ne želi, če se zapre temu božjemu delovanju, te pomoči ni, ker se Bog nikomur ne vsiljuje, ampak upošteva našo svobodno voljo in svobodno odločitev. Tu je tudi eden izmed odgovorov, zakaj v Sloveniji proces sprave in odpuščanja tako počasi napreduje in bo najbrž še nekaj časa trajal.

Tu smo lahko znova v nevarnosti, da bi prenovo začeli pri drugem, češ oni, zločinci in povzročitelji zla in trpljenja naj se pokesajo in spreobrnejo. To je res. Je pa tudi res, da moramo prenovo vedno začeti pri sebi.
V prvem berilu smo brali, kako prerok Ezekijel že starozavezno božjemu ljudstvu govori o potrebnosti prenove, ko pravi, da nam bo Gospod dal novo srce: »Novega duha vlijem v vašo notranjost; odstranimo kamnito srce iz vašega telesa in vam dam meseno srce, da boste ravnali po mojih zakonih in jih spolnjevali »(Ezek 36, 26-27). V novi zavezi se to vabilo v polnosti uresničuje v Jezusu Kristusu in njegovem vabilu: »Pridite k meni, ki se trudite … učite se od mene (prnm. Mt 11,28) … novo zapoved vam dam, potem vas bodo spoznali … (prim. Jn 13,34-35). To se dogaja na mnogotere načine; v najvišji meri pri sv. maši, ko nas duhovnik takoj po besedah postavitve opozori, da smo vstopili v osrednjo skrivnost vere in mi bolj ali manj zavedno odgovarjamo :Tvojo smrt oznanjamo Gospod in tvoje vstajenje slavimo, dokler ne prideš v slavi … kar pomeni, da se Jezusovo vstajenje uresničuje v nas ko v nas umira stari človek in se rojeva novi človek, po Bogu ustvarjen … novi človek se rojeva zlasti takrat, ko smo pripravljeni odpuščati, kakor Gospod nam odpušča. On je luč, ki je prišla nas ta svet, da razsvetljuje vsakega človeka (prim. Jn1,9).

Sestre in bratje v Kristusu, dragi svojci in sorodniki žrtev medvojnih in povojnih pobojev, sobratje duhovniki in redovniki, sestre redovnice in vsi zbrani romarji miru in sprave!!
Danes, na rožnovensko nedeljo, pri tej spominski maši vas znova vabim, da vstopimo v to luč. Berimo in živimo evangelij, tudi govor na gori, »Ljubite svoje sovražnike, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih in daje sonce dobrim in hudobnim ter pošilja dež pravičnim in krivičnim« (Mt 5, 44-45). Pojdimo na to pot in bodimo v moči Sv. Duha apostoli miru, sprave in odpuščanja, za našo preteklost, za varno sedanjost in za svetlo prihodnost.
In k temu naj nam pomaga tudi ta spominska sveta maša. Amen.

Stanislav Lipovšek, upokojeni celjski škof

Prvič objavljeno na https://www.facebook.com/vaticannews.sl/posts/2324365234544343