Kostrivnica, 16. 10. 2026
Dragi bratje duhovniki, gen. vikar, g. dekan in prodekan
dragi svojci pokojnega Stanka, dragi bratje in sestre!
»Bodite torej budni, ker ne veste ne dneva ne ure« (Mt 25,13).
Te Jezusove besede nas ob slovesu od našega dragega duhovnika Stanka nagovarjajo še posebej močno. Njegov odhod je bil nenaden in nepričakovan. Še pred nekaj dnevi je bil med nami, s svojimi načrti, srečanji in vsakdanjimi opravili.
Takšni trenutki nas spomnijo, kako krhko je naše življenje in kako malo imamo v resnici v svojih rokah.
Ljubezen, zvestoba in upanje
Današnja Božja nam želi nam odpreti pogled na življenje, ki je močnejše od smrti. Spregovori nam o ljubezni, ki ne mine, o zvestobi, ki daje življenju trdnost, in o upanju, ki ne osramoti. Prav v teh treh temeljnih krščanskih krepostih in darovih lahko danes prepoznamo tudi življenje in duhovniško poslanstvo našega sobrata Stanka Gajška.
»Božja ljubezen je izlita v naša srca«
Apostol Pavel nam v Pismu Rimljanom oznanja eno najglobljih resnic krščanske vere: »Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5). Temelj našega upanja ni naša dobrota, naša uspešnost ali celo naša zvestoba. Temelj je Božja ljubezen, ki nas je prva vzljubila, je Kristus, ki je »umrl za nas, ko smo bili še grešniki« (Rim 5,8). To je tudi srce duhovniškega poslanstva. Duhovnik ni najprej človek, ki govori o Bogu, ampak človek, ki je poklican, da bi po njem drugi lahko izkusili nekaj Božje bližine, njegove dobrote in usmiljenja.
Ko danes premišljujemo o skoraj 59 letih Stankovega duhovništva, se nam prav ta razsežnost njegovega življenja posebej razodeva. Bil je človek odprtega srca, prijazen in dostopen. Znal je prisluhniti, razumeti različne življenjske okoliščine, sprejeti človeka, ne da bi ga najprej presojal. Njegova dobrohotnost ni bila zgolj stvar značaja, ampak je postala način njegovega duhovniškega služenja.
To se je posebej pokazalo v dolgih letih njegovega delovanja med slovenskimi rojaki v Nemčiji. Skoraj štiri desetletja je v Mannheimu in Ingolstadtu spremljal ljudi, ki so daleč od domovine iskali delo, varnost in prihodnost za svoje družine. Razumel je, da človek ne potrebuje samo materialne varnosti, ampak tudi dom, pripadnost, bližino in občestvo. Stanko ni bil samo duhovnik slovenskih izseljencev. Bil je njihov spremljevalec, prijatelj in povezovalec. Znal je graditi mostove med ljudmi različnih generacij, značajev, narodnosti in prepričanj. Ni se zapiral v ozke kroge, ampak je iskal poti srečevanja tudi s tistimi, ki so bili od Cerkve oddaljeni. Posebej dragocena je bila njegova sposobnost pomirjati nasprotovanja in povezovati ljudi. Verjel je, da je tisto, kar nas združuje, globlje od tistega, kar nas ločuje.
Olje zvestobe v vsakdanjem služenju
Današnji evangelij nam predstavi deset devic, ki čakajo ženina (Mt 25,1-13). Vse imajo svetilke, vse čakajo, vse tudi zadremajo. Toda med njimi obstaja pomembna razlika: ene so s seboj vzele tudi olje, druge pa ne. Jezus želi s to priliko povedati, da se na odločilno srečanje z Gospodom človek pripravlja vse življenje. Olja ljubezni ni mogoče nadomestiti v zadnjem trenutku. Nabira se v vsakdanji zvestobi, v odnosu z Bogom, v molitvi, v drobnih dejanjih ljubezni, v potrpežljivosti in vztrajanju tudi takrat, ko ni vidnih uspehov.
»V tebe, Gospod, zaupam« je bilo Stankovo novomašno geslo. Neke vrste program, ki ga je gotovo živel od vstopa v zadarsko malo semenišče, ko je moral kot mlad fantič od doma na tuje, preko prvih let duhovništva, ki ga je začel v nemirnem letu 1968, ko so se dogajali pretresi tako v družbi kot v Cerkvi, in jih je preživljal v skoraj rodnem Šmarju, do odhoda v Nemčijo, kjer je kot izseljeniški duhovnik preživel skoraj 40 let, do vrnitve v novo Slovenijo, na Teharje in Kompole, kjer je služil kot duhovnik tako rekoč do zadnjega dneva svojega življenja.
»V tebe, Gospod, zaupam«
Zaupanje v Gospoda ni samo čustvo ali lepa misel. Je življenjska odločitev, ki jo je treba vedno znova potrjevati. Tudi takrat, ko se znajdemo v neznanem okolju, ko se soočamo z zahtevnimi ljudmi, ko naše delo ne prinaša takojšnjih sadov in ko moramo sprejeti stvari, ki jih nismo sami izbrali. To je tista tiha zvestoba, o kateri govori današnji evangelij. Duhovnik ne ve, kaj bo ostalo od njegovega dela. Ne ve, katera beseda se bo dotaknila srca, katera gesta bo nekoga opogumila in katero srečanje bo človeku pomagalo najti pot k Bogu. Bog pa vidi tudi tisto, kar ostaja našim očem skrito. Zato se zvestoba ne meri samo po velikih dosežkih, ampak predvsem po ljubezni, s katero človek opravlja svoje poslanstvo.
»Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!« (Mt 25,6) je v priliki odmevalo vabilo sredi noči in nepričakovano. Ženin je pred vrati, nastopil je trenutek srečanja. Prvo sporočilo današnjega evangelija je, da na koncu življenja ne prihaja nekdo neznan. Prihaja Ženin. Ne prihaja kot tujec, ki bi nam želel vzeti življenje, ampak kot tisti, ki nas ljubi in nas vabi v svojo bližino.
»Glejte, ženin! Pojdite mu naproti!« (Mt 25,6). Za našega brata Stanka se je to srečanje zgodilo v torek zjutraj. Za vse nepričakovano in presenetljivo. Ni nam bilo dano, da bi se z njim poslovili tako, kot bi si želeli. A verujemo, da je bil Stanko na to svoje srečanje z Gospodom notranje pripravljen. Pri vsakodnevni sv. maši se je srečeval z njim. Pripravljenost, o kateri govori Jezus, namreč ne pomeni, da poznamo uro svoje smrti. Pomeni, da živimo v dnevnem odnosu z njim, ki mu pripadamo. Naše zadnje upanje torej ni v tem, da smo vse opravili brezhibno in da za nami ni ostalo nič nedokončanega. Vsi odhajamo z nečim nedokončanim. Naše upanje je v Kristusu, ki nas je vzljubil do konca, ki je za nas umrl in vstal ter nas je spravil z Očetom, kakor smo slišali apostola Pavla v današnjem berilu. (Rim 5,10).
Stanko je vse življenje kot duhovnik oznanjal to upanje. Vedel je, da pripada Kristusu in njegovi Cerkvi in da te njegove odločitve, ki jo je zapečatil z duhovniškim posvečenjem, ne bo mogel razdreti noben zakon tega sveta. Tudi za to njegovo zvestobo Cerkvi sem mu kot njegov ordinarij hvaležen.
Ko se danes zahvaljujemo za njegovo življenje, hkrati prosim usmiljenega nebeškega Očeta, da bi lahko sam v polnosti doživel to, kar je oznanjal drugim.
Dragi Stanko, hvala ti za tvojo človeško bližino, za prijaznost in dobrohotnost, s katerima si sprejemal ljudi. Hvala za tvojo širino, za sposobnost povezovanja in za potrpežljivost, s katero si gradil občestvo. Hvala za tvojo zvestobo duhovništvu in duhovniškemu zboru, hvala za vse maše, molitve, besede tolažbe in spodbude, za vse poti, ki si jih prehodil zaradi ljudi, ki so ti bili zaupani.
Ob tvojem slovesu tudi nam prebujaš vprašanje: S čim polnimo mi svoje svetilke? Ali se dovolj trudimo za ljubezen, ki povezuje, odpušča in daje prostor drugemu? Ali znamo živeti tako, da nas Gospodov prihod ne bo našel zaprtih vase, v svoj račune in strahove, ampak bomo v veselju in zaupanju v njegovo bližino?
Naj bo danes tvoje novomašno geslo tudi naša molitev: »V tebe, Gospod, zaupam.« Zaupamo, da ljubezen, ki si jo sejal med ljudmi, ni izgubljena. Tudi ta, ki si jo v zadnjih letih delil med drugimi tudi s šmarskimi propedevti, za kar so ti hvaležni in te skupaj z njimi prosimo, da nam pri Velikem duhovniku izprosiš še naprej navdušenih in srčnih duhovnih poklicev.
Naj ti Gospod, ki si mu vse življenje služil, odpre vrata svojega veselja.
In naj se nad teboj izpolni obljuba apostola Pavla:
»Upanje pa ne osramoti, ker je Božja ljubezen izlita v naša srca.«
Amen.
FOTOGRAFIJE: p. Ivan Rampre DJ
