Uvodoma je škof Maksimilijan zbrane goste pozdravil v znamenju hvaležnosti, da so se tudi letos zbrali ob tej priložnosti počastitve dneva državnosti. Srečanje je za vse kratka refleksija in gesta hvaležnosti za poslanstvo, ki ga opravljajo. Povezani na kraju celjske stolnice, ki je je na nek način duhovno središče ali vozlišče celjske regije, z namenom, da bi se okrepili v zavesti veličine svoje naloge in poslanstva. Zaupano vam je bilo veliko: da vodite, da skrbite za skupno dobro vseh ljudi, ne glede na to, kdo so, kakšni so, ne glede na njihovo vero, izobrazbo, raso, izvor…

V tem plemenitem poslanstvu, je nadaljeval škof, se pravzaprav na nek način prekrivamo in hodimo skupaj, tako tisti, ki smo še posebej odgovorni za versko in duhovno rast ljudi, kakor vi, ki morate v življenju povezovati vse različnosti in iskati skupno dobro. Prepričan sem, da tudi sami ugotavljate, da nas ta resničnost ne razbija, kolikor znamo in zmoremo gledati s srcem, kolikor se zavedamo tistih temeljnih vrednot, ki človeka osrečujejo, gradijo, ki so zanj bistvene. To pa so predvsem, kot smo slišali, vrednote varnosti, sprejemanja, ljubezni – to, da se zavedamo, da pravzaprav nimamo nasprotnikov, da smo v resnici vsi na istem čolnu, na isti ladji, da vsi potujemo v isto smer.

Odgovornost vseh, ki opravljate funkcijo vodenja in koordinacije, je, da poskušate tudi te različnosti, ki med nami obstajajo, usklajevati v smeri tega, kar izgrajuje in nas gradi.

Izkušnjo, kako je lahko navidezna različnost tudi veliko bogastvo, je škof podelil z izkušnjo Foruma za dialog in mir na Balkanu pretekli vikend v Kopru. Na naše veselje in presenečenje, so se na Forum odzvali voditelji različnih verskih skupnosti s celotnega širšega področja Balkana. Zelo različni, tudi po videzu, verski voditelji smo bili bratje in sestre, ki smo začutili, da je v resnici skrajni čas, da pozabimo na prestižne boje in namene ter si postavimo pred oči resnično stanje stiske sedanjega človeka, ki je v eksistencialnem iskanju svojih korenin, svoje identitete, svojega poslanstva.

Ob tej priložnosti bi se vam želel zahvaliti za plodno sodelovanje, ki ga doživljamo v vseh občinah naše celjske škofije.

Od vsepovsod prihajajo spodbudna in lepa sporočila o naklonjenosti vseh struktur, ki v naših lokalnih skupnostih skrbijo za dobrobit človeka.

Naj omenim samo skrb za ostarele, bolne in kakorkoli drugače prizadete. Zahvaljujem se vam za naklonjenost do naših prostovoljcev, sodelavcev Karitas in drugih pa tudi do duhovnikov, ki iščejo možnosti, da bi bili prisotni tam, kjer je potrebno, tudi v domovih ob posteljah umirajočih starejših ljudi. Tudi za to je potrebno kdaj kaj postoriti s strani občin.

Zahvaljujem se vam za vse, kar delate, da lahko skupaj delamo za vzgojo in varstvo otrok. Vesel in hvaležen sem, da so minili tisti časi, ko smo se pri vzgoji otrok bojevali, se dokazovali in se potegovali, kdo bo na njih lahko izvajal večji vpliv. Zdaj se skupaj zavedamo, da je dobro otroka tista prvinska pravica, njegova pravica do varnosti, spoštovanja, sprejemanja. Zato hvala za vse priložnosti oz. naklonjenosti, ko usklajujete urnike raznih skupnih dejavnosti. Ponekod skrbite  za prostore, drugod pomagate pri izvajanju različnih drugih dejavnosti, kot je oratorij itd.

Ob koncu bi se vam zahvali za skupno skrb, ki jo imate pri ohranjevanju naše kulturne in sakralne dediščine. Ta skrb tako za vas kot za nas, ni lahka, je pravzaprav vedno težja. Imamo vedno več objektov, ki nam nekaj pomenijo pa tudi množico različnih predpisov. Odnos do teh objektov in sama narava teh objektov je zelo velik strokovni izziv in velik napor, ki presega moči in sposobnosti posameznikov. Tako v lokalnih kot v cerkvenih skupnostih. Zato si zelo želim in prosim vaše naklonjenosti in odprtosti, da bi te objekte, ki smo jih dobili od prednikov in ki so nam morda trenutno ne samo v ponos, ampak včasih tudi v breme, lahko s skupnimi močmi ohranjali in jih izročili našim zanamcem.

Ob koncu bi vam želel sporočiti še ta poseben trenutek, ki ga živi Cerkev v svetu in s tem tudi naša lokalna Cerkev, ko v teh dneh vstopamo v t. i. tretjo fazo naše sinodalne prenove. Sinoda je namreč opis dejstva, kaj Cerkev je. Danes lahko vsi to začutimo. Sinoda pomeni hoditi skupaj, biti skupaj na poti k istemu cilju, k istim vrednotam in spodbujati drug drugega, da bi lahko uresničevali svoje talente in jih vgradili ter postavili kot gradnike v graditev skupnosti. Vsaka skupnost in vsako občestvo, tudi tako velika, kot je Cerkev, se zaveda, da vedno znova potrebuje refleksijo tudi o svojih temeljnih držah. Te temeljne drže se morajo sčasoma prenavljati, ker niso večne. Sinodalni proces prenove želi iti prav v to smer, da bi lahko zajeli in čim bolj vključili vse, kot pravi papež Frančišek, tudi tiste obrobne. Tudi to bi vam rad položil na srce:

Če imamo v mislih tiste, ki so čisto na robu, čisto na koncu, potem zajamemo vse in ne izključujemo nikogar.

Pogum za to – videti tudi tiste majhne, nepomembne, ne ravno svoje volivce, je blagoslov za celotno skupnost.

Škof je zaključil s spodbudo stavka, ki je vodilo tretje faze sinodalne prenove: »Razširite prostor svojega šotora«. V tem vabilu se lahko vsi skupaj prepoznamo. Širimo svoj pogled, vendar ne samo z razumom. Ta prostor širimo predvsem s pogledom srca, kajti človek lahko v resnici sprejme samo tisto, kar mu je srčno blizu, potem pa lahko temu sledijo tudi racionalni razlogi.

Bolj kot si bomo upali širiti prostor našega bivanja, našega šotora, bolj bomo prepoznavali, da moj sočlovek, sodržavljan, soobčan, ni tujec, ampak mi je končno brat, ker raste iz istih korenin in hrepenenj ter je usmerjen k enakim ali podobnim ciljem.

To bi vam položil na srce. To je moja želja in hvaležen sem vam, da ste se odzvali vabilu, da ta trenutek praznovanja naše državnosti počastimo s to zavestjo.