Škof Maksimilijan je zbrane duhovnike Dekanije Laško – Videm ob Savi pri sveti maši med rekolekcijo, 2. 9. 2026, nagovoril:

Pred temeljnimi odločitvami – ob začetku novega pastoralnega leta

Dragi duhovniki, dragi bratje in sestre!

Božja beseda, ki smo jo pravkar poslušali, nas namreč na nek način znova postavlja na začetek – pred temeljno odločitev, da se zazremo v tisto, kar je resnično bistveno in ključno. Že v prošnji pred berili smo molili za Svetega Duha. Prosili smo, naj nam Gospod podari Duha modrosti, resnice in miru, da bi lahko z vsem srcem spoznali, kaj je Božja volja, jo zvesto iskali in jo tudi izpolnjevali.

V berilu iz pisma apostola Pavla Korinčanom, ki ga beremo v tem tednu, ko začenjamo novo pastoralno leto, smo včeraj slišali globoke besede o tem, kako lahko vse resnično spoznavamo samo preko Duha – samo v Svetem Duhu (1 Kor 2,10-16). Po tem Duhu, ki smo ga v krstu sprejeli, smo postali kristjani. Nam, duhovnikom, pa je bil z duhovniškim posvečenjem ta dar Duha izlit v naša srca na še poseben način. Samo iz tega Duha in v njem v nas raste tisto novo življenje, ki ga oznanjamo, ga sprejemamo ter z drugačnimi močmi gradimo Božje kraljestvo in evangelij.

Če ostajamo zaprti le v svoje skrbi, v lastne moči in v svoje mišljenje, tega ne moremo doseči. To nevarnost imenuje apostol človeška modrost (1 Kor 3,1-9), ki se kaže v ujetosti v razne ideologije, občudovanju različnih vodij, vplivnežev, ki nam sugerirajo: »Če bi le bili takšni, če bi imeli to ali ono, če bi imeli dovolj denarja in sodelavcev, potem bi nam že šlo«.

Nevarnost razdeljenosti: »Jaz sem Pavlov, jaz sem Kefov …«

Podobno skušnjavo je doživljala že prva krščanska skupnost. Takoj po oznanilu so začeli govoriti: »Jaz sem Pavlov, jaz sem Kefov, jaz sem Apolov«. Ti različni misijonarji so Jezusov evangelij oznanjali na različne načine. Lahko si predstavljamo, kako se je Peter (Kefa) zelo živo oklepal starega nauka, ki se ga je naučil doma – spoštovanja templja, postave, zapovedi, predpisov ter ločevanja med čistim in nečistim. Zdelo se mu je, da je Jezusov evangelij preveč preprost, če bi le poslušali evangelij in se držali tiste zapovedi, ki jo je Jezus označil za najpomembnejšo: ljubiti Boga in svojega bližnjega kakor samega sebe.

Drugi pa so z enim posebnim ušesom poslušali apostola Pavla in pri njem slišali predvsem to: »Osvobodi se od postave. Kdor veruje v Kristusa, nima več postave«. Ob tem pa so spregledali, da jim je Pavel ves čas oznanjal, da je Kristusova postava v resnici postava srca in postava njegovega križa. Ta postava zahteva, da človek pozabi nase, se popolnoma odpove samemu sebi ter v tej odpovedi najde pravo rodovitnost.

Pavel jim jasno odgovarja, da je ključen Kristus. Poklicani smo, da se spreobrnemo k njemu, ki nas je poklical v to službo in nam dal prav vse. Mi smo samo tisti, ki sadimo in negujemo življenja, rast pa daje Bog. Brez njegove moči, brez poslušanja njegovega glasu in brez tega, da mu prepustimo pobudo, čas ter prostor, se v našem življenju ne more spremeniti nič trajnega in bistvenega.

V Svetem Duhu se prepoznavamo

Zato smo si v naši škofiji v tem letu, ko obhajamo njeno 20-letnico, za prvo geslo in prošnjo, ki jo bomo ponavljali in poglabljali, izbrali besedo iz naše vizije: V Svetem Duhu se prepoznavamo. Prepoznavamo se kot duhovniki, kot župnijski sodelavci, kot Jezusovi učenci in misijonarji v tem našem času. Prepoznavamo se kot ljubljeni Božji otroci. Gospod nas je poklical in izbral natanko takšne, kakršni smo, tudi z našimi napakami. Postavil nas je v ta naš svet, ki ni idealen in v katerem nam vedno nekaj primanjkuje. Poklicani pa smo, da to sprejmemo in da svoje prazne roke odpremo za dar, ki nam ga Bog pripravlja. Če bomo mi znali v svojem odnosu z njim utihniti, bo lahko On spregovoril in se bo lahko več spremenilo.

Ozdravljenje: Postati protagonist lastnega obstoja

O tem nam evangelij pripoveduje tudi zgled iz samega začetka Jezusovega javnega delovanja (Lk 4,31-37). Ko Jezus tisto jutro stopi iz sinagoge, gre takoj v Simonovo hišo. Tam pa jih preseneti prazna miza, saj je Simonova tašča ležala v postelji z visoko vročino. V takratnem jeziku je to pomenilo, da je nečista; ničesar se ni smela dotakniti in nikomur ni mogla streči. Jezus je preprosto najprej pristopil k njej, se je dotaknil ter jo postavil na noge. In »takoj je vstala in jim začela streči«.

Tukaj se razkrije, kaj v resnici pomeni biti ozdravljen. Beseda »streči« nam morda včasih zveni težko ali celo prisiljeno, vendar razkriva mero našega zdravja in našega sprejetja Duha. Žena je na nek način lahko znova vzela življenje v svoje roke, se spet postavila na lastne noge. Duh nas želi resnično ozdraviti, da ne bi živeli več kot nemočne žrtve tistega, kar se nam je zgodilo, ampak se znova začnemo počutiti kot protagonisti lastnega obstoja.

Biti protagonist pa v evangeljskem smislu prinaša čudovit paradoks: resnično postanemo protagonisti takrat, ko postanemo sposobni dajati. Dokler druge ljudi, stvari, odnose in celo samega Boga uporabljamo le za to, da bi se sami počutili bolje, ostajamo ujetniki lastne sebičnosti. Najgloblje ozdravljenje, ki ga potrebujemo in ki nam ga daje Sveti Duh, je prav ta osvoboditev iz drže žrtve in sebičnosti. Ne moremo vedno spremeniti tistega, kar se nam je v življenju zgodilo, lahko pa se odločimo, kaj bomo s tem storili. Kristus nas postavlja na noge, da bi naše življenje lahko spet postalo dar.

Kristus nas postavlja na noge, da nas vrne na pot

V evangeliju opazimo še eno pomembno podrobnost. Ko Jezusova slava v tistem kraju raste in ga množice iščejo ter zadržujejo, se on odloči, da bo šel drugam. Uspeha ne želi spremeniti v zapor. Njegovo poslanstvo je oznanjati Božje kraljestvo, zato mora nadaljevati svojo pot. To je lekcija za Cerkev ob začetku novega pastoralnega leta in za vsakega izmed nas. Ko mislimo, da smo prispeli na cilj, ko se ustavimo in začnemo braniti ter varovati le to, kar smo že zgradili, tvegamo, da bomo izdali logiko evangelija. Kristus nas ozdravlja, da nas vrne na pot. Ne postavlja nas na noge zato, da bi ostali na mestu, ampak da lahko gremo naprej, ljubimo, služimo in se podamo na pot.

Sadovi Svetega Duha: Edinost in služenje

Druga posledica delovanja Svetega Duha, ki ozdravlja, pa je, da nas usposablja za ljubezen, darovanje in strežbo. Če dobro pomislimo, nam postane jasno, da streči drugemu, pozabiti nase in delati za bližnjega ni plod naše naravne človeške volje. Človek se po svoji naravi raje skrije, poskrbi zase in si uredi stvari tako, da je njemu prav. Tisto, kar presega te meje lastnega ugodja in sebičnosti, je Duh, ki prihaja od zgoraj.

Zato tudi mi ob začetku tega pastoralnega leta prosimo Gospoda predvsem za tega Duha – za Duha, ki nam bo pomagal prazniti samega sebe – kar ni lahko in za človeka naravno, ampak je pa dar Božje milosti. Le tako bomo lahko najprej sprejeli Njega, nato pa v Njem z odprtim srcem sprejeli tudi vse tiste brate in sestre, h katerim smo poslani. Amen.