Na spominskem slavju ob 70-letnici smrti “slovenskega Kolbeja” Izidorja Završnika, ki je bilo v nedeljo, 10. marca 2013, na Gomilskem, je škof Stanislav Lipovšek takole nagovoril zbrane.
Sobratje duhovniki, redovniki,
diakona, bogoslovci, sestre redovnice, dragi župljani župnije Gomilsko, rojaki, sorodniki in prijatelji Izidorja Završnika in Janeza Rančigaja, drage sestre, dragi bratje v Kristusu!
Bilo je l0. marca leta l943, natanko pred 70. leti. Na dvorišču mariborskega zapora so zbrali jetnike in začeli zbirati talce za streljanje. Vsak l0. je moral stopiti iz vrste. Deseti je bil tudi mlad fant iz Hoč, Franc Žvan, zraven njega je stal duhovnik Izidor Završnik. Ko sta videla, kaj se je zgodilo, je Izidor rekel fantu: »Ti si še mlad, ti še imaš bodočnost pred seboj«. In je stopil na njegovo mesto. Še isti dan so Izidorja skupaj z ostalimi jetniki ustrelili in ga pokopali na graškem pokopališču, kjer je še danes njegovo ime na spomeniku talcev. Mlad fant iz Hoč in okoli stoječi so bili gotovo zmedeni in presenečeni nad junaškim dejanjem: 26 letni duhovnik Izidor, doma iz Gomilskega, dobesedno sledi in uresniči zgled in besedo Jezusa Kristusa: »Nihče nima večje ljubezni kakor je ta, da kdo da življenje za svoje prijatelje« (Jn 15,13). Mlad duhovnik, star komaj 26 let, gre v smrt za še mlajšega fanta. Vemo, kaj to pomeni? Po dvakratnem bivanju v celjskem zaporu »Stari pisker«, po grozljivem mučenju, pretepanju in zasliševanju še grozljiva smrt…
In danes smo se zbrali tu na Gomilskem, da se temu pričevalcu, da se našemu mučencu duhovniku Izidorju, ali kot ste mu po domače rekli, da se našemu Darku zahvalimo, da je dal življenje za mladega fanta in tako postal »slovenski Maksimilijan Kolbe«. Poljaki so se svojemu rojaku Maksimilijanu Kobeju, ki je 14. avgusta l941 v taborišču Auschwitz dal življenje za družinskega očeta, primerno oddolžili in poskrbeli, da ga je papež Pavel VI. 17. oktobra 1971 v Rimu razglasil za blaženega, bl. papež Janez Pavel II. pa ga je l0. oktobra 1982 razglasil za svetnika.
Kaj pa mi? Mi pa smo 70 let molčali in nasedali raznim govoricam in silam teme, ki so se dobro zavedale, kaj pomeni tako junaško pričevanje mladega duhovnika.
Zato smo danes prišli k tebi, dragi sobrat Izidor, da se Ti zahvalimo za Tvoje pričevanje in te prosimo odpuščanja, ker smo 70 let molčali….
Pa ne gre samo za Izidorja Završnik. Na Gomilskem je bil 12.8.1893 rojen tudi Janez Rančigaj, zgleden duhovnik, ki je bil 17. oktobra 1942 ubit v Jasenovcu.
In mi smo 70 let molčali…. hvala Bogu, ne vsi. Med nami je škofijski kancler gospod msgr. Jože Kužnik, ki je poskrbel, da to dragoceno pričevanje ni utonilo v pozabo in je kot član Slovenskega odbora za medvojne in povojne mučence skrbno zbiral in zapisoval razpoložljivo gradivo in pričevanja in vse to izdal v štirih knjigah, ki so prava zakladnica življenjskih zgodb in pričevanje iz tega temnega obdobja naše polpretekle zgodovine.
– Leta 2006 so v Mariboru izšle šmarnice »Kraljica mučencev” kjer Jože Kužnik s sodelavci zbere življenjepise in pričevanja 30 žrtev nasilja.
– v Mariboru je leta 2006 izšla knjiga z naslovom : »V usodnem primežu ideologij” – Krščanski pričevalci 20. stoletja s področja mariborske metropolije, kjer so zbrani podatki o življenju in mučeniški smrti l9 duhovnikov, enega bogoslovca in dveh laikov.
– Leta 2006 je v Mariboru izšla knjiga Franc Gomilšek, mučenec ljubezni do bližnjega, rojen 1872 na Ptuju, leta l941 so ga Nemci izgnali na Hrvaško, ko se je bolan vrnil v Dobrnič na Dolenjskem so ga Nemci leta 1943 ustrelili.
– Leta 2007 je izšla dragocena knjiga: Krvave zvezde “Starega piskra« z življenjepisi in pričevanji treh duhovnikov: – Mihael Grešak, doma v Grižah, ustreljen v Starem piskru 22. julija 1942, – Ferdinand Potokar, doma iz župnije Sv. Jedrt nad Laškim/Sedraž , umrl 5. novembra 1942 v »Starem piskru« za posledicami mučenja, – Izidor Završnik, ki je danes na poseben način z nami.
Knjige so tu, viri so v glavnem zbrani, to je pomembno, ni pa še dovolj. V teh dneh sem vprašal veliko ljudi, mlajše in starejše, tudi duhovnike, če poznajo duhovnika Izidorja Završnika? Večina je odgovorila: Ne. Kaj šele, da bi vedeli, da je dal življenje za mladega sojetnika. Ko sem svoj čas obiskal župnijo Sv. Jedrt nad Laškim in pri pokopališču vprašal krajana, ki je dobro povezan z župnijo, če ve, kje je grob njihovega rojaka duhovnika Ferdinanda Potokarja, ni vedel in sva ga potem skupaj poiskala.
To so le mali utrinki. Hvaležni smo g. Janezu Črneju za zbrano gradivo v knjigi »Grobišča na Štajerskem«, ki je izšla leta 2009 v Ljubljani, kjer so popisana znana že odkrita in še ne odkrita grobišča na Štajerskem, še posebej na celjskem področju, kjer je poleg Hude jame, Teharij, Košnice, Frankolovega, še ne odkritega Pečovnika, še veliko drugih grobišč in tragičnih dogodkov iz tega obdobja naše preteklosti. Tu omenimo že tretje poročilo Vladne komisije za vprašanje prikritih grobišč iz leta 2011, z naslovom »Resnica in sočutje«.
Dragi bratje, drage sestre v Kristusu, našteli smo nekaj podatkov, ki se zdi, da ne spadajo v to spominsko sv. mašo. In vendar spadajo; zato, da bi začutili, kako potrebno je soočenje z resnico, da bi naredili še naslednji korak, ki je sprava, odpuščanje, sporočilo, ki ga daje to obdobje zgodovine našega naroda in življenja Cerkve v teh težkih časih.
Kristjani, učenci Jezusa Kristusa bi tu ne smeli biti v zadregi, saj imamo zgled Jezusa Kristusa, ki je na križu molil za svoje ubijalce »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo« (Lk 23,34). Imamo Jezusovo naročilo v govoru na gori : “Če ljubite tiste, ki vas ljubijo, kakšno zasluženje imate? Ali ne delajo tega tudi pogani? Jaz pa vam pravim: Ljubite svoje sovražnike in molite za tiste, ki vas preganjajo, da boste otroci vašega Očeta, ki je v nebesih. Zakaj on veleva soncu, da vzhaja nad hudobnimi in dobrimi in pošilja dež pravičnim in krivičnim” (Mt 5, 44-46).
Kaj slovenski kristjani mislimo o spravi za poboje v medvojnem in povojnem obdobju, je na mozaiku v kapeli v Kočevskem Rogu izrazil p. Marko Rupnik DJ, ko je kljub negodovanju nekaterih žrtev in zločinca v nebeškem kraljestvu posadil za isto mizo; oba, žrtev in krvnik sta odrešena z isto Jezusovo krvjo, oba, če to le sprejmeta, sta deležna dela odrešenja. Pot, ki vodi k temu srečanju z Jezusom, je molitev in duhovniki – mučenci, tudi Izidor in Janez in z njima tisoči drugih žrtev, so umirali z molitvijo na ustnicah, z molitvijo, ki jim je pomagala, da so vstopili v skrivnost Jezusovega trpljenja, smrti in vstajenja, z molitvijo, ki jim je pomagala, da so po Jezusovem zgledu odpuščali.
Mnogi evropski narodi so že prehodili to pot in duhovno prerasli temna obdobja svoje zgodovine. Tudi pri nas se nekaj premika v tej smeri posebej tam, kjer so kraji trpljenja, nasilja in smrti postali kraji molitve in bratskega srečanja, in tudi sprave med sprtimi in razdvojenimi sorodniki, in tudi med ubijalci in žrtvami. Tudi današnje srečanje in naša skupna molitev in daritev naj pomaga, da bomo vsi, predstavniki Cerkve in države, složno in potrpežljivo iskali pota in načine, da se bomo približali osnovnim zahtevam kulture in civilizacije in vsem žrtvam omogočili, da imajo svoje ime in svoj grob. Pa ne samo to. Iz te zemlje, prepojene z mučeniško krvjo, iz tega v ljubezni darovanega življenja, trpljenja in smrti klije novo življenje, za posvečenje, srečo in blagor našega naroda in Cerkve v naši domovini. Svetniki, mučenci, še posebej duhovniki – mučenci imajo tu nenadomestljivo vlogo.
Bl. papež Janez Pavel II. je zato že na predvečer vstopa v tretje tisočletje zapisal : »Ne pozabimo, da se je Cerkev prvega tisočletja rodila iz krvi mučencev. Na koncu drugega tisočletja je Cerkev znova postala Cerkev mučencev. Pričevanje za Kristusa do prelitja krvi je postalo skupna dediščina katoličanov, pravoslavnih, evangeličanov… V Hrastniku, Hudi jami in drugod so pokopani tudi pravoslavni kristjani. To pričevanje se ne sme pozabiti, zato naj krajevne Cerkve storijo vse, da bo zgled in pričevanje teh v križu in trpljenju preizkušanih bratov in sester, ki razodeva duhovno moč in življenjsko bližino krajevne Cerkve, po sadovih vere, upanja in ljubezni bogatil vse človeštvo. (prim. Janez Pavel II, Apost. pismo, V zarji tretjega tisočletja, 37).
Blaženi papež Janez Pavel II. je bil zvest svoji želji in naročilu, saj je v času njegove 27 letne papeške službe bilo razglašenih 345 blaženih in 483 svetnikov, skupaj torej 1826 oseb iz vseh narodov in ljudstev, postavljenih na svetilnik, da bi vsi verni in vsi ljudje, ki v srcu dobro mislijo, v njihovem življenju imeli zgled, v njihovi priprošnji pomoč in v njihovi družbi nekoč tudi svoj delež. Med temi izbranimi je bil k blaženim prištet tudi naš svetniški škof Slomšek, tistega nepozabnega l9. septembra 1999 na betnavski poljani v Mariboru.
Na pobudo bl. papeža Janeza Pavla II. je bila tudi v Sloveniji v okviru Slovenske škofovske konference ustanovljena komisija, ki je začela zbirati podatke o slovenskih mučencih in pričevalcih za vero. V tem prvem zagonu je bilo zbranih več kot 200 slovenskih pričevalcev in pričevalk za vero, med njimi tudi naša dva Gomiljčana Izidor Završnik in Janez Rančigaj. Imena so tu, kandidati so tu, zdaj pa je treba v življenju pokazati, da jih sprejemamo, da smo Bogu in njim hvaležni za to pričevanje, da se jim radi priporočamo in iskreno želimo, da bi se po njihovem zgledu in priprošnji tudi odlikovali in napredovali v svetosti, v ljubezni do Boga in do bližnjega. Moramo priznati, da smo Slovenci na tem področju nekoliko zavrti in boječi. Tujim svetnikom in zavetnikom se še nekoliko priporočamo, z domačimi pa imamo kar nekaj težav, počenši od sv. Eme, ki je bila deželna mati in je danes skupaj s sv. škofom Maksimilijanom sozavetnica naše škofije. Tudi bl.škof Slomšek je še preveč v ozadju in je glavni zavetnik naše škofije. Vprašajmo se, koliko je župnij, v katerih redno molijo za Slomškovo kanonizacijo. Koliko je župnij, kjer smo ustanovili Slomškovo bratovščino Apostolstvo Sv. Cirila in Metoda, ki je dediščina bl.škofa Slomška in nekaj edinstvenega v vesoljni Cerkvi, ustanova, ki moli za edinosti kristjanov, to se pravi apostolat, ki ga priporoča 2. vatikanski koncil in zadnja sinoda o novi evangelizaciji. V Celju je bila 13. junija 2010 beatifikacija 19-letnega pričevalca, ki so ga člani Tomšičeve brigade zverinsko mučili in umorili 1.1.1943 v Mirni na Dolenjskem. Mladi pričevalec želi vsem, posebej mladim, veliko povedati. Nič boljše se ne godi redovnicam-drinskim mučenkam, med katerimi sta bili dve Slovenki in so bile proglašene k blaženim 24. septembra 2011 v Sarajevu.
V Savinjski dolini imamo, kot že rečeno, še druge duhovnike – svetniške kandidate. To so: Grešak Mihael, doma v Grižah, ustreljen leta 1942 v »Starem piskru« v Celju; Franc Grobler, doma iz Jurija ob Taboru, ubit leta 1942 v Jasenovcu; Kač Franc, doma iz Polzele, ubit leta 1942 v Jasenovcu; Sem Jakob, doma v Radmirju, ubit leta 1942 v Jasenovcu in Tušek p. Kerubin OFM, doma iz Škofje Loke, a bil dolgo časa župnik v Nazarjah, ubit v taborišču Dachau. Vsi so bili vzorni duhovniki, vsi so umrli mučeniške smrti, zato smo Bogu hvaležni, da jih imamo in res je skrajni čas, da tudi tu krenemo na pota nove evangelizacije in te pričevalce z našo zaupno molitvijo in ustrezno pastoralno spodbudo razglasimo za vzornike, zavetnike in priprošnjike narodne sprave in nove evangelizacije, da bodo naše župnije postajale bolj živa občestva in bomo sami vstopili v skrivnost in z novo apostolsko gorečnostjo brate in sestre vabili in spremljali k osebni veri, k osebnemu srečanju z Jezusom Kristusom Odrešenikom človeka, da bi se lahko drug drugemu darovali v ljubezni (prim PIP 59).
Postni čas je najprimernejše obdobje za nov začetek. Ne bomo več molčali! Zdaj je čas milosti. Bog daj, da bomo kmalu dobili novega Petrovega naslednika in skupaj z njim vstopili v skrivnost Gospodovega trpljenja, smrti in vstajenja, za veselo in blagoslovljeno veliko noč, ki vam jo že danes voščim iz vsega srca.Amen.
+ dr. Stanislav Lipovšek celjski škof