16. maj 2021: 7. velikonočna nedelja (pripravil Srečko Hren)
Skrb za Božje kraljestvo je temeljna Jezusova skrb in je z njegove strani resnično neizmerna. Zanjo si je vedno prizadeval, govori, pričal in ne nazadnje tudi s svojo smrtjo na križu izpričal do konca. Celotno njegovo prizadevanje je bilo usmerjeno v največjo skrb, ki je bila v tem – in se žal še vedno mora nadaljevati in se še boj krepiti – da bi bili vsi eno, saj je tudi to eden izmed pokazateljev, da je k nam prišlo Božje kraljestvo. Biti in ostati eno je tako zelo pomemben temelj Božjega kraljestva, katerega vidno znamenje je Cerkev, da to enost Jezus enači in ne samo primerja z enostjo, ki je med Njim in Očetom. Takó enost v Cerkvi dobi ontološko, torej bivanjsko in teološko, torej versko podlago in spada k bistvu Kristusove Cerkve na splošno kot organske in celovite enote. Prav tako pa tudi ta enost v Cerkvi spada k bistvu vseh drugih dejavnosti, ki jih po svojem poslanstvu Cerkev opravlja in izvršuje ter vsak posameznik v njej. Vse to torej Cerkev izvršuje po nas ljudeh, ki smo in moramo biti – ne samo kot živi kamni – ampak zares živi kamni Kristusovega skrivnostnega telesa, ki je Cerkev. V celjski škofiji se v mesecu maju, na zadnjo majsko nedeljo, pripravljamo na pomemben dogodek, ki bo zunanje znamenje bistvene notranje povezanosti ter zakramentalne so-odvisnosti tudi v naši krajevni cerkvi, to je na posvečenje novo imenovanega celjskega škofa msgr. dr. Maksimiljana Celjskega (ha-ha); ne, ne Celjskega, ampak Maksimiljana s priimkom Matjaž.
Enost v Cerkvi je najprej povezana in vezana na naš lasten in najbolj oseben odnos do našega Gospoda, ki se kaže v krepitvi naše lastne osebne vere in molitve, ki jo izpovedujemo kot posamezniki in kot skupnost oziroma kot občestvo Cerkve in občestvo v Cerkvi. Naša nedeljska bogoslužja so lepa priložnost, da s svojim prispevkom oziroma z dejavno prisotnostjo utrjujemo naša župnijska občestva kot občestvo vernih, ki se zbira okoli Kristusovega oltarja. Lahko bi rekli: duhovniki z ene, verniki z druge strani oltarja, vsi pa okoli Kristusa kot središča evharistične daritve. Od ene Kristusove daritve izhaja pot k enosti in se po življenju Cerkve k enosti mora tudi vračati, to pomeni, da to enost v Kristusu konkretno udejanjamo v življenju Cerkve, župnije in v življenju vsakega posameznika. Če ni tako, smo na tej poti nekje zašli, zgrešili oziroma grešili proti enosti. Prav zato je sveta evharistija v središču življenja vsakega kristjana, ker je tudi v središču enosti med verniki.
V današnji stvarnosti, ki je hitra in zapletena, je lahko izgubiti nit, saj nas vleče na tisoče strani. Veliko je sodobnih motilcev, ki želijo človeka zmesti in ga iztiriti iz njegove temeljne življenjske odločitve za dobro in za tisto, kar je prav. Mnogi se čutijo notranje razdeljene. Življenjski temelj se jim spodnaša iz dneva v dan, kajti z velikim naporom si že izkopljejo jamo, skoraj že položijo temelj, za katerega so prepričani, da bo držal in zdržal vse, saj so jih v to prepričali tisti, ki so prepričani samo v ta svet. In glej, pride naslednji dan in že je potrebno kopati drugo jamo za nov temelj, ker svet, ki z veliko vplivnostjo in sugestijo na nas pravi drugače, da je potrebno postaviti drug temelj, kajti tisti od včeraj je bil samo za včeraj. Táko delo oziroma življenje človeka zelo utrudi in mu jemlje smisel. Velikokrat smo v tem beganju nesposobni najti trdno točko in sidrišče našega zemeljskega živl jenja. Kristjani zato nismo zazrti samo v zemeljsko stvarnost ampak tudi v večno sidrišče našega življenja, kjer bo naše življenje za vselej v Njem, ki je Pot, Resnica in Življenje, pisano z veliko začetnico,a tudi pot, resnica in življenje, pisano z malo začetnico. Jezus nam zato kaže pot trdnosti v tem, da ostanemo z Njim na tej Poti Resnice in Življenja, saj je to pot tudi sam hodil oziroma on je Pot (pisano z veliko). Saj je tudi razkril resnico, ker je tudi on Resnica (pisano z veliko), in ne nazadnje, je prav z vstajenjem od mrtvih pokazal, da je tudi življenje, h kateremu smo kristjani poklicani, ker je on Življenje (pisano z veliko). Na naši poti bomo edino takóostali v Njem in On v nas, če bomo enega (njegovega) Duha in enega (njegovega) Srca, tako na osebni kot na občestveni ravni.
Kot občestvo smo poklicani k služenju iz ljubezni in k skupni skrbi drug za drugega. Če bomo služili skupaj, bomo ponovno odkrili, da smo bratje med seboj (»… vi vsi pa ste bratje.« (Mt 23,8), ter bomo tako rasli v enosti bivanja, a ne samo bivanja, ampak so-bivanja; ne samo delovanja v Gospodovem vinogradu, ampak so-delovanja in ne samo govora, ampak so-govora oziroma po-govora. 1
Sveti Duh, ki prenavlja obličje Zemlje, nas prav tako spodbuja, naj skrbimo za skupni dom, ki je tudi naša celjska škofija, skupaj z g. Maksimiljanom, novoimenovanim škofom, na katerega posvečenje se pripravljamo. Prosimo za moč, da bi skupaj z njim po razsvetljenju Gospodovega Duhu delali pogumne pastoralne izbire in odločitve, da bo tudi po nas vseh prihajalo, in to vedno bolj in bolj ter z vedno večjim zagonom k nam in med nas Božje kraljestvo. To pa prihaja med nas v eni Kristusovi Cerkvi, v enem Gospodovem vinogradu in v enem, ne pa preštevilnih vrtovih oziroma naših pastoralnih ali župnijskih duhovnih vrtičkih, ki bi jih obdelovali sami, ampak skupaj.
1 Okrožnica papeža Frančiška Vsi smo bratje – Fratellitutti, Družina (2020), je priložnost za razširitev in aktualizacijo sporočila.