Sveti Duh nas povezuje

Pridiga v petek, 25. 9.

Božja beseda nas vedno tako razvaja, je tako blaga, za nas vedno znova pripravljena, da bi se  pravzaprav vedno znova morali čuditi nad presenečenjem. V 20-30 letih, kolikor se že srečujemo na tem kraju, smo se, upam, vsaj tega naučili, da nas Bog res ljubi, da nas on zbira, nas On vodi in da nam vedno znova želi sporočiti tisto Besedo, tisto novico, ki je res v tistem trenutku za naše življenje, naše občestvo, našo skupnost, potrebna. Tako tudi v tem večeru, ko začenjamo našo, lahko rečem temu sinodo, to občestvo, skupnost Božjega ljudstva, Cerkve, na tem kraju, povezani, združeni s celotno Slovenijo, od Primorske, pa sem do Prekmurja, tokrat iz vseh škofij, od Savinjskega sedla do izliva Save, lahko imamo to priložnost in ta dar, da tukaj molimo za našo Cerkev, za moč, da bi se naša Cerkev odpirala, tako Božje ljudstvo, kot pastirji, Svetemu Duhu. Predvsem, da bi res zaupali, da ima Bog z nami načrte, čeprav se zdi, da živimo v enem obdobju, ki seveda ni obdobje nekega triumfalizma, ampak je obdobje preizkušnje, nekega sesuvanja, padanja. Pa vendarle, da bi lahko tudi to verjeli, nas vedno znova Bog prepričuje, da se lahko stvari spreminjajo, da se lahko življenje rojeva samo, če umira, če nekaj stopa nazaj, če se morda nekaj lomi, da tam, ko se nekaj lomi, nastanejo špranje skozi katere začenja sijati svetloba. Dokler smo preveč močni in samozadostni, je seveda vedno velika nevarnost, da ostajamo sami, da gradimo na sebi, nam seveda na nek način v nekem trenutku gre lažje, hitreje, morda, smo bolj uspešni, vendar se utrudimo, se nujno izčrpamo, zato, ker je naša kepa mesa, kakorkoli je že velika in mala, je pa vendar zelo, zelo omejena in prej ali slej izgori in gre proti svojemu naravnemu koncu.

In da se vrnem k današnji Božji besedi, ki nas želi ambientirati – uprostoriti v ta naš trenutek, ta naš čas in modri Pridigar nam močno in modro odpre to večno modrost, da ima vse svoj čas (Prd,1-11). Je čas življenja, čas umiranja, čas trpljenja, čas jokanja, čas pridobivanja, čas izgubljanja. To prvo, kar bi si lahko vzeli v srce, danes še posebej, da je ta čas v Bogu. V njegovem času smo, v njegovem načrtu smo, v njegovem življenju smo, ničesar ni slučajno. Ko se zvečer ustavite, zmolite svoj ekzamen, zahvalo za dan, lahko vidite, koliko stvari se je zgodilo, so se dogajale in kako so bile povezane, kako so imele nek smisel. Včasih vidimo za nazaj, da imajo naši težki trenutki smisel. Posamezne trenutke lahko povežem v celoto, nam spregovorijo in vidimo, da je zadaj neka modrost. Pa ne samo neka modrost, v bistvu, da je ljubezen, je oseba, ki nas pozna, ki nas vodi. On dela vse lepo ob svojem času. O, da bi se učili potrpežljivosti, da bi dali Bogu ta svoj čas. Njegov čas je, mi pa se tolikokrat izgubljamo v našem hitenju, naših stiskah, naših načrtih in mislimo, da ga bomo na ta način prehiteli, da bomo naredili kakšno stvar bolje. Vse ima svoj čas. Ob svojem času Gospod naredi lepo, tisto, kar je potrebno. Če damo čas njemu, damo čas tudi sebi in tega tako zelo potrebujemo. Najbolj, da bi imeli en čas, čas miru, čas zaupanja in tudi ta beseda, ki pravi, da nam je tudi večnost položil v srce.

V teh dneh bi se želeli posebej ustavljati pri večnosti, ki je položena v naše srce, v naše življenje, v našo umrljivost. Stari Pridigar pred Kristusom govori o večnosti, mi pa govorimo o Svetem Duhu, o Božji osebi, ki je ne samo sestopila s Sinom med ljudi, ampak je potem tudi ta večnost, ta oseba, Jezus Kristus, ostal med nami, ostal v nas. To večnost je položil v naše srce. Zdi se mi, da to večnost pogosto spregledujemo in si s tem nalagamo težka bremena, ki jih ne moremo nositi. To večnost bomo sledili. Samo da človek ne more doumeti dela, ki ga je Bog naredil. In verjamem, da ste že velikokrat rekli: »Bogu hvala, da ne vidim celote, konca, ampak, da lahko zaupam.« Bog pa seveda vidi celoto, vidi sliko. Ko se celo spomnimo, da je Sin enkrat rekel, da tega pa ne ve, kako se bo to  zgodilo, kako se bo zgodilo s koncem, kako se bo stvar zaključila. Nekdo pa ve – Oče pa ima celo sliko. Prihaja mi italijanski izrek: »S tem ko hodimo, si ustvarjamo sliko, si ustvarjamo podobo,« če seveda zaupamo, če preveč ne zremo samo dol, samo pred svoje prste, pred svoja stopala in potem ne pogledamo gor.

Psalm nas vabi, da bi pogledali gor: Hvaljen Gospod, moj varuh. Gospod, kaj je človek, da skrbiš zanj, Sin človekov, da nanj misliš. Ta Božja poezija, stara poezija, svetopisemska modrost, ki se v poeziji lahko na najbolj globok način izrazi, izvira iz tega čudenja. Morda je temelj biblične modrosti prav to spoznanje, da mi s svojo šibko modrostjo te Božje modrosti ne moremo doumeti, lahko pa se izročimo in po razodetju Jezusa Kristusa prav to izročanje postaja nekaj bolj osebnega, ne samo, da bi se čudili, ne samo, da bi občudovali, ali kot Grki obstali v modrosti. Ne, mi se lahko grejemo v bližini, v odnosu, se lahko pritisnemo ob koga, smo lahko skupaj. Tukaj se lahko dotaknemo tega »biti skupaj«, kar nam je včasih tako težko ali celo najtežje, pa vendar najlepše. Ta kontrast, ko nas pelje drug z drugim in ko premagujemo ta napor priti k drugemu, stopiti ven iz sebe, ko prideš ven, ko prideš na rob, se zgodi nekaj novega, kot pravi eden naših sodobnih managerjev, da se prostor širi najbolj na robu, tam na robu je najbolj rodoviten prostor. In bistvo Svetega Duha je prav to, da nam te vezi odpira in da nas povezuje.

Od množice k srcu!

Če se dotaknemo močne in znane evangeljske besede v Lk: Ko je Jezus nekoč v molitvi bil na samem, in so bili njegovi učenci z njim, jih je vprašal: »Kdo, pravijo množice, da sem?« Zdi se mi, da nas v tem trenutku nagovarja, da bi bili v molitvi, v odnosu z njim, da bi ga lahko samo takrat prav začutili ali pa je poseben odgovor, ko smo v molitvi, ko na nek način izpuščamo iz rok te svoje načrte, sami sebe. Molitev je tkanje odnosa, je tkanje bližine. Takrat pravi, je vprašal množice, – verjetno zaradi kontrasta, da bi jih opozoril, da množica ne bo mogla prav spoznati v količini, v množini, v velikem se zgubi skrivnost, tista Resnica in tisto Srce. Od množice k srcu!

Množica vidi podobe, vidi na zunaj. Jezus pa pravi: Vam, ki ste tukaj, je dana skrivnost nebeškega kraljestva. Množica pa opazuje in vidi podobe. Ima model, zato pravi: Janez Krstnik, Elija ali eden od prerokov. »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«  Kaj pa ti praviš, kdo sem? In spregovori Peter in reče: Božji maziljenec, Kristus. Božji maziljenec – od Boga ljubljeni, od Boga blagoslovljeni. To vprašanje je vedno znova težko in je prav, da si ga zastavljamo. Kaj pa ti praviš, kdo sem? In ne biti hiter z odgovori, z besedami. Samo zaradi tega ustavlja Jezus Petra, da ne bi bil prehiter, da mu ne bi šel jezik in njegove predstave naprej, njegova resnica, njegovo srce pa bi bilo zadaj. Ne potrebuje šablon, ne potrebuje velikih besed, kot vemo, tudi od mene ne. Zato večina naših molitev, da smo v molku in v tem molku se srečujemo s svojo nemočjo, s svojo šibkostjo, s svojo nepopolnostjo in v takih trenutkih, ko smo tukaj, ko imamo nekaj več časa, bodimo veseli za to,: V tem molku se nam bo prebujalo …

 Raziskave kažejo, da je negativnega v življenju 5%, 95% pa pozitivnega, pa vendar sem skoncentriran v 5% negativnega, kot en mazohist in če zaprete oči in se vprašate: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Skoraj 100% sem, da vas bo zbombandiralo od tega, da nisem vreden, … Smo malo kritični in skeptični do sebe. Glas, ki je resničen, ki je zdaj, je šibek, ta glas je v bistvu lepi in mi pravi, kdo je On in kdo sem jaz za njega. Pravzaprav se moramo vedno znova boriti za tisti glas, je v manjšini, ampak je Božji glas, ki da odgovor. Bodite pozorni, kateri glasovi so oglašajo ob vprašanju: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?«

On jim je strogo prepovedal, da to komu pravijo, ker se v vašem srcu dogaja resnica, ki je na nek način individualna, ker je osebna, ker je po Duhu.

»Sin človekov mora veliko trpeti in biti zavržen po starešinah, velikih duhovnikih in pismoukih in biti umorjen in tretji dan vstati«. Kdo si ti za mene in kdo sem jaz za tebe? Kako sva midva? Kako je moja vera? Na nek način nujno povezano tudi z odnosom do križa, odnosom do trpljenja, zato, ker me to pravzaprav osvobaja, me prečiščuje tistih stvari, ki so najbolj trde, ki so najmočnejše v meni, najbolj trde v meni, ki so potrebne za moje življenje, da grem naprej. Hkrati takrat postane ovira za te stvari, jih moram izpuščat, ampak težko sam spuščam, zato potrebujem pomoč, potrebujem drugega.

V teh dneh prosimo, da bi tudi preko skrivnosti naše majhnosti, ranljivosti, nemoči, naših grehov, našega umiranja, naše nesvobode, Bog pravzaprav pripeljal še bliže k svojemu Srcu, k svoji Ljubezni, k temu spoznanju, kdo On je.

Poživimo dar Svetega Duha v nas

Sobotno 1. razmišljanje:

Pred Teboj smo, Sveti Duh, ko smo zbrani v Tvojem imenu.
Samo ti nas vodi, bodi doma v naših srcih;
pokaži nam pot, po kateri naj gremo, in kako naj hodimo po njej.
Šibki smo in grešni, ne dopusti, da bi širili nered;
ne dopusti, da bi nas nevednost vodila po napačni poti,
ali, da bi pristranskost vplivala na naša dejanja.
Daj, da v Tebi najdemo svojo edinost,
da bomo lahko skupaj hodili k večnemu življenju naproti

in se ne bomo oddaljili od poti resnice in pravičnosti.
Vse to te prosimo, ki deluješ v vsakem kraju in vsakem času,
v občestvu z Očetom in Sinom na veke vekov. Amen.

Ta dan se želimo dati na razpolago, skušali bomo biti pozorni drug na drugega, do naše tišine, da ne bomo motili ne samih sebe, ne drugih, da bo Gospod res lahko delal in spregovoril.

Ne pričakovati, da bomo slišali nekaj novega. Smo na tem, da poživimo dar Svetega Duha v nas, ki nam je bil dan, v nas je bil položen s svetim krstom, ki ga obnavljamo z zakramenti, ki z nami živi, ne samo vse od takrat, ko se zavedamo, že tudi pred tem, ko smo vstopili v občestvo Cerkve. V resnici pa lahko rečemo, da nas je Bog ljubil, izbral že pred stvarjenjem sveta, kot pravi: Na začetku je bila Beseda – tista prva beseda, ki jo Bog spregovori stvarstvu, je prav to, da je dobro. In v tem se lahko prepoznamo tudi mi. Se pravi, torej, poživiti odnos do Svetega Duha, potem prepoznati tudi ovire, ki so: Zakaj ta Duh včasih v nas spi ali pa vsaj naš odnos do njega? Kaj so strahovi mojega življenja, ki zapirajo ta vrata, potem možnosti, ki nam jih daje in ki jih imamo tudi v svojem življenju? Česa se še posebej dotika ta Gospodov Duh in česa se je dotikal v mojem življenju? Kakšne so posledice tega Božjega Duha? Ta Duh nas dela učence in nas pošilja, zato bomo skušali prebirati tista temeljna besedila, ki nas lahko vodijo v to osebno srečanje.

Pričakovanje

Ne moremo mimo in lahko začnemo pri začetku Cerkve v Apd, da se spomnimo pričakovanja, te temeljne drže Cerkve, učencev, ki je bila prav to – pričakovati. Človek pričakuje, čaka, zato, ker takrat prepoznava, da je v njem veliko nekih želja in načrtov, da bi se lahko odpirali temeljnemu klicu, ki nas vodi v življenje.

Ko so bili zbrani, so ga vprašali: »Gospod, ali boš v tem času obnovil izraelsko kraljestvo?« Rekel jim je: »Ni vam dano, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč Svetega Duha, ki bo prišel nad vas, in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji ter do skrajnih mej sveta.«

Po teh besedah se je vzdignil pred njihovimi očmi in oblak ga je zastrl njihovim pogledom.

Ko so po njegovem odhodu strmeli v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: »Možje Galilejci, kaj stojite in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo prišel prav tako, kakor ste ga videli iti v nebo.«

Tedaj so se z gore, ki se imenuje Oljska in je sobotni dan hoda oddaljena od mesta, vrnili v Jeruzalem. Ko so prišli v mesto, so stopili v gornje prostore hiše, kjer so se zadrževali: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik in Jakobov sin Juda. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi z ženami in z Jezusovo materjo Marijo in z njegovimi brati. (Apd 1,6-14)

V tem trenutku, ali v tem duhovnem, binkoštnem prostoru, se nahajamo v tem trenutku Božjega kairosa. Saj vemo, da Božji topos ne pozna kraja, ne pozna časa, ne pozna meja, ampak je prav ta Božji Duh, ta Božja večna navzočnost tisto, kar povezuje, kar združuje, kar te meje časa, ko gradi ali postavlja našo človeškost, naša človeška omejenost odpravlja, zato nas prvo poročilo nagovarja tako odprto, našteva konkretna imena, ki so bila zbrana takrat in so zbrana v dvorani večerje, v dvorani binkoštnega pričakovanja: Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Alfejev sin Jakob in Simon Gorečnik in Jakobov sin Juda, vse do matere, bratov, sester, v resnici do vseh teh, ki smo po njegovi Materi, bratih in sestrah, po apostolih, tega Duha in to vero tudi sprejeli. V Bogu seveda ni nobena masa, nobena količina, nobena množica prevelika, da ne bi mogla biti njegova izbrana družina in se lahko v tej množici bratov in sester občutimo in vidimo tudi mi. Dejstvo je, da smo že prišli sem po klicu tega Duha. Apostol Pavel v svojih pismih vzgaja najprej svojo skupnost, potem pa vse skupnosti. Svoje želi prepričati, da se pravzaprav ničesar, kar nas bliža k Bogu, kar v nas na nek način uresničuje smisel našega življenja, ne zgodi mimo Duha življenja.

V 1 Kor 2,9-10 beremo: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.« To je nam Bog razodel po Duhu. V svojem Duhu nam je Bog pravzaprav razodel vse. Potem v 1 Kor 12,3 še enkrat reče: »Nihče ne more reči: ›Jezus je Gospod‹, razen v Svetem Duhu.«

Cerkev je živo telo

V Svetem Duhu smo poklicani, ga prepoznavamo, ga vidimo. Prejeli smo Duha, ki je iz Boga, da bi vedeli za to, kar nam je Bog milostno podaril (1 Kor 2,12). Prvo, za kar smo lahko gotovi v tem trenutku, da smo po Svetem Duhu povabljeni prišli sem. Ta Sveti Duh je v nas, kljub temu, da je v nas toliko različnih drugih glasov, ki nam šepetajo, ki nas motijo, ki nas begajo. Tudi s temi glasovi bi se želeli v tem dnevu tako soočiti, jih videti, jih poimenovati. Kako pomembno je, da jih poimenujemo, da jih damo na plan. S tem dejansko zgubijo tudi svoj strah, svojo skrivnostnost, svoj argument, svojo moč, da jih damo na plan, da jih soočimo z Božjim Duhom, ki nas vabi.

Že včeraj smo rekli, da se moramo za odnos do Svetega Duha bolj boriti, bolj truditi, če hočemo. Zato je to na nek način težje, ker je tako zelo osebno, ker se nas notranje dotika. Tudi zaradi tega je zelo povezano z našo sinodalnostjo, s to naravo Cerkve. Dokler Cerkev gledamo kot eno sveto institucijo, kot popolno družbo v kateri prebiva Bog, po kateri Bog odrešuje svet, kar je tudi definicija Cerkve še iz I. vatikanskega koncila in jo povzame II. vatikanski koncil, se vendarle bolj dobro, bolj močno, počutimo tukaj kot verniki, kot nekdo pred Svetim, Božjim, se mu poklonimo, ga častimo, prosimo in kličemo naj posveti nas,  svet pa spremeni v svoje kraljestvo. Smo pred to skrivnostjo Cerkve, pa tudi skrivnostjo Boga.

Ko pa se zavedamo, da je Cerkev živo telo, katere nepogrešljiv člen, ud, celica sem jaz sam, je moje telo, je moja narava, so moji talenti, so moji darovi, kar Pavel vedno znova govori v najmočnejših odlomkih, razlagah o Cerkvi (1 Kor 12–14), potem pa se začne to malo dotikati mojega mesa in je težje. To je proces, zato je resnica sinodalne Cerkve težja resnica, dejstvo, ki ni nekaj idealnega, ampak resničnega, pristnega in se moram soočiti tudi z nečim, kar mi ne odgovarja, kar ni tako po mojem okusu in tisto začne takrat prečiščevat, tam se začenjajo boji, se začne razločevanje, tam se potem začne tudi rast.

Podobna logika je tudi v našem odnosu do Boga in s tem tudi v tej naši veri. Zgodovina teologije se je v zadnjih dveh treh stoletjih vrtela okrog svete Trojice, ob posameznih segmentih, da je v nekem trenutku, ki se ga lahko najboljše zavedamo, bil v ospredju poudarek na Božjem Sinu, na Jezusu Kristusu, njegovi podobi, njegovem oznanilu. Dejansko nam Sveto pismo, evangeliji razodevajo njegovo življenje, njegov nauk, mi se učimo njegov nauk, njegove besede. Govorimo o posnemanju njega. On je model Božjega Sina, je model tudi našega življenja itd.

Zanimivo, protestantizem, ki je izšel iz faze zelo intenzivnega iskanja srčike, ustvarjalnega vidika vere, in to je Sveti Duh, je potem dejansko dobil svoje mesto, svojo prepoznavnost prav v Božji besedi. Se pravi: Sad Svetega Duha je navdihnjena Božja beseda, je Božja beseda v Svetem pismu, Božja beseda v Jezusu Kristusu in potem je Jezusov vidik kot model, ki prevlada kot simbol krščanstva vse do danes je Jezus na križu – križani Kristus. Kaj pomeni križani Kristus? Predstavlja povzeto Božjo ljubezen do nas, hkrati pomeni podobo Boga, en model uresničevanja poti hoje k Bogu. Kot pravi: Če hoče kdo hoditi za menoj, naj se odpove sebi in vzame svoj križ ter hodi za menoj (Mr 8,34) – besede, ki nam v evangeliju tako živo odmevajo. Odnos do Jezusa Kristusa nam je veliko laže vzpostaviti, ker je Nekdo, ki je ob meni, ker sem jaz pred Njim, ki me sprejema takega kot sem.

Iskanje podobe Boga

Rekli smo Bog Oče, desnica Očeta, je bila tudi v določenem času, morda tudi v našem življenju, naši dobi, nekako zanemarjena, v ozadju pa je ideja Boga kot Stvarnika vsega, kot začetnika, prepoznavati Boga v stvarstvu, nam je blizu, nas nagovarja. Nagovarja vsakega. Potem pridemo do resnice, da je en Bog, začetnik vsega, v Bogu se vsi najdemo, imamo svoj prostor. Ideja Boga Stvarnika. Korak naprej Bog Oče, kamor si vedno znova vračamo, prepoznavamo: Bog ne samo gospodar, zakonodajalec, ampak Bog Oče.

V tem mesecu se mi je odprlo, ko cel mesec govorimo ali o vinogradu, očetu, gospodarju, lastniku vinograda, da je ves mesec v ospredju iskanje podobe Boga. Ni nekdo, ki nas ima za služabnike, ki nas je poklical kot delavce, ampak nekdo, ki je želel, da bi ga prepoznali kot Očeta, da bi sebe prepoznali kot ljubljene sinove, hčere – v to nas usmerja. Ampak še vedno smo v odnosu: nekdo, ki je pred nekom. Ob apostolu Pavlu pa smo vedno znova vsa ta leta odkrivali temeljno osnovno paradigmo, ki jo je Pavel v svojih pismih tako vcepil, ko nas kliče biti v Kristusu, v njem, prepoznati se v njem. Mi nismo pred Bogom, pred Njim, ampak smo v Njem. Biti v Kristusu, ostajati v Kristusu. To je pravzaprav vizija našega življenja: ostajati v Kristusu, rasti v Kristusu: Živim pa ne več jaz, ampak Kristus živi v meni (Gal 2,20). To je smer proti koncu, proti izpolnitvi, ko bo Bog vse v vsem (1 Kor 15,28). Ta misel v Pismu Galačanom je pravzaprav naš konstanten program, ki ima vse naše življenje, čas in mora uporabiti to naše življenje, da se bo uresničil. Doba, ki jo imamo, ni kar nekaj, ni slučajno, ampak imamo paket, ki smo ga dobili, ki ga potem živimo, ki ga bomo izčrpali do konca svojega življenja, ko bomo dozoreli za to, da bo res Kristus v polnosti zaživel v nas in bo on v nas. Življenje v Kristusu, vstopanje v Kristusa, to vživljanje v Kristusa pa se dogaja po Svetem Duhu.

Resnica Svetega Duha

Smo pri tretji Božji osebi, ki je tako edinstvena, pravzaprav tako nova in zato smo lahko tako ustvarjalni, ko iščemo ta poimenovanja, razmišljamo o Svetem Duhu. Drugo leto škofovske službe sem se začel bolj intenzivno srečevati z birmanci, stalno govorjenje o Svetem Duhu in vidim, da se ne izčrpa. Vidim, da je ustvarjalno razmišljanje o tem, kaj je pravzaprav resnica Svetega Duha, ko deluje v meni, je pravzaprav vedno znova ena velika skrivnost, velik izziv, velik notranji ogenj, velik optimizem. Zato razumemo te segmente v Svetem pismu, ki nam jih Jezus že sam nakazuje o Svetem Duhu, ko ga opisuje. Sveti Duh je edini od treh Božjih oseb, ki ni definitivno opisan tak je, ampak samo po učinkih, sadovih. Potrebno je torej opazovati posledice, biti tenkočuten za Svetega Duha. Res je da je sam binkoštni dogodek povezan z vetrom, s šumom, z viharjem. To je en vidik tega, da se nekaj strese, ampak ni bistveno v tem stresljaju, da nas predrami. Tako bomo vedno znova doživljali stresljaje, drugače pa Sveti Duh terja kontemplativni pristop in pristop opazovanja. In kolikokrat v sebi čutimo, da nam je to tuje.

Zase lahko rečem, da to ni bila moja drža, bolj sem za akcijo, kot za opazovanje, kontemplacijo, bolj za delo. Bog tudi po delu nekaj naredi. Po drugi strani pa izkušam, da si vsak želi mir, da se umiri razburkana voda, v teh letih vsak hrepeni po mirni noči, da se naspiš, se okrepiš. Ko se voda umiri, pa se začne nekaj kazati. Nekaj mora iti v ozadje, da nekaj prihaja nežno, svobodno, preprosto. Ko Nikodem ponoči pride k Njemu, in razpravljata, da se mora roditi od zgoraj, v nadaljevanju reče: »Veter veje, koder hoče, njegov glas slišiš, pa ne veš, od kod prihaja in kam gre. Tako je z vsakim, ki je rojen iz Duha« (Jn 3,8). Vetra ne moremo videti, imamo pa način, kako veter omrežimo. Ne moremo ga videti, imamo pa način, kako ga izkoristimo, vklenemo in to je tudi naše iskanje. Svetemu Duhu se moramo prilagajati, moramo ga iskati, ga čakati, opazovati, ne moremo pa zgrabiti v roke in reči: »Tukaj je!«

O Svetem Duhu največ govori evangelist Janez, ker on govori največ tudi o vsebini te osebe. Kaj pa je vsebina te osebe? To pa je ljubezen. Zato pravi: Ljubezen med Očetom in Sinom je Sveti Duh. Ta ljubezen ni nekaj abstraktnega, ni abstraktni fenomen, to kar se v večini religij začuti, je sprejemljivo, ko govorimo, da je ta ljubezen osebna, da je poosebljena. Kaj si pod to predstavljamo? Gotovo je, da se dotika moje resničnosti, moje konkretnosti. Lahko vstopa, prevzame mojo individualnost, to kar v resnici sem. To je osebno. Mi smo iz Boga ustvarjeni, kot enkratni in tega se čisto premalo zavedamo. Takoj, ko se zavedamo sami sebe, bi želeli biti nekemu modelu podobni in vstopamo v ta proces, da bomo postali taki, kot oni, se primerjamo.

V ospredje stopa evangelij zadnje/predzadnje nedelje, ko gospodar kliče delavce v svoj vinograd. Dokler so prvi, ki jim je obljubil en denar in jih je poslal delat, so bili veseli, ko pa so zvečer ugotovili, da so tudi drugi dobili po en denar, so začeli godrnjati. Naenkrat tisti denar ni bila več dar, nekaj lepega, gnev na gospodarja, nepravičnost, krivičnost, vročina dneva, vse jih je začelo motiti. V bistvu strašansko nesrečni prav zaradi primerjanja, ki se je začelo. Izgubili smo to kaj v resnici smo. Bog me želi osebno, pristnega. To je resnica Svetega Duha.

Sprejeti in odkriti dar Svetega Duha

Če gremo k začetku: Že v času zemeljskega življenja Jezusa in njegovih učencev, jih je pripravljal za ta napor, za ta korak, da se bodo pravzaprav morali posloviti od enega modela, od nekoga, ki jih bo spremljal od zunaj, od nekoga, ki ga bodo lahko častili, ki bo vstal pred njimi, bodo morali sprejeti in odkriti ta dar Svetega Duha v sebi samem. Zato ta dogodek vnebohoda, ki je predhodnik binkoštnega dogodka.

Glede duhovnih darov, bratje, nočem, da ste v nevednosti. Veste, kako ste bili zapeljani, ko ste bili še pogani in ste se pustili voditi k nemim malikom. Zato vas spominjam, da nihče, ki govori v Božjem Duhu, ne pravi: »Jezus je izobčen«, in nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu.

Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različna so služenja, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja po istem Duhu, spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče.

Različni so milostni darovi, isti pa je Duh. In različna so služenja, isti pa je Gospod. In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja po istem Duhu, spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. Vse to pa dela eden in isti Duh, ki deli vsakemu posebej, kakor hoče. (1 Kor 12,1-13)

Naj nas v razmišljanje uvede misel: Dokler je bil Jezus za učence samo nek zunanji model, so se seveda primerjali, želeli postati njemu podobni tako ali drugače, so pa seveda na sebi odkrivali stvari, ki so jih motile, enemu je prišlo to v ospredje, drugo drugemu, primerjali so se, tekmovali so med seboj, na nek način iskali vsa ta orodja, da bi čim bolj bili podobni temu, kar so si predstavljali, da Jezus od njih pričakuje. Hoteli so ga posnemati, hoteli so na nek način postajati njemu podobni. Bog pa nas ni ustvaril po nekem modelu, ni nas ustvaril kot fotokopije recimo svojih učencev, ampak nas ustvarja enkratne, zato Jezus ni več mogel ostati med učenci kot model, kateremu bodo sledili, ampak sta jim skupaj z Očetom dala nekaj, kar je srčika  novega življenja, ali pa sploh srčika življenja. Lahko rečemo, da je to ljubezen. Ne pozabite, da je prav v Pismu Korinčanom, kjer Pavel največ govori o Cerkvi, o Svetem Duhu, dejansko tudi najmočneje, najizčrpneje opiše fenomen ljubezni (1 Kor 13), kaj vse ljubezen je. Ne vem kako bi ga lahko opisali, morda res, da je to kot en ogenj, ki použiva, ki nekaj spreminja to notranje gonilo, ta notranji princip. To je Ljubezen in to je Sveti Duh.

Sveti Duh – princip novega življenja, ki hoče na nek način prebuditi, utrditi našo enkratnost. Iz vsakega narediti tisto, za kar je bil ustvarjen. Spet enkratno, edinstveno in iztisniti tisto najboljše, upoštevajoč vse te okoliščine v katerih smo. Samo, če res gledamo Svetega Duha in princip delovanja Svetega Duha, lahko v naše življenje vključimo vse, kar se nam je zgodilo, vse, za kar smo, iz česar živimo. Če se to ne zgodi ali pa če ostanemo v tem zunanjem principu, da moramo postajati podobni nekemu zunanjemu modelu, potem pa nas moti vse. Kaj vse je človeka v življenju zaznamovalo, ranilo, poškodovalo, tako, da si tam, kjer si, da si ranjen, da si invalid, da si bolnik in da smo danes pravzaprav vsi definirani kot bolniki. Vse je bolno, vsi smo ranjeni, ugotavljamo, kje so se zgodile tiste napake, seveda se vse vrti okrog staršev. To je v naravni kontradikciji s principom Boga. Če je Bog izvor vsega, če je človek krona tega stvarstva, tudi krona Božjega dela, potem ne moremo reči zdaj je pa to od rojstva naprej vse neuspešno. Pa naj si bo v naših odnosih ali pa fizično.

Princip novega življenja

Sveti Duh je tisti, ki v principu povezuje, ki vidi celoto, ki vidi vse skupaj. Gospod nam daje Svetega Duha, da bi odkrili svojo enkratnost in obdarovanost, da bi se povezali in prepoznali v celoti. Duh, ki ustvarja te kamenčke, kot pravi duhovni pisatelj: Če bi Jezus večno ostal med nami kot Jezus oseba, bi se zdelo, da bi bile kake stvari hitreje rešene, ker bi rekel jasno in močno besedo, vendar bi bil vsekakor omejen v nekem prostoru in času. Zdaj pa ko je poslal svojega in Očetovega Duha, bistvo njunega odnosa, to pa je ta ljubezen, je pravzaprav njegov Duh poosebil ali pa vstopil v vsa človeška bitja, ki kličejo, ki so odprti, ki so pripravljeni tega Duha sprejeti, lahko uresničuje ta Božji model in Božji načrt. Strašna Božja strategija, da Božji Duh postane notranje gonilo bolj pristno meni kakor sem jaz pristen samemu sebi.

Ovire, s katerimi se srečujemo so naše naravno življenje. To življenje, ki je bilo ustvarjeno kot humus, kot gnojilo, kot ogenj tega novega življenja. Naravno življenje ima ogromno lepot, krasot, v resnici pa, če se zavedamo, je temeljni proces v človeku razpadanje. Razpadanje pa povzroči smrad, zato se moramo vedno znova umivati, neprestano se čistimo, da se ne bi ta razpad zgodil prehitro. Če nekaj časa pustiš na strani še tako ljubljenega človeka, le ta umre, danes pa se reče hitro skuriti, da je potem čisto, da imaš tam sterilni pepel, da ne gledaš naravni proces, ko se je pospešil razpad. Mi razpadamo, naravno življenje nam razpada, ampak ne izgubljamo se pa v nič. Iz naravnega, iz tega biosa raste zoe na način umiranja.

Sveti Duh je princip tega novega življenja, ki vstopa v to naše sedanje življenje, da to povezuje, da temu daje energijo in moč.

Zaklenjena vrata

Binkoštni dogodek, najbolj opisan v Jn 20,19: Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!«

Ko se je končala Jezusova zgodba z Jezusovimi učenci, Jezus pokopan umre, vstane, ampak učenci slutijo ta prehod, to novost, zato je dvorana zadnje večerje zaprta, zaprta vrata – strah, da nam zdaj kdo ne vzame tega razpadajočega, minljivega življenja, ki je pravzaprav vse, kar trenutno ima. Iz strahu pred so vrata zaklenjena in tam stopi Jezus mednje in jim reče nekaj nenavadnega:  »Mir vam bodi!«

S čim vse jaz zaklepam ta vrata, si ustvarjam nek mir, varen prostor, pred Duhom, ki ga ne prepoznam prav. Tega Duha smo mi že prejeli pri krstu. Ta Duh je že v nas. Mi smo že pobinkoštni kristjani. Ta Duh, ki je tukaj, da bi bil »motor«, »bencin« našega novega življenja, tega Duha, tega bencina v ta naš avto, ki je naše življenje ne vlijemo, ali pa tega motorja ne prižgemo.

Iz strahu so se zaklenili. Kaj je bil njihov strah? Sigurno ne strah pred Božjim, strah se je verjetno rojeval iz sramu, kaj so pravzaprav svojemu Gospodu naredili. Tu se lahko spet dotaknemo izkušnje teh učencev. Zavedali so se, da so tri leta preživeli z njim, poslušali, vadili, trenirali, videli ga vstajati, hoditi, so rastli, so postajali njegovi učenci. Potem pa se je njihova zgodba tako banalno, vsakemu na svoj način končala. Mislili so že kaj so: »Daj nama, da bova sedela v tvoji slavi, eden na tvoji desnici in eden na tvoji levici« (Mr 10,37). Slišali so besedo: Vi ste izbrani, stebri Izraelove hiše, dvanajsteri rodovi, na vas bom zgradil novo Cerkev, potem pa vsi, eden za drugim, začenši s Petrom, ugotavljajo, da pravzaprav v malenkostih, v trenutku, jim spodrsne na spolzkem terenu in padejo. Naenkrat ga je bilo sram: »Ne poznam tega človeka« (Mr 14,71). In lahko si predstavljate kakšen moralni maček je dušil teh enajst Jezusovih apostolov v binkoštni dvorani.

Kako dragocena je bila Marija, edina mati med njimi, njegova Mati, ki jih je očitno bodrila že s samo prisotnostjo. Bila je z njimi, kljub temu, da so njenega Sina tako grdo razočarali in izdali. Ta sram, rana greha, izkustvo neuspeha. Saj ne zmorem. Ta strah, zaprta vrata, zaklenjenost, ko ne morem več, nisem vreden in potem začne prigovarjat še hudi duh, ki dejansko gradi na tvoji negativni misli, ker želi razpad, želi ločitev, želi, da gre narazen, ko prigovarja: Vidiš, da ne gre … Notranji glas, ki mi šepeta, da moram biti popoln, da moram biti, kot iz škatlice, da moram uspeti, da morajo moji otroci uspeti … Med duhovniki si želimo, da se naša popolnost odraža v uspehu, da imamo Božje ljudstvo, da imamo ljudi, da se čuti, da smo Cerkev, da nas je nekaj, da gremo skupaj, pa vidimo, da nas ni, da je prazna cerkev, tudi na slovesni praznik …

Skozi razpoke zasije luč

Kaj vse si starši želite za otroke, da bodo boljši kot vi? Hvala Bogu, da grejo svojo pot in so na tisti poti uspešni. Imamo svojo predstavo in ne prepoznamo, da so Bogu všeč razpoke. Zakaj? Zato ker skozi razpoke zasije luč. Kako bo prišlo sonce v sobo, če bomo imeli polkne ali rolete zaprte?

Kaj je razpoka v moji podobi popolnosti? Verjetno izkustvo moje nepopolnosti, da se mi zalomi, da ne zmorem. Če na psihološki ravni tega ne ugotovim, pa bom na fizični ravni to ugotovil, ko nam organizem ne funkcionira več 100%, potem vidiš, da ne zmoreš in enkrat res ne boš mogel vsega. Takrat pa ti on daje roko in reče: »Glej, tukaj sem! Saj sem jaz tvoja moč, tvoj ogenj, tvoja sila …« Takrat vstopi On pri zaklenjenih vratih, se pravi pri zapahih na vratih. Vstopi noter in reče: »Mir vam bodi!«

In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!«(Jn 20,20-21)

Pokazal jim je roke in stran: pokazal jim je svoje rane. Svojim ljubljenim osebam pokažemo svojo žalost, svoj jok, svojo bolečino. Kaj si mi naredil, čeprav sem vse naredil, te imel rad? To je človeška reakcija, naravna reakcija. Božja reakcija v Božjem kontekstu pa je: »Glej kako te imam rad! Do konca! Vse sem dal zate. Razlog za te rane je moja svobodna ljubezen do tebe.«

Sveti Duh trka tudi v moje življenje, na moja vrata in me sprašuje, me prosi, da ga spustim noter, da se me dotakne, da bi živel v meni, kljub moji ranjenosti, kljub mojim spoznanjem, da tako in tako ne znam prav odgovoriti … On ne išče popolnega človeka, smo vedno znova rekli. Ne išče najugodnejšega trenutka. Tam kjer si, na poti kjer si, v koži kjer se ne najbolje počutiš, tudi ta nepopolnost je lahko kraj, je lahko prostor, kjer se srečam, kjer vstopim. Sveti Duh želi to mojo pozornost preusmeriti od hiperokupacije s samim seboj, se pravi z mojim počutjem, z mojim zdravjem, z mojo razpoložljivostjo, z mojimi napakami, z mojimi porazi, na sebe. On prihaja, on mi da darove: veselje, ljubezen, mir, srečo, veselje, da je z menoj. Prva beseda Mariji je bila: »Veseli se, našla si milost pri Bogu.« Bog te ljubi tu in v tem trenutku, tak kakršen si. Glejte mene, moj da, moje obličje, ne svojo nezvestobo, zgodbe vašega bega, vaših strahov, vaših zaprtih vrat. Glejte mene, ki sem srečen, vesel, da smo spet skupaj, da smo tukaj.

Osebna molitev ob Apd 2,1-11, Jn 20,19-23 in 1 Kor 12,3-13

V tej uri osebne molitve vam želim, da se ustavljate pri veselju Boga, ki se nas dotika in nam daje osebnega Duha, svojega Duha in potem prosimo Božjega Duha, Božji dih, Božji pogled, peljati v vse pore mojega življenja, na vse odnose: dotakne se jih, izročam ti jih. Vse te odnose mu izročamo v veselju, ne v presojanju, ne v ocenjevanju: »Ti prihajaš k svojemu. Takega si me želiš. Želiš si, da bi te sprejel. Želiš si mene, upoštevaš, sprejemaš tudi mojo nepopolnost. Iz tega gnojila lahko ti napraviš najlepši šopek, najlepšo rožo za tvoje svetišče.

 Na poti svobode

Sobotno drugo razmišljanje

Prišli smo v negotovost in strah, nejasnost – to spada k naravi Svetega Duha, ki je enkratna. Zato ker je enkratna nimamo trdne opore, predstave kako. Verjamemo, verujemo pa v to enkratnost, če verujemo v Boga, ki nas je ustvaril enkratne, ne kot fotokopije. Zato smo na tej poti svobode. Svoboda je nekaj, po čemer hrepenimo, je pa svoboda tudi izziv, kar prinaša neko negotovost. Kljub temu trdni količniki, trdne pike oprijemalke v življenju seveda so. In te iščemo. Ena izmed teh je tudi zapisana Božja beseda. To, kar nam Bog govori, to kar je Bog govoril v zgodovini po prerokih, v Svetem pismu. Na ta način lahko odkrivamo tudi ta velik pomen Božje besede, kaj je pravzaprav bistvo Svetega pisma. Izkustva iskanja tega Božjega enkratnega delovanja v človeku so zapisana. In ta enkratnost je v Svetem pismu izražena v tej različnosti, da imamo toliko različnih zgodb, izkustev, fenomenov in vse to je neke vrste ta paleta, ki nas vodi k temu, da bi odkrili to enkratnost. Lastno in tega Božjega odnosa do nas.

            Vračamo se nazaj, na binkoštni dogodek. Na Jezusov vstop v dvorano svojih učencev, to sobo svojih učencev, kjer so bili iz strahu pred marsičem, verjetno najbolj pred samim seboj, zaprti, ko so videli, da so si najbolj nevarni pravzaprav sami sebi. Če so strašni, močni, silni, so si nevarni, ker se prehitevajo, ker se precenjujejo, ko pa se znajdejo v depresiji, v izkustvu svoje krhkosti, lomljivosti, pa spet vidijo, da iz sebe samega energije moči spet ne morejo pobrati. Zato jih tlači nazaj. Kaj jim reče On? Ne očita jim, pokaže jim rane, pa ne zato, da bi se še bolj zafrustrirali. Ne na ta način: Glejte kaj ste mi storili! Ne na ta način kot jaz včasih želim pokazati svojo užaljenost, svojo prizadetost, s tem, da bi na nek način potem prebudil, predramil tega človeka, da bi se začel drugače obnašati do mene. Vsi ti naši triki so bolj ali manj primarni, arhitipični. Izhajajo iz moje človeške eksistence. Ne, on jim pokaže kot ta dokaz, da jih ima res rad, da je nič njegovo življenje v primerjavi s tem kar hoče on za njih narediti. Tega si mi človeško gledano sploh ne moremo predstavljati. Ampak, da res tako misli, sledi iz tega, kar sledi.

In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.««(Jn 20,20-21)

Razveselili so se ga in on jih umiri, ko jim reče: »Mir vam bodi!« Vaše veselje, da ste videli Gospoda spet lahko gre po starem naprej. To v Cerkvi sami doživljamo vedno znova, da bo šlo po starem naprej in bomo spet številčni, močni in tako škofje ne bomo imeli skrbi kako bi župnije napolnili z župniki … In se zgodi, da pošlješ župnika v župnijo, pa tam nikogar več ni. Vedno znova si bomo morali nekaj izmisliti, da bomo zanimivi, če bomo mislili, da si moramo mi nekaj izmisliti. V tej smeri nas je umetna inteligenca gotovo po levi in desni prehitela in se bodo tam spomnili kaj novega.

In reče jim: »Mir vam bodi!« Tudi v tem smislu, ko so se razveselili in so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi! Kakor je Oče mene poslal, tudi jaz vas pošiljam.« Torej, naj gredo na pot, naj stopijo, naj hodijo, naj delajo tisto kar lahko človek po prvi inerciji dela: hodi. Zato je hoja tista, ki tolikokrat očiščuje. Ne vem nič, lahko pa hodim. To je na nek način bazična povezava moje psihofizičnosti.  Pojdite! Pošljem vas. Se pravi: pošljem vas zato, da boste pričevali o tem srečanju, pričevali o tem, kaj ste doživeli.

Dar odpuščanja

In ko je to izrekel, je dihnil vanje in jim govoril: »Prejmite Svetega Duha. Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni; katerim jih zadržite, so jim zadržani.« (v. 22-23)

To razumemo, oz. smo bili strenirani, da razumemo v prvem smislu: Aha, to se tiče Cerkve in duhovnikov, ki so dobili pooblastilo odpuščati in deliti odpuščanje. S tem si zgradijo neko strašno avtoriteto nekoga, nič ne rečem proti tej avtoriteti in zakramentu odpuščanja, ampak ne prelagat zdaj na neko avtoriteto, na duhovnike temeljni Jezusov dar, ki je povezan s Svetim Duhom. To pa je dar odpuščanja, ko odpuščanje daješ in ga sprejemaš. Če ga ne daješ in ga ne sprejemaš, ga tudi ne boš zase sprejel in bo tudi pri tebi zadržano, če ga ne boš dal in ga sprejel – boš neodpuščen. Ne gre za to, da te bo nekdo drug kaznoval in ti ne bo dal odpuščanja, zato, ker se ti ne boš prav spokoril, ker boš to in to naredil, ampak ker ti ne boš odpustil, ker ti ne boš izpustil iz rok. Dokler ne izpustiš iz rok, odpuščanja tudi ne boš mogel sprejeti.

Je pa ključno vprašanje odpuščanja pri vseh dogajanjih, dogodkih našega življenja, ko se komplicira, ko se zavija,  če se vodi, v bistvu, če se dela, se nekaj gradi, raste, je potem potreben tudi ta proces odvijanja, izpuščanja. Tisto kar ostane, ženske dobro veste, tako ali tako ostane. Ko zaviješ v krpe štruklje, noter naložiš vse sorte, zviješ, skuhaš, potem pa moraš odviti. Če krpe ne boš odstranil, bo pa to res smešno jesti.

Katerim grehe odpustite, so jim odpuščeni … Ne prehitro odložiti na duhovnike, na Cerkev. Spomnite se, da smo vsi Kristusovo telo in smo vsi v procesu odpuščanja ali pa neodpuščanja. Kako težko je odpuščati! Morda je najtežje odpuščati.

Odločitev za

Odpuščanje je globlja stvar. Vemo, da je povezano tudi s čustvi. Čustva bodo počasi, za nami, šla v odpuščanje. Če človeško gledamo, je odpuščanje najprej odločitev za. Ljubezen je odločitev. Ker nas presega in se zato lahko samo odločiš za to ljubezen, potem pa vse prihaja od zadaj. Delaš na tem, vse življenje imaš up and down,  za uresničevanje te ljubezni, ampak podobno je tudi s procesom odpuščanja. Odločitev, da izpuščaš, da pozabljaš, da prosiš, veš pa koliko narejenih nasmeškov bo še potrebno. Lepih pogledov, ki so samo na površini, ker ne pridejo globje. Noter je vse ranjeno, vse boli, noter je želja po obračunu, po izravnavi. Pravično nas grize. In ko ne uspemo odpustiti, na to super zajaha hudi duh in nam začne govoriti kakšni grešniki smo, da nismo nič boljši, saj smo hinavci, saj se samo delamo itd. V tem trenutku je dobro, da jasno rečemo: »Nismo hudobni sami na sebi, ker ne moremo odpustiti,« lahko pa rečemo: »Smo brez Svetega Duha.«

Nimamo Svetega Duha in zato ne moremo odpustiti. Brez Duha ostajamo v naši naravni logiki. Samo Božji Duh nas postavlja v Božjo logiko, ima Božje mišljenje. Rečemo si lahko: »V svoji moči nam ne gre.« Jezus po logiki svojega življenja nikoli ne bi šel na križ. Normalno,  ker bi bil samomorilec. V Pismu Hebrejcem je jasno v nekaj odlomkih napisano, kako je kričal, vpil s solzami, klici in z molitvami prosil Boga, naj ga reši tega trpljenja. To je molitev, meditacija Jezusovega življenja, na podlagi bibličnega izkustva, v evangelijih pa je kratko zapisano, kaj se je dogajalo v Getsemaniju. Marko piše preprosto: »In šel je malo dalje, padel na tla in molil, da bi šla, če je mogoče, ta ura mimo njega (Mr 14,35). Luka, ki ima človeka pred sabo in se zaveda, kako je to težko: »Ko ga je obšel smrtni boj, je še bolj goreče molil. Njegov pot je postal kakor kaplje krvi, ki padajo na zemljo« (Lk 22,44). In Janez, ki ne govori o tem zgodovinskem trenutku, postavi getsemanski boj v tempelj, ko pridejo Grki, da bi slišali tega Gospoda: Ti so stopili k Filipu, ki je bil iz Betsajde v Galileji, ga prosili in rekli: »Gospod, radi bi videli Jezusa« (Jn 12,21). Potem ga najdejo, ga pripeljejo in Jezus reče: »Zdaj je moja duša vznemirjena. In kaj naj rečem? Oče, reši me iz te ure? Zaradi tega sem vendar prišel v to uro (Jn 12,27). Se pravi iz te ure templja, iz te ure daritve, iz te ure resnične molitve. To bi nas moralo premikati vsakič, ko prestopimo prag svete maše.  Zdaj smo vznemirjeni. Kaj naj reče? Zdaj je prišla ura, ko bo moral izpustiti iz rok, darovati to svojo rano, svojo bolečino.  In reče: A za to sem prišel. Naj se zgodi tvoja volja. To bi nas lahko kar zavedlo v evharistijo, ker se tam pravzaprav to dogaja.

Vabi me, da bi izkričal svojo bolečino

V evharistiji pride Gospod nasproti – naredi se malega, da se ga nobeden ne bi bal, da lahko vsak pride, da ga lahko poješ. Kruh, vino, nekaj malega – tako poniža se, da bi tudi ti videl, da lahko daš vse kar ne zmoreš. Samo to želi, da bi dal tisto, kar ne zmoreš, da bi rekel: Tak sem. Mučim se v tej svoji logiki, tvojo logiko pa tako težko sprejmem. V resnici težko delam svobodno. Težko sem v tej svobodi. Svoboda je premočna za mene. Vedno me potegne dol in odreagiram tako kot en bolnik, kot en otrok, kot podhranjen … Jezus pa me vabi pri oltarju, pri evharistiji, da bi tam izkričal to svojo bolečino, to svojo nemoč, svojo ranjenost in s tem ko jo izkričim, položil tja in bi se lahko njegov Duh dotaknil in ozdravil Spomnite se, da je on kričal, zato je bil svoboden. Izkričal je pa v Nekoga, za katerega je izkusil, da je res Njegov, da izhaja iz Njega. To spoznanje, to odkritje te ljubljenosti, kdo sem pravzaprav v očeh Očeta.

Proces odpuščanja je lahko en moment moje prošnje k Svetemu Duhu. Kje so kraji, da spustim Duha noter. Če kje, tu, ko vidim, kako šibek, kako nemočen sem v odpuščanju.

Iz plamena do žerjavice

Če se vrnemo k podobi binkošti in Svetega Duha, da vidimo, zakaj se ta proces dogaja tako počasi. Spomnimo se, da imamo dve podobi, ki jih zelo dobro poznamo o Svetem Duhu.

»Ko je prišel binkoštni dan, so bili vsi zbrani na istem kraju. Nenadoma je nastal z neba šum, kot bi se bližal silovit vihar, in napolnil vso hišo, kjer so se zadrževali. Prikazali so se jim kakor ognjeni jeziki, ki so se razdelili, in nad vsakim od njih je obstal po eden. (Apd 2,1-3)

Ognjeni jeziki – jeziki podobni plamenom, ta dva simbola, dve podobi. Kaj je jezik Svetega Duh? Sem usposobljen za pričevanje, ker me nauči tega jezika. Govorim jezik Duha – rečemo jezik ljubezni. Če smo malo pozorni na ta ogenj, na ta plamen, ki se je razlil nad vsakim od njih je obstal po eden. Plamen zagori, vzplamti, požge, potem pa lahko ta plamen tudi ugasne. In ko imamo opravka z ognjem, se moramo ravno s tem boriti. Plamen se hitro vžge in Sveti Duh lahko hitro v nas vžge, se navdušimo in zdaj se mora zgoditi. Zdaj se pa tista stvar ne zgodi in potem ugasne in lahko ostane na koncu samo še pepel in tega ni nič. Veste, da moramo priti iz plamena do žerjavice.

Ko so stopili na kopno, so na tleh zagledali žerjavico in na njej ribo ter kruh (Jn 21,9).

Tisto jutro, ob Tiberijskem jezeru, ko Jezus pričaka učence, ki so šli spet lovit ribe – začeli so funkcionirat po starem. Prehiti jih, gre h Galilejskem jezeru, jih pokliče in tam je bila žerjavica in na njej ribo ter kruh. Za ribo, za kruh, za nekaj, da postaja užitno, moram počasi peči na žerjavici, da se speče in se ne zažge. Je pa potrebno še nekaj preden daš v peč – potrebno je zelo dobro premešati, da se poveže med seboj.

 Čas pričakovanja ognja Svetega Duha

Zakaj se binkošti niso zgodile kar tretji dan po veliki noči? Praznik binkošti obhajamo  50 dni po (=40+10). Simbolno gledano je to zelo močna stvar. 40 dni je doba našega življenja + še deset zraven. Če primerjate, da postni čas traja 40 dni, pot, ki nas pripelje do križa. Pot spokornosti je krajša kot pot veselja. Mi se veliko laže prepričamo, da smo grešniki, da potrebujemo pokoro na spokoren način, da nismo nič vredni. Težje se je prepričati, da potrebuješ pokoro – spremenjenje, z dvignjeno glavo. Evangelij nas ne prepričuje o naših grehih, da bi nas potolkel na tla, ampak zato, da bi nam dvignil glavo, da bi rešitev iskali v tistem, ki nas ljubi, ne v samem sebi. Da bi dvignili glavo in prepoznali kdo smo – dragoceni in ljubljeni!

Za veselje, ki je praznik binkošti, ki je praznik veselja Božjega otroštva – to, da imamo Božjo naravo. V sebi nimamo več samo človeške narave (naravno naravo), ampak imamo tudi Božjo naravo. Za to potrebujemo ogenj, da nas vžge. Spomnim na Stično mladih – Vžgi srce! Treba je biti pozoren kaj bo vžgalo. Treba je biti pozoren od česa se vžge. Smer je. Pravi ogenj pride od prave ljubezni. Ta, ki me res ljubi, polno in zastonj in brez interesov. Človeški otrok lahko celo življenje nosi vtis, da je bil ljubljen iz interesa, ker je bilo treba za to ljubezen nekaj plačati, nekaj dati, je bilo treba nekaj narediti. Tukaj se nam pa daje. In srčika naše vere je, da bi prepoznali nekoga, ki nas brez interesa v polnosti, tudi z našimi grehi in našo nevero v polnosti ljubi.

V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, ampak da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe. (1 Jn 4,10)

Svojega Sina v spravo za naše grehe – da bi nas rešil logike človeške narave, da bi človeška narava lahko postala v službi Božje narave, tega življenja (zoe), ki traja. To nas želi prepričati.

Vžgati se ni težko. Ideologi vžigajo. Imamo 1000 načinov, ki lahko ogenj, ki te vžge, pripeljejo tudi v tvoj dom, na mizo, v tvoj telefon, ampak večina tega ognja, ki pride kar tako iz sveta, ostane samo pepel, življenje (zoe) pa ostane iz Božjega ognja. In zato se ta ogenj spreminja v žerjavico. Na tej žerjavici pa lahko potem kuhaš, delaš velike stvari. In pravijo, da se človek razlikuje od živali prav po tem, da kuha, preden kuhamo, pa moramo pripraviti.

Ko Jezus pride k učencem in jim reče »Mir vam bodi!«, naroča pa jim tudi, da naj delijo odpuščanje. Ve, da je to najtežje in jih na nek način nekje ustavi. Noče postaviti stvari nazaj, na njihovo logiko, ampak me hoče pripeljati k sebi.

Sprejmi to kar si

Spomnimo se dogodka ob Genezareškem jezeru, ko se Jezus sreča s Simonom Petrom.

Ko so pojedli, je Jezus rekel Simonu Petru: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš bolj kakor tile?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moja jagnjeta!« Spet, drugič, mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me ljubiš?« Rekel mu je: »Da, Gospod, ti veš, da te imam rad.« Rekel mu je: »Pasi moje ovce!« Tretjič mu je rekel: »Simon, Janezov sin, ali me imaš rad?« Peter se je užalostil, ker mu je tretjič rekel: ›Ali me imaš rad?‹ in mu je rekel: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te imam rad.« Jezus mu je rekel: »Pasi moje ovce! (Jn 21,15-17)

Trikrat ga vpraša. Zakaj trikrat? Trikrat ga je zatajil, trikrat reče ja. K čemu ga je hotel pripeljati. Morda prav Petra k spravi s samim seboj, da bi se sprejel takega kakršen je. Da bi se sprejel, da bi se soočil s seboj. Trikrat si me zatajil, trikrat mi govoriš. Si bil prej to, si zdaj to. Sprejmi to kar si in tak kakršen si, v nepopolnosti. Tak kot si, si dober, si moj. Ni potrebno, da sebe bistveno spreminjaš. To je velika beseda, ki more zazveneti: Bog nas ne želi spreminjati. Enkrat bi nas ustvaril, potem pa bi rekel, zdaj vas pa resetiram in gremo pisat na novo. To je naša logika, da bi padel ogenj z neba in, da bi Bog počistil z vso mojo nečistostjo, lomljivostjo, z vsem kar sem in naenkrat ustvaril novega človeka, močnega človeka. V najboljšem primeru boš svetnik na oltarju, kjer jih je že veliko. Ampak Bog nas hoče imeti za svoje. Z vsemi našimi talenti – on imenuje talente vse to kar smo, tudi šibkost, predvsem pa, da bi bili sposobni in pripravljeni se sprejeti takega kakor smo.

Če si nesposoben, te ne bo kar naenkrat naredil sposobnega, lahko pa ti v tisti nesposobnosti odkrije, če mu boš sledil, da boš morda na koncu pogledal nazaj in boš rekel: Zdaj delam nekaj za kar sem rekel, ko sem bil mladostnik, da nisem rojen za to, nisem imel talenta za to. Na koncu vidiš kako Bog zaobrne življenje in na koncu pride tisto, po čemer si hrepenel, morda na zelo drugačen način. Bog nas hrani in tolaži, tako že sproti kake stvari tudi vidimo, če jim sledimo. Zato vedno znova pozornost od pravih spodbujevalcev: Glejte znamenja upanja, znamenja Božje ljubezni!

Ne se ustavljati samo pri idealu, po drugi strani pa pri nemoči. Bog nima potrebe, da bi te spreminjal, ker te je ustvaril takšnega, želi te, da bi lahko v polnosti v svoji resničnosti sprejel tudi njega za resnično. Dovolj je, da si normalen. Dovolj je, da se zavedaš, da si ljubljen. V bistvu je to krščanska normalnost. Naš Bog je Bog, ki nas ljubi. Drugega Boga ni. Normalnost je, da se čutim ljubljenega in ljubljenost ni v perfektnosti. Vsi smo morali pogledati na starše z Božjimi očmi in v starših prepoznavamo ljubljenega Božjega otroka, ne pa gospodarja po katerem sem jaz prišel na svet … Bog je stopil v zgodovino zato, da človeško logiko pripne na Božjo, da jo da v službo Božjo. Pogled normalnosti: Dovolj je, da se čutiš ljubljenega, da se čutiš gledanega, da veš, da imaš ob sebi prijatelja, Nekoga, ki je dal vse, ki kaže svoje rane in to zadošča. To je žerjavica, ki lahko vname.

Izkusili so Božjo ljubljenost

Če smo začutili ta preobrat, da nas Bog ne želi spremeniti, zdaj morda lahko zaslišimo v drugi luči, kaj se je pravzaprav zgodilo po sprejetju Svetega Duha.

Možje, Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, njega, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – po Božjem jasnem sklepu in njegovem vnaprejšnjem spoznanju – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. Toda Bog ga je osvobodil bolečin smrti in obudil, saj ni bilo mogoče, da bi smrt imela oblast nad njim.

(Apd 2,22-24)

Peter sam je bil med tistimi, ki so ga morili: on sam je zbežal, ga zatajil, … To so Jeruzalemčani – vi ste ga po rokah nesposobnežev umorili.

Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija. (Apd 2,36)

Se pravi za Maziljenca, po katerem bomo mi dobili Božje maziljenje, se pravi odpuščanje, spravo, odrešenje in novo življenje. Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo in so rekli: Kaj naj storimo? Rekel jim je:

Ko so to slišali, jih je do srca pretreslo. Rekli so Petru in drugim apostolom: »Možje, bratje, kaj naj storimo?« Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo poklical Gospod, naš Bog.«(Apd 2, 37-39)

Čez vsa ta čustva, Peter stopi pred Jeruzalemčane, zavedajoč se svoje krivde, vendar pa osvobojen. Ni bil uperjen s protom z obsojanjem proti njim, ampak v bistvu je bil opran s solzami kesanja in solzami, ki so sprejele njegovo grešnost, lastno grešnost in Božje odpuščanje. Sprejel je pogled Božjega odpuščanja in ga je ta pogled osvobodil. Ni bilo več jeze. Zavedal se je, koga ima pred seboj: zavedene ljudi, nesvobodne, ljudi, ki so še vedno ujetniki človeških vezi, svoje moči, vedel pa je kaj si v resnici človek sam najbolj želi. Zato je lahko rekel: Ni več Juda ne Grka, ne sužnja, ne svobodnega, verujočih in neverujočih. Ločuje se samo po ljudeh, ki so izkusili Božjo ljubljenost, ki so torej prenehali jokati ali pa si v joku izmili svojo samovoljo, svoj greh in se predali v roke Ljubljenega in med ljudmi, ki še vedno oklepajo svojo moč in svoje ideale in še niso pustili, da bi njihovo zemeljsko življenje zgorelo v tem binkoštnem ognju. Po tem se razlikujejo, ne po formalni veri, ampak po veri v ta pogled, da smo od Boga ljubljeni in sprejeti.

Osebna molitev: Vabim vas, da čas, ki ga imamo, ostanete v tej molitvi, prošnji za ta ogenj, za te solze, za to prošnjo, da bi lahko sprejeli Gospoda, Odrešenika, njegovega Duha, pa tudi, da bi lahko sprejeli svojo šibkost in nepopolnost. (Jn 21,15-19)

Živi na polno

Pridiga v soboto, 26. 9.

Tudi današnja Božja beseda je tako zelo usmerjena, uglašena na današnje razmišljanje, našo današnjo molitev. Priznam, sam pri sebi, da sem danes moral nekajkrat prebrati ta odlomek, zaključek knjige Pridigarja. Po navadi zaključek da krono knjigi kot celoti; tudi pri knjigi  Pridigarja se to vidi. Kako hitro, kako pogosto imamo občutek, da je Pridigar pesimist, črnogledež, sploh, ko se večkrat ponovijo besede, stavki, s katerimi zaključi: »Nečimrnost čez nečimrnost,« pravi Pridigar, »vse je nečimrnost.« (Prd 12,8) Na marsikatere načine bi lahko prevedli to besedo nečimrnost, vsekakor ne zgrešimo, če rečemo, da govori o praznosti. Vse je prazno, v kolikor ni napolnjeno z neko vsebino, z nekim odnosom, z neko resničnostjo. Vse to, kar si domišljamo, karkoli smo že izkusili, kolikokrat smo že ugotovili koliko energij, strahov in žalosti posvetili temu, pa je na koncu prešlo in je bilo dobro, da je prešlo. Ni obstalo, ni bilo trajno. Morda tudi v odnosih; smo investirali, pa se je pokazalo, da tam ni bilo nekaj trajnega.

Pridigar ni ironičen, kar je bilo zame danes lepo odkritje, se čuti, da misli v resnici, ko pravi: »Vesȇli se, mladenič, v svoji mladosti, in tvoje srce naj bo vedro v tvojih mladih letih! Hôdi po potih svojega srca in po želji svojih oči!« (Prd 11,9) Uvodni del današnjega berila je čista spodbuda: Živi na polno! Veseli se življenja! In če vzporejamo z današnjo Božjo besedo, ki smo jo premišljevali, se vprašajmo: Kaj si želi Bog drugega in kaj nam po Svetem Duhu nebeški Oče želi drugega močneje izreči in podati, kakor prav to, da bi sprejeli to svoje življenje v polnosti, kot njegov dar, kot Božje življenje, da nas je poklical, da smo njegovi otroci, njegova podoba, njegovi mozaiki, delček njegovega mozaika in to v vsem kar nam je dal. Včasih prehitro, vemo, da to pripada čudni morali, ki gotovo ni krščanska, morala, ki je črnogleda na telo, na telesnost, zato, ker je telo pravzaprav tempelj Svetega Duha (1 Kor 6,19). Apostol Pavel to pove najmanj dvakrat. Enkrat izrecno misli na naše konkretno telo, na naše konkretno truplo, ki ima take in drugačne potrebe.

Danes Bog po Pridigarju pravi prav to: Vesȇli se, mladenič, tudi mladenka. Se pravi: Veseli se človek v svoji mladosti in tvoje srce naj bo vedro v tvojih mladih letih. V mladih letih je čas, lahko trenutek veselja, sreče. Takrat je dejansko vsega na pretek, vidimo vse, ker nam je narava tako dana, da vidimo in sprejmemo, da spregledamo toliko napak in črnoglednosti. Bolj smo stari, bolj smo lahko črnogledi. Ampak ne bi smeli biti. Hôdi po potih svojega srca in po želji svojih oči! To je nedvomno povabilo, da so tudi oči. Kar je lepo za oči, je dobro v Božjih očeh. In Bog človeku privošči, da gleda lepoto, in se veseli preko gorenja impulzov mladih in starejših človeških src.

V polnosti in odgovorno

Védi pa, da te za vse to Bog privede pred sodbo! To pa je znani refren, ki gre skozi vso judovsko modrost, da je življenje dar, ključ življenja graditev odnosa in je zato življenje tudi odgovornost. Pravzaprav vse, kar se naredi, pusti nek odtis. Dobro v stvari, ima dober odtis, kar pa je slabo, kar je narejeno v temi, pa ima slab odtis. Je nekaj negativnega. To je samo ugotavljanje dejstev. Božja jeza, Božja pravičnost, imena so radikalna, govorijo pa o tem, da se pred Bogom stvar pokaže, razodene taka kakršna je sama na sebi, v resnici, ker me pozna v globini. Zato preroki niso grozili. Je spodbuda, da bi tako živeli, da bi čim bolj izkoristili življenje za dobro. Vedno znova ponavljam refren iz Apd, iz Pavlovega govora v Atenah, ko so ga prekinili: »O tem te bomo poslušali kdaj drugič« (Apd 17,32). In se obesimo na zadnjo besedo: Vedi pa, da ob dopolnitvi časov, bo Bog poslal svojega Sina, Jezusa Kristusa in ga postavil za sodnika živih in mrtvih (prim. Apd 10,40-42), za kriterij te resnice, pravice, pravičnosti, dobrosti. Ko je končal to svojo pot, je umrl, vstal, ga je Bog poveličal in postavil na svojo desnico za sodnika živih in mrtvih. Grke, te svobodnjake, je prestrašilo, da bodo dajali odgovornost za svoje življenje. Mislili so, da so življenje dobili v svojo posest in zato, kdo je zdaj tisti pred katerim bom jaz še kadarkoli dajal odgovor? Če bi Pavel oznanjal samo vstalega Jezusa, je to samo še eno božanstvo, ki mu postavimo še en tempelj, če torej obljublja neko božanstvo, da nam bo dal še življenje po smrti.

»O tem te bomo poslušali kdaj drugič« To je lepo slišati, slišati pa, da je naše življenje del Božjega življenja, da vse kar je dobro ostane, kar je pa slabo, propade – to pa je bilo tisto, kar človeka lahko tudi trezni, lahko pa ga spodbuja, da čim bolj izkoristi to kar je. Izpostavil bi, da slišimo to, kako se Bog veseli, ko se mi veselimo, ko mi v polnosti živimo. To je Jezus vedno znova ponavljal. Nikoli ni bil črnogled, če je videl otroke, če je videl, da so ljudje veseli. Ni bil noben črnogledič. Vi ste res otroci. Je prišel Janez Krstnik, pa ga niste poslušali, ko pride Jezus, pa rečete: No, ta pa je z grešniki in cestninarji. Glej, to sploh ni vredno templja in Boga. Stalno se izgovarjate na drugega izven sebe, namesto, da bi živeli svoje življenje v polnosti in odgovorno.

Zato v Prd 12,1pravi še enkrat: Zato se spominjaj svojega Stvarnika v dnevih mladosti, preden pridejo hudi dnevi. Spominjati se Stvarnika pomeni zahvaljevati se Bogu za življenje, za dar, za to, da me je postavil sem. Minilo bo tvoje naravno življenje, to kar Pavel govori na drug način: Tvoja narava je usmerjena v smrt. Ne boš mogel več toliko hoditi, teči … To ni črnoglednost, to je realnost, del življenja in to je lahko tudi modrost. To življenje, ki ga živiš pa živi v polnosti. V polnosti pa je tisto življenje, ki je v odnosu, ko vem kdo sem, ko vem, da sem ljubljen, da sem izbran, da me on sprejema, da sem Njegov, da sem dragocen v njegovih očeh. On ni samo moj Stvarnik, tudi mojih staršev, ki so me recimo zavozili, kot lahko slišim od ljudi ali pa socialnih okoliščin. Še pred tem je bil Stvarnik, ki me je ustvaril srečnega in svojega.

Vztrajaj pri Gospodu

V tem tonu pa zazveni tudi današnji evangelij: Ko so se vsi čudili vsemu temu, kar je Jezus delal, je rekel svojim učencem: »Dobro poslušajte te besede; Sin človekov bo namreč izdan ljudem v roke.« Oni pa te besede niso umeli; bila je namreč zakrita pred njimi, da je niso razumeli, toda bali so se ga vprašati o tej stvari. (Lk 9,44-45) Pred tem odlomkom je pri Lk spremenitev na gori, kar nekaj čudežev, nazadnje čudež ozdravljenja gluhonemega. Jezus je na vrhuncu svojega javnega delovanja. Vsi se mu čudijo, vsi so prepričani, vsi vejo, da je on Maziljenec Božji. Kdaj smo bili v taki osebni situaciji, ko se zdi, da je res. Smo nekje, sredi skupnosti, ki vesela in zadovoljna poje. Takrat jim reče: Sin človekov bo namreč izdan ljudem v roke. Ta resnica šibkosti in kratkosti preko ljudi, človeške volje, človeške zvestobe, ko se dejansko jutri lahko obrne proti in potem se vprašaš: Na kom torej gradim? Na čigavi zvestobi? Na moji popolnosti? Če bom gradil na moji popolnosti, se bom jutri spotaknil in padel; lahko si bom rekel: Kljub vsem dobrim sklepom, željam, iz svojih moči tega ne boš mogel, samo če ostaneš v navezi, v povezavi, če ne umakneš od pogleda Vstalega. Zato ponavlja, kot smo slišali: Mir vam bodi! Razveselili so se ga, ko so ga videli, on pa jim reče: Kar umirite se, ker ne bo tako kakor je bilo. Ne bo se vrnila naša mladost, lahko pa iz tega kar si, narediš življenje.

Sin človekov bo namreč izdan ljudem v roke.« Oni pa te besede niso umeli; bila je namreč zakrita pred njimi, da je niso razumeli, toda bali so se ga vprašati o tej stvari. To je druga napoved smrti, ko se kopiči, ko se ostri zakrknjenost učencev, bali so se ga vprašati. Niti se z njim ne pogovarjajo več. Slutijo in vedo. To je taktika, logika hudega duha v našem življenju, da te nekam pripelje, potem se umakne, si sam in te začne prepričevati kakšna nula si, kako nisi vreden, kako je bolje, da si tiho, da se skriješ in te potegne popolnoma stran.

Čudovita knjižica Jacquesa Philippa, ki sem jo odkril pred desetimi leti in zdaj jo zelo rad dajem ali priporočam našim mladim: Išči mir in mu sledi, kjer vedno znova ponavlja, ne se pustiti prepričati in ne zapreti ust. Tudi, ko se ti zgodi ne vem kaj slabega, vztrajaj pri Gospodu. On nima človeške psihe, ki se prizadet umakne, ker sem ga že tolikokrat razočaral in me ne more več resno jemati. Vračaj se vedno znova. Drugo nedeljo v septembru smo imeli preštevanje, kolikokrat je treba odpustiti bližnjemu, če greši zoper mene (Mt 18,21-35). Do sedemkrat? je bil Peter velikodušen.  Sedemkrat pomeni vedno, ob pravi priložnosti, ker je število polnosti. On še naloži čez. Na koliko načinov nam Bog to pripoveduje to besedo: Ostanite pri meni. Ostanite z menoj. Noben greh vas sam po sebi ne bo potegnil stran, razen greh proti Svetemu Duhu, ki je prav to, da izstopiš iz odnosa, verjameš satanu bolj kakor Bogu.

Prosimo v Duhu, da bi s hvaležnostjo, z veseljem, s pokončno glavo prinašali pred Boga tudi svojo šibkost, svojo nemoč in v hvaležnosti, da nas je Bog izbral za svojega dragocenega sina in hči in nas iz te svoje ljubezenske naveze ne bo nikoli izključil. Prosimo Svetega Duha, naj nam to ljubezen, to zavest vedno znova prebuja.

Sveti Duh nas pripelje k Božji ljubezni

Priprava na spoved

 Zakrament spovedi ni duhovno spremljanje. Ni razlaganje z ene strani zagovor, z druge strani tudi ni sodna razlaga nečesa ali presojanje, ampak je to dotik, stik s Sinom, z Božjim usmiljenjem, ki se sklanja osebno k meni. Zato tudi osebni odnos med eno osebo, ki predstavlja Cerkev in Kristusa in menoj. Na ta način prihaja, vendar tam notri ni psihe, čeprav je psiha, ker smo mi psiha, ampak je odnos, je direktnost. Je duh, ki nas je poklical. Nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu (1 Kor 12,3b), tako tudi nihče ne more izreči v resnici eno pravo kesanje, eno želje po Bogu, kakor v Svetem Duhu. Če se prepustim Duhu, če prosim Duha, potem On dela. Ob tem lahko pomislim, kako so se oni zaprli za ta vrata, kako se pogosto tudi sami zabarikadiramo in se zaklepamo, v svoje hiše, v svoje prostore, v svoje strahove, v svoje občutke neuspeha in sramu. Dejansko sta sram in neuspeh neki drži, ki sta sicer lahko koristni, me spodbudita, če sem do njih svoboden, če se do njih vedem, kot ljubljeni Božji otrok, se zavedam kdo sem, kakšnega me je Gospod poklical, kakšnega me kliče. Dal mi je to dostojanstvo.

Pri krstu v glavnem govorimo o dostojanstvu Božjega otroštva, ki smo ga dobili. In to dostojanstvo ne zapravimo z eno preprosto porednostjo. Bog se ne kesa svojih darov in svoje izvolitve, zato z držo hvaležnosti. Vedno je prvi korak, tudi pri spovedi, da povem kje sem zdaj pred Bogom, kako se počutim pred Bogom. Kje sem čutil tolažbo, lepoto stika z Bogom v tem zadnjem času? Kje pa sem ostal prazen, žalosten. To stanje je morda bolj pomembno, kakor ena velika formalnost. Danes ni več odvisno v kakšnem stanu je kdo, ugotovili smo, da so grehi enaki, najsi bodo otroci, odrasli, duhovniki, posvečene sestre, v bistvu imamo vsi podobne skušnjave, podobne strahove in podobna hrepenenja. Vse nas nagovarja isti Duh, skuša pa hudi duh. Dobro, da prej prečistim s kakšnim strahom prihajam pred obsodbo, pred tem kaj si bo kdo mislil.

Veliko veselje

Zavedam se, da Bog prebiva v meni z veseljem. Tudi to je dobro, da vemo. Pozdrav, ki ga je Marija slišala od angela, je bil: Veseli se Marija, našla si milost pri Bogu. To je obisk Svetega Duha, obisk Božjega Duha pri svojem otroku ali pa pri svojem dragocenem daru. Pri krstu smo postali Božji otroci in ko nas ta Duh obiskuje, tudi Očetov Duh, ki nam odpušča, je to veliko veselje.

Jezus je hotel prebivati med človeškimi otroki. Že starozavezna modrost je tako opisana, da je Božje veselje prebivati s človeškimi otroki.

Vrata in strah je prvo, s čimer se lahko soočim, potem pa je drugi odlomek, ki govori o naših darovih (1 Kor 12,3b-11).

Nihče ne more reči: »Jezus je Gospod«, razen v Svetem Duhu.

Različni so milostni darovi, isti pa je Duh.

Konstantno primerjanje ni od dobrega, ampak je od nekoga, ki me želi sesuti.

 Različna so služenja, isti pa je Gospod.

Biti na tej ali oni strani – tudi to je človekovo hrepenenje, pa vendar me lahko to odmika od bistvenega.

In različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh

Včasih zanemarjamo svoje delo, ali pa preprosto delo koga drugega. Jasno, da se dela ne tehtajo pred Bogom po zunanjih efektih. Ampak so dela različna,  isti pa je Duh, ki dela vse v vseh.

Vsakemu pa se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu se namreč po Duhu daje beseda modrosti, drugemu pa beseda spoznanja po istem Duhu, drugemu vera po istem Duhu, drugemu darovi ozdravljanja po istem Duhu, spet drugemu dela moči, drugemu prerokovanje, drugemu razločevanje duhov, drugemu raznovrstni jeziki, drugemu razlaganje jezikov. (v. 7sl.)

Še enkrat je dobro, da premislimo kolikokrat so darovi, ki so dani drugemu, meni v spotiko, da me potrejo ali pa celo prebudijo zavist.

Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. Saj smo bili namreč v enem Duhu mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. (12-13)

V enem Duhu lahko presojamo samo z veseljem, s hvaležnostjo, mirom te različne darove, funkcije, mesta v tem telesu sprejemamo. Ob tem me Božja beseda sprašuje, koliko ostanem v tem joku nad svojimi preteklimi napakami, porazi, napačnimi odločitvami? Koliko me ti neuspehi blokirajo in koliko pustim Svetemu Duhu, da bi preusmeril moj pogled od mojih lastnih nepopolnosti k Vstalemu Jezusu, ki prihaja? Koliko sem v tej dvorani, s temi učenci, kot tisti, ki gleda prestrašeno v tla, ker mu je nerodno pred vstalim Gospodom, ali pa išče priložnosti, da bi ga kljub vsemu pogledal v oči in se zahvaljeval, da smem biti tu, da smem delati to. Beseda smem je velikega pomena, če jo zmoremo zamenjati z besedo moram. Ne moram, smem to narediti in se s tem cela perspektiva mojega odnosa lahko spremeni.

Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni

 Ko se je tistega dne, prvega v tednu, zvečerilo in so bila tam, kjer so bili učenci iz strahu pred Judi, vrata zaklenjena, je prišel Jezus, stopil v sredo mednje in jim rekel: »Mir vam bodi!« In ko je to rekel, jim je pokazal roke in stran. Učenci so se razveselili, ko so videli Gospoda. Tedaj jim je Jezus spet rekel: »Mir vam bodi!« (Jn 20,19-21)

Jezusovo srečanje z njegovimi učenci. Koliko lahko prepoznavam, da so Jezusove rane, njegov križ, dokaz nepreklicne ljubezni do mene, da me sprejema. Njegove rane niso očitek meni, da bi me na nek način ponižale, potrle, ampak, da bi prebudile sočutje, žalost, ki rojeva (ne žalost, ki potre), solze, ki umivajo, solze, ki dajejo rast, ki krepijo srce, ne, ki ga dušijo. On želi sporočiti prav to, da je zame dal vse, in da bi to storil ponovno od začetka. Ob tem se seveda vprašam, koliko sem sam sposoben, ali pa pripravljen, zmožen odpuščati bližnjemu. Kolikokrat si trudim, skušam odpuščati sam, brez, da bi klical Svetega Duha v ta odnos. Takrat se lahko zgodi, da so moji nasmehi, moje geste bolj navidezna vljudnost, umetni nasmeški, instagram pogledi.  Navidezna vljudnost, v moji notranjosti pa še vedno vrta jeza in zamera. To je lahko trenutek goreče prošnje Gospodu: Gospod, glej, to ozdravi, to ti izročam. Tudi pri spovedi je čim manj razlage. Sodnika nič ne zanima, nič novega ne poveste, nobenega vtisa ne boste naredili, tako, da čim manj teatra. Ni potrebno. Včasih človek tudi to potrebuje, ne spremeni pa se kaj na stvari, ker se enostavno čuti, kje je bolečina in tisto bolečino dajem, to bolečino prinašam. Kdaj sem bil svoboden, kdaj pa nisem bil svoboden? Tudi to je pristop. Veliko stvari dejansko naredim nesvobodno. Poti so že prej začele iti v krivo smer, prositi moram tudi za svobodo. Nesvoboda je lahko posledica strahu. Veliko priznanje in prošnja, da prosim za pogum.

Največ njegovih srečanj spremlja poziv k pogumu ali pa voščilo poguma: »Ne bojte se! Jaz sem.« Prepričan sem, da je to največji odraz Božje svetosti, moči, vsemogočnosti, razodetja, zato, ker samo on, samo Nekdo lahko to reče, ni samo prazna beseda. Kako darove Svetega Duha uporabljam? Kako se zahvaljujem za svojo edinstvenost, da se prepoznam, kot edinstven in da prepoznam tudi sadove Duha v tej svoji edinstvenosti. Velikokrat puščam te darove neizkoriščene … To bi se bilo gotovo treba večkrat vprašati. Dobra moška lastnost je: Moraš to narediti, sam narediti … in dejansko nam je bilo s krstom podarjeno nekaj močnega, jaz pa še kar tolčem po starem. Pravi: Preloži name, prepusti Duhu, iz strahu pred tveganjem niti ne grem v to prošnjo, v to molitev ali pa iz nekega ziheraštva. Bog me ne želi fotokopijo, sem enkraten, edinstven v njegovih očeh. On oblikuje mojo identiteto, če se mu prepustim in če stopim vsak dan v ta pogovor z Njim.

Preden pristopim k zakramentu usmiljenja, prosim, da naj me Gospod obdari z izkušnjo, s hvaležnostjo za brezpogojno ljubljenost, da bi se res zavedal, da sem njegov ljubljeni sin, ljubljena hči. Da bi ta njegov dar sprejel. Čeprav razmišljam, lahko čutim, da je zavračanje te ljubezni in darov za tistega, ki daruje, tudi ena najtežjih žalitev in žalosti, prizadetosti.

Kristusova ljubezen nas namreč žene, da smo takole presodili: eden je umrl za vse, torej so vsi umrli; in za vse je umrl, da tisti, ki živijo, ne bi živeli več sami sebi, ampak tistemu, ki je zanje umrl in vstal. (2 Kor 5,14-15)

Kristusova ljubezen nas žene, nas sili, nas vodi. Motiv moje ljubezni, mojega iskanja je On, je njegova ljubezen. Ko nas žene ljubezen, postanemo pogumni, ko nas žene pogum, postanemo bližnji, ko nas žene bližina, postajamo aktivni. Sveti Duh je tisti, ki nas lahko pripelje najbližje k Božji ljubezni, v Kristusovo Srce, v središče evharistije, svete maše, da se potem lahko dotakne tudi mojega srca.

Kristusova ljubezen nas povezuje z Njim

Nedeljsko razmišljanje

Apostol Janez na koncu svojega pisma, ki je morda najbolj njegovo, osebno, zapisal fenomenalno odkritje:

Vemo, da nihče, ki je rojen iz Boga, ne greši, ampak ga iz Boga rojeni varuje in zlobnež se ga ne dotakne (1 Jn 5,18).

Kaj hoče Janez s tem reči? Pa se vrnimo nazaj k Petru v Apd po binkoštnem dogodku, ko je nastal šum in so potem vstali, odprli vrata in stopili pred Izraelce.

Možje, Izraelci, poslušajte te besede! Jezusa Nazarečana, njega, ki ga je Bog pred vami potrdil z močmi, čudeži in znamenji, ki jih je Bog po njem delal med vami, kakor sami veste, njega so – po Božjem jasnem sklepu in njegovem vnaprejšnjem spoznanju – izročili vam, vi pa ste ga po rokah krivičnežev pribili na križ in umorili. (Apd 2,22-23)

Občudujemo ali pa se sprašujemo o tej Petrovi spremenjenosti, o novem Duhu v Petru po srečanju z Božjim Duhom kako je zmogel svobodno, ampak v resnici na poseben način, brez nekega srda in jeze, opran v nekih slapovih Božjega odpuščanja, ki so najprej umile njega, stopi pred ljudi, katerih del se je počutil tudi sam. Sam je bil del te množice, ki je Gospoda po rokah tujih Rimljanov, nepravičnežev, ubila in pribila na križ, ga umorila. Pa vendar zdaj govori o tem iz druge perspektive. Zdi se mi, da je malo podobno, kot apostol Pavel, ki se je v trenutku spreobrnil, ker vemo kako se je odpravljal v Damask, da bi tam zaprl ali pa celo pobil nove Jezusove prijatelje ali pa sledilce. V Apd 9 je tik pred tem rečeno, kako je pihal jezo, bil poln srda in je preganjal te sledilce, jih metal v ječo, in verjetno celo koga ubil. Potem reče v Flp 3,13:

Pozabljam, kar je za menoj, in se iztegujem proti temu, kar je pred menoj.  

To kar je za nas zelo težko – pozabljati, kar je za mano in gledati na tisto, kar je pred mano. S tem, ko si na nek način mislimo kako moramo biti pravični in dosledni in pošteni, pa vedno znova negujemo krivdo, tisto črno liso in v resnici manj dokazujemo to kako smo pošteni, kako smo dosledni, kako smo strogi tudi do samega sebe. Manj ali pa koliko dokažemo svoj prav, vsekakor pa pokažemo, da ne verjamemo v moč odpuščanja, da nas Božje odpuščanje rojeva v nove ljudi. Da nam daje novo moč. Da nam ne samo odvzema, briše krivdo. Gotovo je težko iz psihe izbrisati krivdo, ampak, da nam predvsem res daje samega sebe, svojega Duha, da bi to novo življenje lahko živeli.

Ključno vprašanje je: Kako mi uspe? Kako sem pripravljen v ta svoj svet sprejeti novega Duha? In ti ljudje, ki so se res spreobrnili, so morali svoje življenje postaviti na glavo in so verjeli, da niso oni postavili svoje življenje na glavo, ampak, da jih je Gospod vzel resno. Na koncu vedno On obrne glavo, potem pa se lotimo mi tega dela, se utrudimo in smo utrujeni, zmatrani, že v ponedeljek, od tistega kar se nam je v nedeljo zasvetilo pri sveti maši, če smo prišli tja odprti in pripravljeni, da bi to Božjo spodbudo sprejeli, še posebej, če je to edini impulz ali pa eden redkih impulzov, dnevni ali tedenski, nedeljska sveta maša. Potem je ta glas, ki govori, še vedno bolj glas enega tujca ali pa enega neznanega letečega predmeta od zgoraj, ki prihaja vsake toliko časa. Če je evangelij samo del nedeljskega kosila, ne more prenesti v ponedeljek niti slabega pogleda sodelavca, kaj šele, če mi kaj prepreči, da bi imel kako uro miru, ki sem si ga gotovo zaslužil. Gledamo pa lahko svetnike, ki nam jih daje Cerkev, da se po njih sklicujemo. Frančišek, Pavel in tukaj danes imamo dokaz apostola Petra in ga bomo imeli še kdaj v Svetem pismu. 

Zagotovo naj torej vé vsa Izraelova hiša: tega Jezusa, ki ste ga vi križali, je Bog naredil za Gospoda in Mesija (Apd 2,36).

To pomeni, da ga je dal v spravo za naše grehe. In očitno je Peter lahko spregovoril tukaj s takšnim tonom, s takšno besedo, s takšno milino, ali pa s takšno svobodo, da so se lahko ljudje tam varno vprašali: »Možje, bratje, kaj naj storimo?« (v. 37)

Peter jim je odgovoril: »Spreobrnite se! Vsak izmed vas naj se dá v imenu Jezusa Kristusa krstiti v odpuščanje svojih grehov in prejeli boste dar Svetega Duha. Zakaj obljuba velja vam in vašim otrokom in vsem, ki so daleč, kolikor jih bo poklical Gospod, naš Bog.« (v. 38-39)

Pravzaprav tistim, ki jim največ dolgujete, dobrega in slabega. Velikokrat otroci nosijo breme naših neizpolnjenih, neuresničenih, nedodelanih ali napak v naših življenjih. In tudi tem, ki so daleč, to je nas, ki smo daleč od Izraela, ki nismo Izrael in smo bili izbrani oz. smo poklicani na Sinaj.

Obljuba nam torej velja in tudi je velik sad Petrovega razodetja, ki ga lahko da na tiste kartončke, ki jih je zbiral v Apd. Kot piše  na enem od kartončkov v Apd 10,15: »Kar je Bog očistil, ne imej za nečisto!« In s tem je vso hrano in vse ljudi razglasil za čiste v osnovi.

To je omehčalo srca teh ljudi: Tisti, ki so sprejeli njegovo besedo, so se dali krstiti; in tega dne se jim je pridružilo približno tri tisoč ljudi (Apd 2,41).

Ljubljeni smo

V človeku je daljši proces prepoznati in sprejeti Svetega Duha, da prebiva v meni, da ga sprejmem v svoje naravno prebivališče. Dokler hodim po tej zemlji, dokler imam to naravno življenje še aktivno, bo vedno znova prihajalo do kontrasta med življenjem, ki je usmerjeno v korenino, dol, in onim življenjem, ki je usmerjeno gor, usmerjeni k večnosti in temu, ki je usmerjeno, da se utrdi, se ukorenini , tudi zaradi tega, da lahko rodi oboje za to večnost.

50 dni do binkošti, čas, ki je bil potreben, je simbolno pokazan, kot daljši čas, kot težji čas spreobrnjenja. Spreobrniti se in sprejeti dejstvo, da smo ljubljeni, je težje, kakor pa sprejeti dejstvo, da smo grešni. To je dobro, da si jasno rečemo, ker dejstvo, da smo grešni imamo dokaz na vsakem koraku ali pa ga vedno znova dobivamo, izkušamo. To pa, da smo ljubljeni, do dokazilo pa dobivamo redko, zato potem še dodatno grešimo, ko izsiljujemo to dokazilo od ljudi ali pa jih silimo, da bi to dokazilo dobili. Težko pa to ranjeno in premalo ljubljeno bitje deli ljubezen. To je realnost, zato marsikdaj izsilimo, pa s tem naredimo še večjo težavo sebi in drugemu.  

Ampak je Nekdo, ki nam želi in edini, ki nam lahko da ali pa nam izreka to totalno, nezasluženo ljubezen in ljubljenost. In o tej Ljubezni piše v 1 Kor 13. Subjekt te ljubezni gotovo ni človeško bitje, čeprav si jo vedno znova izrekamo, želimo, ampak človek mora svojo kratkost in nepopolnost v tem sprejeti in to je začetek duhovne modrosti ali pa začetek spreobrnjenja.

Če si domišljamo, da bom vendarle uresničil jutri, ko bom še to in to naredil, potem si samo podaljšam to hojo k temu sprejetju Duha v svoje življenje.

Če me ljubite, se boste držali mojih zapovedi; jaz pa bom prosil Očeta in dal vam bo drugega Tolažnika, da bo ostal pri vas vekomaj: Duha resnice, ki ga svet ne more prejeti, ker ga ne vidi in ne pozna. Vi ga poznate, ker ostaja pri vas in bo v vas. Ne bom vas zapustil sirot, prišel bom k vam (Jn 4,15-18)

Naslednja prošnja je goreča prošnja po ljubezni. Ne samo po spoznanju, ampak po ljubezni, po zaupanju. Če me ljubite, boste izpolnjevali moje zapovedi. Iz človeških odnosov vemo, da je ljubezen pogoj. Če je ljubezen, potem nobena stvar ni pretežka, pa tudi noben človek ni pretežek. Če pa ljubezni ni, je dovolj prismojena juha ali krompir, in že lahko gre v proces ločitve, ker je te ljubezni zmanjkalo.

Pavel v Rim 8,28 piše: Sicer pa vemo, da njim, ki ljubijo Boga, vse pripomore k dobremu, namreč njim, ki so bili poklicani po njegovem načrtu. V 1 Kor 2,9 pa je zapisano: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, to je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo.«

To ljubezen je treba vedno znova občasno tudi preveriti. Ljubezen lahko postane iluzija, če je povezana samo z nedeljskim ritualnim obiskom svete maše, goveje juhe in slabe volje za mizo. Za ljubezen do Jezusa samo nedeljska maša ni dovolj. Nobeden si ne more dovoliti, da bi mu drug predpisal kaj so stopnje ljubezni, ki ga bodo premaknila ven iz njegove cone udobja res v cono ljubezni. Kriterij je kaj me premika, kje so tisti obrobni prostori, ki me silijo, da sprejmem nekaj več, da naredim korak čez. Ljubezen se začne šteti šele takrat, ko se spušča, ko se umira, ko me lomi v coni udobja, ko moram stisniti zobe. Zato so tudi Gospoda začeli zapuščat najbližji, ravno, ko jim je rekel: Kruh pa, ki ga bom jaz dal, je moje meso za življenje sveta (Jn 6,51).

Marsikje se nam lahko dogaja, da se dobro počutimo ob Gospodu in je to kruh. Dobro je poslušati, dobro nam je skupaj biti ob lepi glasbi, lepih sončnih vzhodih in zahodih. In to je prav, saj nas mora Gospod nahraniti, saj nas želi nahraniti, zato nas vabi k sveti maši, na take trenutke, ampak ne zato, da bi nam bila ta hrana v smrt. Dober kruh, dobra hrana nas mora hraniti zato, da lahko potem darujemo svoje meso. Kruh pa, ki vam ga bom jaz dal, je meso za življenje. Torej mora ta vera postajati meso (pa ne meso, ki ga pojemo), to moje meso, ko me reže, ki me boli, ki ga nosim. Vsak čuti, kdaj nekaj grize njegovo meso. Gospod ni postal le kruh, ampak meso za življenje sveta.

Potrebno je, da se kdaj zbudimo iz iluzije svoje vernosti v realnost svoje vere. Ta beseda me mora pripeljati onkraj idej, sklepov, nekih molitev, da lahko izkusim, da to dela, živi in ustvarja samo Božji Duh. Prepričan sem, da imate tudi to izkustvo. Imamo izkustvo, da smo naredili stvari, ki jih v resnici nismo naredili mi, ampak Duh, ki prebiva v nas, zato, ker iz mojega mesa, iz moje logike, to ne bi bilo mogoče.

Dar Božje ljubezni v mojem življenju

Drugo pismo Korinčanom se precej razlikuje od Prvega pisma Korinčanom. Pavlova zgodba gre naprej in jo čutimo, da gre z nami naprej, saj tudi naša zgodba gre iz Prvega v Drugo pismo Korinčanom. V Prvem pismu Korinčanom smo navdušeni, gradimo občestva, ustvarjamo stvari, se veliko stvari učimo o Bogu, o svetu, o razodetju, v Drugem pismu Korinčanom pa se dogaja zgodba na Pavlovem mesu. On postaja oltar, daritev.

Ta zaklad pa imamo v glinastih posodah, da bi to preobilje moči bilo od Boga in ne iz nas (2 Kor 4,7)

Bolj kot gremo proti dovršitvi, h koncu, je dobro, da vemo, da imamo v naših glinenih posodah zaklad, ne zato, da bi nas Gospod mučil, ampak zato, da bi prepoznali, da to kar rojeva v življenju, kar pa vendarle izkušamo, da ostaja, da je trajno, to je dar Božje ljubezni, Božjega interventa v mojem življenju.

… vse, torej so vsi umrli (2 Kor 5,14)

Prevzema nas ta Kristusova ljubezen. Te dni smo premišljevali svetopisemska besedila, da bi lahko odkrili Kristusovo ljubezen do mene. Če bi ‘holcersko’ prevedli iz grščine, bi prevedli Kristusova ljubezen nas združuje, nas povezuje z Njim, da bi bili eno z njim. Samo v tem lahko presojam, da je eden umrl za vse, da tisti, ki živijo, ne bi več živeli sebi, torej ne bi živeli sami, zato nas Kristusova ljubezen povezuje in ker nas je povezala, nas žene, da bi v povezanosti z njim ostala, da bi potem razumeli, da ni smisel, cilj, izpolnitev življenja živeti sebi, ker živeti sebi, pomeni živeti temu truplu, ki bo prej ali slej pokopano v zemljo.

Zato mi odslej nikogar ne poznamo po mesu (v. 16a)

            Ampak, če jih ne bi presojali po mesu, kako odpustiti staršem, tistim, ki so nas prizadeli – samo, če jih ne gledam po mesu, ampak ga gledam po novem rojstvu kako je ustvarjen.

… čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga pa zdaj ne poznamo več tako. (6b)

On ne govori o živem Kristusu, ko govori, da ne poznamo več Kristusa po njegovih zapovedih, po tem kar je učil, po naukih, s tem kar jih je navduševal. Takrat ni bilo težko. Za seboj je imel množico, ko je delal čudeže, ko je ozdravljal ….  Ko jim je pa rekel, »če ne boste jedli mesa Sina človekovega in pili njegove krvi, ne boste imeli življenja v sebi«, takrat so pa šli. Tisti, ki so ostali, so pa ostali jokavih src: »Kam naj gremo?«

Zato mi odslej nikogar ne poznamo po mesu: čeprav smo Kristusa poznali po mesu, ga pa zdaj ne poznamo več tako. Zato: če je kdo v Kristusu, je nova stvaritev: staro je minilo, glejte, nastalo je novo. (v. 16-17)

            Če je kdo v Kristusu, je nova stvar – središče vsega tega kar govorimo, ko smo govorili o Duhu. Duh me hoče postaviti v, in če skozi ta ključ beremo evangelije, še posebej Janeza, bomo videli, da nas pripravlja na roditi se na novo, roditi se ponovno v Kristusu – iz Kristusa rojeni.

            Če se kdo ne rodi iz vode in Duha, ne more priti v Božje kraljestvo (Jn 3,5).

Roditi se ponovno ali roditi se od zgoraj, pravi Jezus Nikodemu. Iz vode in Duha – tukaj voda ni magija, ni hokus pokus, ni ritual, kar neki obred. Sicer predstavlja vodo krsta, ampak predstavlja predvsem vodo mojega življenja. V konkretnem življenju, v konkretni vodi, ne v vinu, tja se naseli Kristus, tam moram tudi jaz Gospoda srečati.

In nova stvaritev smo postali v krstu, to je dejstvo, zato ker Bog ne dela poizkuse, ni hokus pokus, kako pa ta paket, ta dar postane nekaj realnega, nekaj živega, to je pa skrivnost prehoda, te dinamike, ki jo opisuje Jn 6,53: Če ne jeste mesa Sina človekovega in ne pijete njegove krvi, nimate življenja v sebi.