16. februar 2025, 6. navadna nedelja

🔊Posnetek nagovora, 16.2.2025

»Blagor ubogim v duhu«

Dragi bratje in sestre,

v Pismu o napovedi Svetega leta nas papež Frančišek spodbuja, naj se vedno znova vračamo k Svetemu pismu, ga beremo, premišljujemo in z njim molimo, da bomo začutili, da so besede namenjene tudi nam ali prav nam. Tako bodo počasi te besede postajale »kakor varno in zanesljivo sidro duše, ki sega v notranjost, za zagrinjalo, kamor je kot predhodnik za nas vstopil Jezus«, kakor nam pravi Pismo Hebrejcem. Po besedah Svetega Pisma stopa sam Gospod v naše življenje, mi pa v njegovo, ko preko Besedo zremo na naše in Božje življenje v nas. Tako se rojevajo kraji srečanja, kjer se človeško življenje počasi prečiščuje in preoblikuje v novo življenje po Duhu.

Potrebno pa je slediti tem srečanjem, jih vzeti s seboj na pot. Če se bomo po nekem času obrnili nazaj, bomo opazili spremembo. Življenje zori korak za korakom in celostno; pot je sestavljena iz številnih korakov in ti počasi spreminjajo celotno telo.

Ko se v tem mesecu srečujemo ob nedeljski Božji besedi, opažamo, da nas želi utrditi v zaupanju. Opogumlja nas, da se ne bi pustili ustrahovati neuspehom in nemoči, da bi se ne sramovali naših šibkosti in jih tlačili vase, temveč bi jih podelili z Gospodom in jih izročali njegovemu usmiljenju in ljubezni.

Tako nas je prva nedelja vabila k darovanju, pa čeprav je naš dar še tako skromen, je vendar v Božjih očeh dragocen. Druga nedelja nas je vabila k pogumu, da zapustimo udobno plitvino, odrinemo na globoko in na Njegovo besedo ponovno vržemo mreže. To nedeljo pa nas beseda vabi k veselju in zaupanju, kajti Bog nam je že podaril svojo bližino, nam je že namenil mesto ob sebi, to je Božje kraljestvo, če smo le pripravljeni odpreti oči in ga prepoznati v našem življenju.

V današnjem evangeliju se uresničuje, kar je Jezus napovedal že v svojem prvem javnem nastopu v domači nazareški shodnici, ko je bral iz Izaijeve knjige in prebral prerokbo, da bo Bog poslal Maziljenca, ki bo prinesel blagovest ubogim, ki bo oznanil jetnikom oproščenje, vrnil slepim vid, izpustil zatirane in oznanil leto Božje milosti.

»DANES se to pismo uresničuje«, je oznanil Jezus takrat svojim rojakom in oznanja danes nam, svojim učencem današnje Cerkve. V Bogu ni mej časa in je vsak trenutek Njegov in je On v nas in mi v Njem. Z Njegove strani ni pregrad in ni zaprtih vrat. Zagrinjalo, ki ločevalo Boga in človeka, je bilo dokončno pretrgano z Jezusovo smrtjo na križu. Naša vera, ljubezen in upanje lahko v vsakem trentku stopijo skozi ta vrata in zgodi se srečanje.

Evangelist Luka v današnjem evangeliju, ko spregovori o blagrih, opozori še na eno pomembno okoliščino. V predhodnem odlomku je poročal, kako se je Jezus umaknil na goro molit in kako je zjutraj poklical k sebi svoje učence in izmed njih izbral dvanajst in jih postavil za apostole. Potem je skupaj z njimi stopil dol, da bi se lahko spodaj na ravnini srečal s čim večjo množico in ji oznanil evangelij. To je eno ključnih sporočil današnje Božje besede.

Bog je v svojem Sinu stopil dol, v naše konkretno življenje, v naše odnose, v naše težave – v našo smrt, da bi nam lahko na naš način spregovoril in pomagal. Tudi svoje učence uvaja v tak način oznanjevanja. Vabi jih k sebi, na samo, na goro, da bi skupaj z njim molili k Očetu, da bi tam dobili moči in modrosti, da bi lahko potem spregovorili množici na način, da bi jih ti razumeli, da bi jim lahko spregovorili na srce, da bi jih lahko ozdravili in vodili k Njemu.

Prva beseda, ki jo Jezus po noči, ki jo je preživel z Očetom, nameni množici, je BLAGOR vam! Blagoslovljeni in srečni ste, ker se je Bog dokončno zavezal človeku, ker je tako »vzljubil svet, da je poslal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje ne pogubil, ampak bi imel večno življenje.« To v resnici pomeni »Blagor ubogim, kajti vaše je Božje kraljestvo!«

Ubogi in žalostni niso nujno tisti, ki nimajo ničesar ali ki bi jokali, ampak so tisti, ki v uboštvu ali v bogastvu, v žalosti ali veselju, ne ostanejo sami, zaprti in zagledani v svoje bogastvo ali svojo revščino, v svojo žalost ali veselje, ampak tam slavijo Boga. Zavedajo se namreč, da vse prihaja od Njega, da lahko vse postane rodovitno zrno, če to le podelijo in izročijo, da lahko obrodi sad.

Če se lahko odprejo Gospodovemu Duhu, ki jih vabi ven, na pot k bratom in sestram. Bogataši, nad katerimi Jezus joče in jih roti, so namreč tisti, ki ostajajo zaprti v svoji zlati kletki. Ta je lahko obložena ali z mehkimi blazinami ali s težkimi boleznimi. V vsakem primeru tam ni življenja, ker ni zraka, se ne da dihati, ker ni Duha. Dih življenja namreč vedno prihaja od zunaj, nam je podarjen po drugem.

Naj zato današnje oznanilo Blagor ubogim prebuja veselje in hvaležnost. Ta beseda ni prazna, ampak je beseda moči. Utemeljena je namreč na resnici, ki smo jo slišali v 2. berilu, ko apostol Pavel pravi: »Kristus je vstal od mrtvih«. Ker je on z nami in za nas umrl in vstal, tudi človekova smrt, njegovo uboštvo in žalost niso nekaj dokončnega, ampak postanejo kraji novega življenja – kraji veselja.

Naj to vero, upanje in ljubezen v vas prebuja, hrani in blagoslavlja Vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh. Amen.

9. februar 2025, 5. navadna nedelja

🔊Posnetek nagovora, 9.2.2025

»Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!«

Dragi bratje in sestre, tudi to nedeljo nas želi Božja beseda popeljati globlje in bližje k daru svetega leta, ki je v prepoznanju Božjega usmiljenja in sprejetju njegovih darov.

Oznanilo prejšnje nedelje se je zgodilo v templju, v svetišču, kamor sta revna starša prinesla svojega otroka Bogu v dar. Samo dva starčka sta v njem prepoznala napovedanega Božjega Maziljenca in se zahvaljevala za presenetljive, a čudovite poti, po katerih se Bog bliža človeku in se dotika njihovega srca.

Prizorišče današnjega oznanila pa je prazen ribiški čoln.

Luka poroča o veliki množici, ki je ob jezeru navdušeno poslušala Jezusa, ko jim je govoril Božjo besedo, tako da se je ta moral že umikati pred njimi, da bi ga ne stisnili. Zateče se na Simonov čoln, ki je bil prazen. Ribiči namreč tisto noč niso ničesar ulovili in so zato poklapano pospravljali svoje mreže. Verjetno so se želeli čim prej umakniti pogledom množic in priti do svojega počitka. A takrat jih zadene beseda Učitelja, ki se je nepričakovano povabil v njihov čoln: »Odrini na globoko in vrzite mreže za lov!« »Vso noč smo se trudili, a nismo nič ujeli« se brani Simon. Bilo je proti ribiški pameti in tudi proti človeški naravi. Simonu se ni zdelo pošteno, da so kljub naporu ostale njihove mreže prazne. Nikomur ni lahko priznati neuspeha.

Tudi danes lahko med nami pogosto slišimo nekaj podobnega: »Vso noč smo se trudili, pa ne ujamemo ničesar«. Zveni skoraj kot očitek, ki ga na svoj način izrekamo današnji kristjani, današnji apostoli, učitelji, duhovniki, starši, verniki … Leta in leta se trudimo z vzgojo in oznanjevanjem, a naše cerkve so vedno bolj prazne. Vsako leto pristopa tisoče mladih k zakramentom, a jih potem tako redko vidimo v cerkvi. Vse smo naredili za svoje otroke, žalostno ugotavljajo starši, a vendar jih nismo prepričali o Bogu, jih nismo pripeljali do trdne vere vanj, do naše vere. Ali pač?

»Vso noč smo se trudili.« Kaj delamo narobe? Jezus ni obsojal Petra in učencev zaradi neuspeha. Neuspeh že sam po sebi uničuje človeka in mu jemlje življenjskih moči. Povabi pa jih, naj spet odrinejo od obale, naj vržejo mreže na globoko.

Odriniti na globoko! Prav je, da se vprašamo, ali niso naše mreže prazne zato, ker smo ostali na plitvini, ker nimamo poguma, da bi se odlepili od obale in šli na globoko. Verjetno smo se tudi kristjani danes skupaj s svetom navadili na plitvino – na mlačnost na vseh področjih. Papež Frančišek bi rekel na neke vrste svetno ali posvetno duhovnost, na t.i. kulturno krščanstvo. Vse moram namreč dobiti takoj in na čim lažji način, vse mora služiti mojemu dobremu počutju – mojemu zdravju, mojemu miru in dobremu razpoloženju. Nenazadnje tudi vera, molitev in Bog. Dobro počutje – to je postalo neke vrste nova religija. Na Boga se obračam le, ko ga potrebujem, ko imamo ravno čas, ko smo že vse ostalo opravili in smo za to razpoloženi. Prevladuje mnenje, da če hodim v cerkev in včasih kaj zmolim – tako na hitro pred ali po jedi ali zvečer, je v resnici Bog moj dolžnik in si zaslužim njegovo naklonjenost in blagoslov. Če ni takojšnjega učinka, se naveličamo in opustimo. Besede kot so daritev, žrtev ali odpoved so tudi iz besednjaka vernih izginile. Sicer je post je postal nekaj modernega, a večinokrat služi zgolj zdravju in boljšemu počutju.

Dragi bratje in sestre,

današnja Božja beseda nam želi ponovno prebuditi vero in željo po besedi, po besedi, ki prihaja od Boga, od zunaj, od zgoraj, ki od nas nekaj pričakuje, ker nas ceni in ljubi. Vera, upanje in ljubezen rastejo iz poslušanja Božje besede. Preroki Stare zaveze se zato ne utrudijo klicati svojem ljudstvu, naj posluša besedo Boga, ki je presenetljivo blizu vsakemu človeku. Ni na nebu, da bi mogel reči: »Kdo se bo za nas povzpel v nebesa, da nam jo prinese… Prav blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu, da jo lahko izpolnjuješ« (5 Mz 30,11.14) »Na tvojo besedo bom vrgel mreže!«

Peter in tovariši tisto noč niso napolnili mrež zaradi svoje spretnosti, ampak ker so pustili stopiti Učitelju v njihov prazen čoln in so zaupali njegovi besedi. Tudi on ni pričakoval njihove odličnosti, ampak zgolj nekaj njihovega zaupanja, poslušnost in poguma. Njihovo resnično vero. Vendar tudi vera ima svojo ceno.

Marsikdaj je potrebno je narediti korak preko sebe, preko svojih razlogov, pomislekov – včasih tudi preko svojega dobrega počutja. Vendar v plitvini ni zdravih rib. Kakor tudi plitve besede na pomirijo in ne potolažijo. To zmorejo le besede, ki prihajo iz globine, iz srca – iz človekovega resničnega življenja.

Dragi bratje in sestre,

Gospod nas danes spodbuja, da lahko tudi naš prazen čoln postane prižnica, od koder bodo odmevale besede, ki jih današnji človek potrebuje in razume. On je vedno pripravljen stopiti vanj. Naj vas pri tem opogumlja blagoslov vsemogočnega Boga Očeta in Sina in Svetega Duha. Amen.

2. februar 2025, svečnica

🔊Posnetek nagovora, 2.2.2025

Zato se je moral v vsem izenačiti z brati, da je postal usmiljen in zvest veliki duhovnik pred Bogom  v spravo za grehe ljudstva (Heb 2,17)

Drage poslušalke in poslušalci radia Ognjišče!

Na današnjo 4. navadno nedeljo praznujemo letos praznik svečnice ali Gospodovega darovanja v templju. Spominjamo se dogodka, ko sta Marija in Jožef štirideset dni po rojstvu prinesla Dete v tempelj, da bi ga darovala in ga posvetila Bogu po predpisih Judovske postave. V tempelj je stopila Luč, ki več ne bo ugasnila, ki bo razsvetlila vsakega človeka, ki jo bo sprejel in bo pregnala temo smrti in greha. Mnogi te luči niso prepoznali in je ne sprejeli. Tako slišimo prerokbo starčka Simeon Mariji: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogih v Izraelu in v znamenje, ki se mu bo nasprotovalo.« (Lk 2,34)

Božja luč je namreč vstopila v tempelj na drugačen način, drugače, kot je takrat večina to pričakovala. Pričakovali so mogočnega mesijo, ki jih bo osvobodil verig nasilne rimske oblasti, pričakovali so velikega duhovnika, ki bo vstopil v tempelj z ognjem in močjo in bo očistil svetišče vseh navlak in hudobije; pričakovali so mogočnega preroka, ki bo z jasno besedo prepričal vse dvomljivce in spreobrnil vse sovražnike, da bodo verovali v enega Boga, »kakor v starodavnih časih«, kot napoveduje prerok Malahija v prvem berilu.

Namesto vsega tega pa sta revna starša prinesla v tempelj majhnega otroka. Večina jih sploh ne opazi. Menjalci še naprej menjajo poganski denar v tempeljske zlatnike, duhovniki in leviti pripravljajo daritve in dolivajo olja v oljenke, pismouki preučujejo postavo, ki napoveduje Mesija. Le dva, že na pol slepa in gluha starčka sta se vznemirila in razveselila ob prihodu skromne družinice v tempelj. Prepoznala sta živega Boga in mu zapela hvalnico.

Dragi bratje in sestre,

praznik Jezusovega darovanja in razglašenja v templju nas želi okrepiti v veri in upanju v Boga, ki je prišel in ki prihaja, ki je med nami, a velikokrat na drugačen način, kot si to mi predstavljamo ali bi si želeli. Prihaja na način majhnosti in nevsiljivosti, včasih v stiski in razočaranju, včasih po padcih in dolgem čakanju. Simeon se je vse življenje učil čakati in se odpovedovati svojim predstavam. Ana svoje osamljenosti in trpljenja ni spremenila v razočaranje, ampak v zahvaljevanje in upanje. Upati in se zahvaljevati pa sta dve ključni drži, ki nas osvobajata samih sebe, naših lastnih strahov in predstav in nas pripravljata za sprejem Boga.

Stopili smo v sveto jubilejno leto, ko želimo okrepiti izkušnjo Božje ljubezni in usmiljenja, poglobiti in utrditi vero, ki smo jo prejeli in postati romarji upanja – nosilci in oznanjevalci upanja v tem svetu, ki vse to počasi izgublja.

Vera, upanje in ljubezen – tri kreposti, ki jih kristjani vse od apostola Pavla pišemo z zlatimi črkami v naš dnevnik in jih prepoznavamo kot temeljne lastnosti naše vere. Kaj pa v resnici pomenijo te kreposti? Kreposti, ki nam jih Pavel predstavi kot milostne darove, po katerih moramo hrepeneti, si jih želeti in jih ljubiti. Naj bodo naša srečanja ob Božji besedi v tem mesecu priložnosti, da se nas ta Beseda dotakne. Beseda Boga, ki je vedno »živa in učinkovita, ki prodre v globine sklepov in mozga«, do tistega resničnega, kar se nas res tiče, kar nas veseli ali žalosti ali skrbi. Naj se dotakne našega srca, ga omehča in ga naredi voljnega, da bo lahko sprejelo Božji načrt za naše življenje. Načrt ljubezni in upanja.

Tudi beseda današnjega praznika nas želi pripeljati do globljega izkustva vere, upanja in ljubezni, ki nosijo naše življenje.

Pismo Hebrejcem, ki smo ga brali v drugem berilu, nam daje ključ za razumevanje dogodka, ki se je zgodil tam na začetku odrešenjske zgodovine v jeruzalemskem templju. Iz te resničnosti namreč živimo še danes. Bog je po svojem Sinu sprejel našo človeško naravo in jo s svojo Božjo naravo posvetil.

»Ker so otroci deležni krvi in mesa (pravi pismo Hebrejcem), se je prav tako Jezus udeležil obojega, da bi s smrtjo zrušil tistega, ki je imel oblast nad smrtjo, to je hudiča, in bi rešil nje, ki so bili v strahu pred smrtjo vse življenje podvrženi sužnosti. Saj se vendar ne zavzema za angele, ampak za Abrahamove« (2,14-16), to je za človeške otroke. To je temelj našega upanja, naše vere in naše ljubezni. Bog nas je vzljubil v naši človeškosti, sprejel je našo kri in meso, našo ranjenost, šibkost in trpljenje.

V tem stanju solzne doline nas ni prepustil zgolj zapovedim in naukom, kakšni moramo biti, da bomo dosegli njegovo naklonjenost in večno življenje. Ne, namočil je svoje lastne noge v krstno vodo Jordana, kjer človek umiva svojo umazanijo, umazal je svoje lastne roke z našimi ranami, ki jih prizadevamo drud drugemu, nastavil je hrbet našim spopadom in našim zvijačam. V vsem tem nas ni hotel pustiti samih, ker je vedel, da ne bi zmogli, ampak je »sam sebe izničil, prevzel podobo hlapca in postal podoben ljudem« (Flp 2,7).

To je temelj našega upanja, vere in ljubezni. Zato ker vemo, da smo ljubljeni od Njega, ki ima oblast nad smrtjo, se nam ni potrebno bati. Zato smo svobodni od strahov in groženj sveta in lahko tudi sami ljubimo. Kljub svoji šibkosti in nevrednosti, smo nosilci upanja. Ker živimo v Njem in On v nas. Amen! Naj vas On blagoslovi, vsemogočni Bog Oče in Sin in Sveti Duh! Amen.

Delite prispevek s prijatelji!