7. velikonočna nedelja, 29.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 29.5.2022

Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. (Jn 17,26)

Velikonočni čas se počasi bliža svojemu vrhuncu, ko bo na binkoštni praznik Oče vsemu človeštvu podaril svojega Duha, da bi lahko živeli novo življenje že tukaj na zemlji, v mesu, ko bo Njegov Duh v vsakem, ki ga bo sprejel v svobodni ljubezni, prebujal prvine novega, trajnega življenje, kot so ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, zvestoba.

Na zadnjo 7. velikonočno nedeljo nam je oznanjen sklepni del Jezusovega poslovilnega govora svojim učencem. Božji Sin nam razkrije, da je največja želja Boga, da bi se razodel človeku. Človek preprosto ne more ostati neprizadet ob Jezusovi goreči molitvi, ki jo je na večer pred svojo smrtjo prinašal pred Očeta: Da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi. Da bi bili popolnoma eno. Naj svet spozna, da si jih ljubil, kakor si mene ljubil.

Od stvarjenja sveta naprej je Bog na delu, da bi se razodel človeku in bi ga ta prepoznal in priznal za svojega Stvarnika, za svojega partnerja, za modrost in za smisel svojega življenja. Kot zapiše apostol Pavel, je od stvarjenja sveta naprej mogoče to, kar je v njem nevidno, z umom zreti po ustvarjenih bitjih, njegovo večno mogočnost in božanskost. Pa vendar pravi: Čeprav so ljudje Boga spoznali, ga niso kot Boga slavili ali se mu zahvaljevali. Zato so ostajali v svojih mislih prazni. Zato so končno ostajali sami, v življenju in v smrti.

V resnici je Sveto pismo polno sporočil in načinov, kako Bog išče, da bi se človeku razodel in si ga pridobil. Že Mojzesu v gorečem grmu se predstavi z imenom: Jaz sem, ki sem, kar pomeni, da Bog ni nekdo, ki je samemu sebi dovolj, ampak da je Bog življenja, da želi življenje in ga želi razodevati. To je prva skrivnost njegovega imena, ki nam jo razodeva Gospod. Prav zaradi tega se Bog veže s človekom, vstopa v njegovo zgodbo, v njegovo zgodovino in s tem tvega, da izgubi veliko od svojega ugleda, sijaja, moči in svetosti. Ko se predstavi kot Bog Abrahamov, Bog Izakov in Bog Jakobov, pomeni, da vedno znova stopa s človekom v odnos, da ga ljubi, da hrepeni po njem, da hrepeni po človeku. Ne predstavi se kot Bog človeštva, temveč kot Bog, ki je z vsakim v osebnem odnosu.

Ni Bog brezimnih množic, temveč Bog občestva, ki svoje pozna, ki imajo ime in so njihova imena zapisana na obeh rokah Boga.

Ko pa je nastopila polnost časa, je Bog poslal svojega Sina, rojenega iz žene, rojenega pod Postavo, da bi odkupil tiste, ki so bili pod Postavo, da bi mi prejeli posinovljenje. (Gal 4,4-5)

Po nezasluženi milosti smemo živeti v tej polnosti časov, ko se je Bog razodel človeku na prav poseben način, na način Sina, na način Očeta. Prav to pa je naslednja velika skrivnost Božjega imena, ki nam jo je Jezus razodel: Razodel sem jim tvoje ime in jim ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in bom jaz v njih. (Jn 17,26)

Jezus nam torej razodeva Boga kot Očeta, ki ima srce, ki hrepeni, da bi postal eno s človekom, da bi človeško telo postalo njegovo prebivališče, prostor, kjer bo lahko ljubil človeka in pletel življenjsko občestvo.

Vendar ne spet vsak sam, zase, ločen v svoji individualnosti, posebnosti in zamejenosti. Zato je tako goreče prosil, da bi bili vsi eno, kakor si ti Oče v meni in jaz v tebi. Nenavadna je ta želja – živeti drug v drugem. Stopiti v drugega pomeni na nek način umreti sebi. Stopiti v drugega pomeni razumeti in sprejeti ga, ljubiti ga popolnoma. Človek se zaveda, da z lastnimi močmi kaj takega ni sposoben. Tukaj nastopi vera in njena moč.

Po Svetem Duhu smo bili pri krstu vcepljeni v vstalo telo Njegovega Sina. Rodila se je Cerkev, občestvo bratov in sester ter živo in realno Božje svetišče. Za vero v to temeljno resnico naše vere potrebujemo resnično vero, vero kot dar od zgoraj, dar Svetega Duha. Za takšno vero je potrebno še kaj več kot zgolj gorečnost in želja.

K takšni veri nas spodbuja tudi papež Frančišek, ko kliče že toliko časa celotno Cerkev k sinodalnemu spreobrnjenju, da bi nam lahko Sveti Duh razodel, da smo ena Cerkev, eno telo Vstalega Kristusa, ki lahko samo skupaj hodi proti svojemu cilju, nebeškemu Jeruzalemu, dokončnemu razodetju Boga kot Sina, kot Božjega jagnjeta. Želi, da bi se prepoznali in živeli kot Cerkev, ki je na poti kot živo, dinamično, gibajoče, ustvarjalno svetišče, ki ni ne na gori, ne v dolini, temveč v naših konkretnih življenjih slavi Boga.

Začetek tega procesa, v katerem se nahaja Cerkev, primerja papež z otrokom, ki dela majhne korake, plahe in včasih tudi nerodne, ko se uči hoditi pa vendar korak za korakom. Gre za sposobnost, ki jo je treba ponovno pridobiti. Ob tem po eni strani odkrivamo svojo majhnost, po drugi strani pa dejstvo, da je ta priložnost ugoden milostni čas, veliki kairos, ki ga je potrebno izkoristiti za polno, osebno in pastoralno spreobrnjenje, kot pravi papež. Pomembno je dajati prostor Svetemu Duhu, ne da bi si domišljali, da že vemo vse vnaprej. Brez te odprtosti Svetemu Duhu nas dar ne vzgaja, ker ne more stopiti v srce. Dar se namreč ne vsiljuje, temveč želi vstopiti z blagostjo, s krotkostjo in ponižnostjo.

Da bi sprejeli ta dar, za to je Jezus molil pri zadnji večerji za apostole, a tudi zame in zate, za Cerkev našega časa, ki veruje po oznanjeni besedi, ki je preko dveh tisočletjih prišla v tem milostnem času tudi do nas, tudi do mene. Amen, pridi Gospod Jezus!

Gospodov vnebohod, 26.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 26.5.2022

S praznikom Jezusovega vnebohoda dosega velikonočni čas svojo izpolnitev. Jezus je dopolnil svojo zemeljsko daritev, ko je v svojem poveličanem telesu ponesel vse človeštvo k Očetu, v Njegovo večno bivališče. Zato je vnebohod praznik dopolnitve zemeljske poti in ne slovesa, praznik upanja in ne žalosti, praznik Cerkve in nebeškega kraljestva. Jezus je učence na svoj odhod pripravljal, še posebej skrbno je besede slovesa ohranil apostol Janez. Poslušali smo jih v zadnjih velikonočnih nedeljah:

Vaše srce naj se ne vznemirja in ne plaši.  Odhajam, da vam prostor pripravim.  V hiši mojega Očeta je mnogo bivališč.  Odhajam in pridem k vam. Poslal vam bom Duha Tolažnika.

Kljub temu so bili učenci vznemirjeni in negotovi glede  svoje prihodnosti in poslanstva. Verjetno so bili na nek način zaslepljeni z zgodbo preroka Elija, preroka poslednjega časa, ki je bil v ognjenem vozu vzet v nebo, ob tem, ko je svojega učenca Elizeja obdaril s čudežno močjo. Zaradi takšnih zemeljskih in materialnih predstav o vnebohodu, ki verjetno begajo tudi sodobnega človeka, so učenci Jezusu pred odhodom zastavili zelo zemeljska vprašanja. Tako ga Filip vpraša: »Ne vemo, kam greš in kako bi mogli vedeti za pot.« »Zakaj bi ne mogel zdaj iti s teboj? Življenje dam zate!« pravi Peter. Evangelist Luka, ki najbolj podrobno opisuje dogodke ob Jezusovem vnebohodu, navaja vprašanje učencev, ki so še tik pred odhodom sanjali o skorajšnji obnovi Izraelskega kraljestva.

Jezus jih  posvari: “Ni vaša stvar, da bi vedeli za čase in trenutke, ki jih je Oče določil v svoji oblasti. Toda prejeli boste moč, ko bo Sveti Duh prišel nad vas in boste moje priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do skrajnih meja sveta.”

Jezus zapušča zemeljski način življenja in se vrača v Očetovo hišo, v njegov nebeški način življenja. To življenje pa ni več  zamejeno s časom in prostorom, temveč z občestvom živih iz vseh narodov in jezikov, ki so osvobojeni vezi greha in je njihovo življenje ljubezen. Izvor tega življenja je Sveti Duh, ki prihaja od Očeta tudi k nam in vse povezuje z Njim. Po Sinovi popolni podaritvi, ko je njegova kri pritekla do zadnjega delčka človekove smrti, je lahko Očetov Duh sestopil tudi v človeška umrljiva telesa in jih tam neprestano oživlja s svojim dihom, ki šepeta: Aba, Oče!

Človeško meso in kri nista več samo prazna lupina, ki bo prej ali slej odmrla, ampak prostor, kjer že prebiva Očetov Duh in v človeku prebuja spomin na svoj začetek in svojo dopolnitev v Očetovem prebivališču. To je vonj novega življenja, ki je po Kristusovi daritvi vcepljen v človeško meso in ki po Gospodovem vnebohodu vstopa v nebeško, v večno, Očetovo kraljestvo.

Praznik vnebohoda nam zato pismo Hebrejcem predstavi kot Kristusovo velikoduhovniško daritev, ko po daritvi njegovega telesa tudi človekovo telo vstopa v Očetovo kraljestvo:

“Bratje, mi zaupamo, da po Jezusovi krvi stopamo v svetišče in sicer po novi in živi poti, ki nam jo je odprl skozi zagrinjalo, to je skozi svoje meso.” (Heb 10,19-20)

Kristus nam je torej v svojem telesu odprl novo in živo pot, pot, ki po spustu Svetega Duha v evharistični daritvi sprejema naše darove, naše telo in kri in jih spreminja v novo, Očetovo življenje. To je moč Svetega Duha, ki je iz učencev naredila pričevalce, iz človeških skupnosti Božjo Cerkev, iz občestva prišlecev brate in sestre, iz vernikov pa sinove in hčere.

Naj Očetov Duh ob prazniku Gospodovega vnebohoda tudi v naši Cerkvi poživi novo in živo pot, ki jo je Gospod že podaril, da bi lahko po njej vse ljudi pripeljal v Očetovo naročje.

6. velikonočna nedelja, 22.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 22.5.2022

5. velikonočna nedelja, 15.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 15.5.2022

Evangelij 5. velikonočne nedelje se odvija v dvorani zadnje večerje in opisuje zadnje ure Jezusovega zemeljskega življenja s svojimi učenci. Približujejo se najbolj temne ure njegovega poslanstva, ko bo izdan in zapuščen od svojih najbližjih, izročen v roke grešnikov in se bo tako dopolnilo zlo sveta. Na prvi pogled je nenavadno, da o tej temi postnega časa in pasijona razmišljamo v velikonočnem času. Pa vendar spada to sporočilo k jedru velikonočnega oznanila, saj razodeva način delovanja Božje ljubezni, ki gre za človeka do konca.

5x se v tem kratkem odlomku ponovi beseda poveličan. Besedo bi lahko razumeli tudi kot proslavljen, izpolnjen ali uresničen.

Sin človekov bo poveličan, ko se bo dokončno izročil Očetu, ko bo iz ljubezni do Njega in do človeka odložil oblačila svojega Božjega dostojanstva, ko se bo sklonil k vsakemu učencu in mu umil noge ter mu izkazal svojo ljubezen, tudi če ta te ljubezni ni bil vreden. Na svojem telesu bo razodel novo logiko, novo mišljenje, novo rodovitnost Božjega kraljestva, ki jo je pred tem predstavil s podobo o pšeničnem zrnu, ki mora pasti v zemljo in umreti, da lahko odobri sad.

Če bi človek pisal scenarij za dober film, v katerem bi bil Jezus glavni junak, bi se verjetno poveličanje Boga končalo tako, da bi v zadnjem trenutku Jezusovega trpljenja na križu posredovale legije angelov, ki bi Jezusa rešile in pokončale vse, ki so mu samo slabo želeli, kaj šele tiste, ki so iz njega brili norce, ga pljuvali, zasramovali, ga bičali in ga križali. Človeški scenarij bi torej pokazal, kako človek obračunava s človekom, ki mu je nasproten, ki ga zatira in ga uničuje. Predstavljali bi si, da je samo v takšnem zmagovitem scenariju lahko mogoče naše poveličanje.

A Bog si je zamislil drugačen scenarij. S svojim življenjem je Jezus razodel, da ljubi človeka z isto ljubeznijo, s kakršno njega ljubi Oče. Kar je na začetku tudi za učence izgledalo kot ponižanje in nemoč, se je kasneje izkazalo kot poveličanje, kot uresničenje, saj se je lahko v popolnem Sinovem zaupanju v Očetovo zvestobo razodel Bog kot Oče, ki do konca ljubi svet, ki zanj daje vse, svojega Sina, da bi po njem vsi postali Božji sinovi in hčere.

Jezus je poveličan s tem, da razodeva Boga kot Očeta in njegov scenarij, kako odrešiti človeka in ga ne obsoditi.

S križa prosi Očeta, naj odpusti njim, ki si s krutostjo prizadevajo in se trudijo, da bi ugasnili bitje njegovega srca, ki odpušča razbojniku ali celo morilcu in bogoskruncu ter mu obljublja raj, ko ta zanj prosi. To je poveličanje Boga in razodetje njegove ljubezni – ko človek izdaja Boga, ga taji, se morda celo trudi, da bi Boga in vse njegove častilce spravil s sveta, da bi ga zanikal in sebe postavil za odrešenika, takrat Oče kljub temu v Sinu razodeva, da ga nič ne more ločiti od njegove ljubezni do človeka. Ne visokost, ne globokost, ne kakršna koli druga stvar nas ne bo mogla ločiti od Božje ljubezni v Kristusu Jezusu našem Gospodu, vzklika apostol Pavel.

On nas bo še naprej ljubil, se dal človeku v roke in šel do konca, da bi morda ta enkrat le doumel, da mu Bog želi podariti svoje večno življenje. Da bi ga opogumil in okrepil v veri, da bo On obrisal vse solze z oči svojih otrok in da ne bo več smrti, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več.

A če že poskušamo na nek način verovati, da takšno razodevanje ljubezni pomeni dejansko poveličanje Boga, pa je še težje sprejeti izziv, da naj se tudi mi ljubimo med seboj s to isto ljubeznijo in da se bo s tem tudi v nas poveličal nebeški Oče. Jezus pravi, da je to nova zapoved, ki nam jo daje. Ali ni morda to še ena zapoved v vrsti tistih, ki jih nikoli nismo mogli izpolniti? Brez Boga bi bila ta res najtežja, celo nemogoča. Nenazadnje Jezus sam pravi: »Nihče ne pride k Očetu, razen po meni.«

Pozorni moramo biti, da ta zapoved ni zapovedana, ampak je dana. »Novo zapoved vam dam.« pravi Jezus.  Podarjena nam je tudi moč, v kateri jo lahko izpolnimo. Ta dar, ta moč je On sam, njegov dar novega življenja, ki smo ga prejeli pri krstu, ki se nam daje po Duhu. Božja ljubezen je izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan, zatrjuje apostol Pavel. To še vedno ne pomeni, da bomo lahko ljubili popolno, a ljubiti v veri v Jezusa in v njegov dar, lahko postane edini način odrešenega življenja, tudi že sedaj tukaj za nas.

To ne pomeni, da človek lahko ljubi popolno kakor Bog. V človeško ljubezen se vedno primeša kaj, kar človek želi zase. Vedno znova se prikradejo izdajstva in zatajitve. Ravno po vsem tem Bog človeku v prošnji po odpuščanju znova in znova razodeva svojo zastonjskost. In tudi to so trenutki novega življenja, v katerih je Bog Oče navzoč med nami in ki nas rojevajo v njegove sinove in hčere.

4. velikonočna nedelja, 8.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 8.5.2022

Evangelij 4. velikonočne nedelje, ki jo imenujemo tudi nedelja Dobrega Pastirja, na nek način nadaljuje zgodbo o novem vstajenjskem življenju tam, kjer se je ustavila prejšnjo nedeljo. Jezus je namreč poklical in spodbudil Petra, naj postane pastir njegovih ovc. Zato prosimo danes tudi za nove pastirje naše Cerkve.

Pogoj za to službo pa je ljubezen, ki se je rodila iz izkušnje, kaj je vse je Bog storil zanj, kako jim je odpuščal in jim ostal zvest, tudi ko so ga oni zatajili, se ga sramovali in ga zapustili.

Današnji evangelij nam samega Boga predstavi kot pastirja, ki je pripravljen dati in je dal svoje življenje – samega sebe za svoje ovce, zato, da bi človek živel. In to pove z vso jasnostjo. Tako jasno, da Jezus v kratkem odlomku, ki smo ga danes slišali, kar trikrat izreče to Božjo namero: Dajem jim večno življenje; nikoli se ne bodo pogubile in nihče jih ne bo iztrgal iz moje roke; nihče jih ne more iztrgati iz Očetove roke.

Trditev, da nas nihče ne more iztrgati iz Očetove roke, ker je On večji od vseh, pa vseeno zveni precej izzivalno. Kakor da ne bi tudi sami imeli izkušnje, kolikokrat smo se že trgali in iztrgali iz Očetove roke in šli po svoje. Kakor da ne bi poznali množice ljudi, ki so se iztrgali iz Božje roke in se oddaljili od Boga. Nenazadnje, o tem pričajo tudi izkušnje naših župnij, ko morajo vsako leto ugotavljati, kako po birmi velik del mladih izgine iz cerkve, iz Očetove hiše. O tem nenazadnje govori tudi vedno manjše število tistih, ki bi hoteli sprejeti službo pastirja.

A današnja Božja beseda nam ne govori ovcah, ki bi bile vredne Pastirjeve ljubezni, ampak o Očetovi ljubezni in zvestobi, ki pa seže globlje. Pripoved o Dobrem Pastirju iz Lukovega evangelija, ki ga sicer beremo v tem letu, nam predstavi Boga kot Pastirja, ki išče vsako izgubljeno ovco in jo išče tako dolgo, dokler je ne najde. Ko jo najde, pa jo da na svoje rame in jo z velikim veseljem pripelje nazaj k drugim. »Prav tako«, pravi, »bo v nebesih večje veselje nad enim grešnikom, ki se spreobrne, kakor nad devetindevetdesetimi pravičnimi, ki ne potrebujejo spreobrnjenja« (Lk 15,7).

Niti greh sam po sebi torej ne more iztrgati človeka iz Božjih rok, ker je Bog po svojem Sinu šel za njim tudi v srce greha, to je v smrt. Pismo Hebrejcem pravi: »Nimamo velikega duhovnika, ki ne bi mogel imeti sočutja z našimi slabostmi, temveč podobno preizkušanega v vsem, vendar brez greha«. (4,15)

Ta Božji sestop pa ni bil samo enkraten dogodek. Velikonočno dogajanje se zato ni končalo na velikonočno jutro. Kljub Jezusovi smrti in vstajenju se takrat za človeka še ne bi moglo roditi novo življenje. Učenci so bili še zgolj od zunaj pretreseni od silnih dogodkov, njihovo srce in mišljenje pa sta bila še vedno polna starega duha. O tem so nam govorili evangeliji prejšnjih velikonočnih nedelj. Jezus jih je moral vedno znova prestregati, jih ustavljati in prepričevati, naj čakajo – tudi po njegovem odhodu – naj čakajo na Očetovega Duha, na njegovo obljubo. Šele ta jih bo rodil na novo – od zgoraj. Ta obljuba Duha se je zanje izpolnila na binkoštni dan, za nas pa na naš krstni dan, ko se je novo življenje neizbrisno naselilo v nas.

To novo življenje po Duhu so v resnici tiste Očetove roke, iz katerih nihče ne more več iztrgati človeka, tudi greh ne, saj ga je Sin s svojo smrtjo premagal. Lahko človeka sicer ohromi, lahko ga omrtvi, da bo rojeval zelo pičle sadove, da bo komaj živel ali životaril, a Božje roke nad njim se več ne razklenejo. To je naša velikonočna vera, to je vera v moč novega življenja, v katerega smo rojeni po Duhu.

Po Duhu so se v nas rodila tudi ušesa za besedo Pastirja, o čemer govori današnji evangelij: »Moje ovce poslušajo moj glas; jaz jih poznam in hodijo za menoj«. (10,27)

Danes, ko je v zraku toliko glasov in besed, je še toliko pomembneje zavedati se, da nam je bil pri krstu dan tudi poseben organ, ki lahko sliši Božji glas, ki ga lahko prepozna kot glas Pastirja, ki ga čuva in vodi kot glas Očeta, iz katerega naročja se je rodil. Ni sicer samoumevno slišati ta glas in ga razločiti od številnih drugih, ki tudi obljubljajo radosti in različne tolažbe. Potrebno je nekaj vaje in pozornosti, kam me peljejo različni glasovi. Če bom poslušal s srcem, bom hitro zaslutil, kateri glas je glas Pastirja, ki mu lahko zaupam, glas, ki ne zavaja in ne išče nekaj svojega, ki prinaša mir in navdušuje.

Ta glas nam govori na različne načine: po notranjem glasu, po Svetem pismu, po molitvi, po dogodkih, pa tudi po ljudeh.

Tako je eden od osnovnih korakov naše sinodalne poti prav vaja v pogovarjanju in poslušanju. Kljub temu, da se nam to zdi nekaj samo po sebi umevnega in celo banalnega, smo vsi potrebni te vaje. Verjetno smo hitro ugotovili, da ni tako preprosto in samo po sebi umevno poslušati in se pogovarjati. Potrebno je kar nekaj napora, če se želimo tako pogovarjati, da bi se tudi slišali. Če pa želimo slišano tudi sprejeti za svoje in se po tem tudi ravnati, je poleg napora potrebna še ljubezen in vera. In ponižnost, ki prepoznava svojo omejenost in se ne boji drugačnosti.

Prosimo danes za zvestobo temu glasu, ki nam govori o novem življenju. Predvsem pa prosimo za milost, da bomo lahko prepoznali Pastirja, ki nam govori te besede življenje. To je Jagnje, o katerem govori 2. berilo, Jagnje, pred katerim že stojijo velike množice naših bratov in sester iz vseh narodov, rodov in ljudstev in jezikov in kličejo milosti na nas, ki smo še na poti.

3. velikonočna nedelja, 1.5.2022

🔊Posnetek nagovora, 1.5.2022

Čas po prazniku Velike noči je za nas čas okušanja velikonočne skrivnosti in prepoznavanje tega osrednjega oznanila naše vere. To, kar se je zgodilo v velikem tednu Jezusovega življenja, od velikega četrtka do nedeljskega jutra, je spremenilo življenje človeštva. Vsaj z ene strani. Dokončno je namreč podrlo pregrade med Bogom in človekom. Tako, da se odslej človek lahko dotakne te spremembe, te novosti. Zavezo življenja, ki jo je Bog vse od stvarjenja sveta poskušal skleniti s človekom, a je bila s človekove strani vedno znova prelomljena, je Bog tokrat, ko je prišla polnost časa, sklenil s svojim Sinom, ki se je iz ljubezni do človeka popolnoma izročil v roke človeka, tako da je postal njegovo meso in kri. Ta ga je pripeljala sicer v grob, kjer končata vsako ustvarjeno meso in kri. Tam pa ga je Oče obudil in z njim tudi njegovo in človeško meso in kri. A ne več s stvarjenskim Duhom, ki ga je na začetku vdihnil v človeka, da je postal njegova podoba, ampak s svojim osebnim Duhom, ki je življenje med Njim in Sinom, ki ju povezuje v novo občestvo, v Trojico. Ta Duh vstopa tudi v človeka in človek po njem postaja ne več samo podoba Boga, ampak sin in hči, otrok, ki hrepeni po ljubezni, po občestvu.

Božji Duh, Duh Očeta in Sina, človeka ne bo prenehal navdihovati za življenje v tem občestvu, za novo življenje. To je oznanilo velikonočnih praznikov, ki se zaključijo s praznikom Duha, z binkoštmi. S praznikom, ko Božji Duh zaveje nad vsem človeštvom in vse kliče v občestvo. Za resničnost tega oznanila je porok Bog sam, ki je tako ljubil svet, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. Bog namreč ni poslal svojega Sina na svet, da svet sodil, ampak da bi se svet po njem rešil. In Bog, ki nas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, je zvest.

Na tretjo velikonočno nedeljo Vstali kliče svoje najožje učence, ki so bile sicer priče velikonočnim dogodkom in so skupaj z Njim obhajali praznike, a novo vstajensko življenje še ni prodrlo do njihovega srca. Kliče jih, da bi jih lahko osvobodil in trajno premaknil v občestvu z Njim. Žalostni in razočarani bežijo nazaj v staro življenje.

Vstali pa išče načine, da bi jih srečal, da bi se jih dotaknil. Tako je na sam velikonočni dan prestregel dva učenca, ki se razočarana vračata nazaj domov v Emavs, ker se ni uresničilo to, kar sta si od Jezusa obetala. Gospod, ki je bil v resnici ves čas z njima, se ju je dotaknil. Ne toliko z besedo modrosti, čeprav ju je z njo uspel potolažiti in navdušiti, morda celo prepričati, ampak bolj s trenutkom pri mizi. S trenutkom, v katerem se je zgodilo spoznanje, da je On v resnici Božji maziljenec, da je maziljenec in še nekaj več. V njima se je prebudil spomin srca, ki ju je pripeljal k prvemu srečanju, ko je z njima in z ostalimi grešniki sedel za skupno mizo, z njimi jedel in jih sprejel kot svoje brate in sestre. Takrat sta se na novo rodila in postala njegova učenca. V Emavsu sta sedaj spoznala, da je odpuščanje tisti resnični dar novega življenja.

Naslednjo nedeljo se je srečal s Tomažem, ki je prav tako razočaran zapustil druščino učencev, s katero je preživel tri leta in sanjal o novem času, ki bo nastopil z Jezusom, a se je potem vse tako sramotno in žalostno končalo na križu. Vstali ga je prestregel, ko se je čez osem dni ponovno znašel sredi svojih tovarišev in jih prepričeval, da se je stvar končala, da je bilo vse, kar se je zgodilo, zgolj sen. Dotaknil se ga je z ranami, ne z besedami. Po njih je Tomaž prepoznal, da je Bog res šel do konca, da se ne kesa klica, s katerim kliče človeka, četudi je ta tega še tako nevreden. S svojo rano se je lahko približal njegovi rani in rodilo se je novo življenje, ki ne mine.