1. januar 2023, sv. Marija, Božja Mati
Marija pa je vse te besede ohranila in jih premišljevala v svojem srcu. (Lk 2,19)
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Na prvi dan leta vas vse lepo pozdravljam in vam voščim blagoslovljen začetek novega leta. Danes obhajamo praznik Marije, Božje matere, ki je hkrati tudi svetovni dan miru in prosimo njenega varstva in Božjega blagoslova za to novo dobo milosti, ki je pred nami. Blagoslov prebuja spomin na temelj našega življenja, ki je Božja zvestoba.
»Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom.« (1 Kor 1,9) nam kliče apostol Pavel. Živimo iz tega spomina, zato ga nikoli ne izgubimo iz svojega srca. Kot beremo v današnjem prvem berilu, so očaki s spominom na Božja dela blagoslavljali svoje sinove (prim. 1 Mz 26,4), duhovniki pa klicali blagoslov na svoje ljudstvo:
Gospod naj te blagoslovi in te varuje. Gospod naj da sijati svoje obličje nad tabo in naj ti bo milostljiv. Gospod naj dvigne svoje obličje nadte in ti podeli mir. (4 Mz 6,22-26)
Gospod je duhovnikom naročil, da preprosto »polagajo« njegovo ime – njegov blagoslov na ljudi ter jih tako izročajo v naročje Boga Stvarnika. Gospodovo ime, njegov blagoslov ima že sam v sebi življenje, ima moč, ki rodi sad v vsakomer, ki ga z zaupanjem sprejme. Blagoslov nam razodeva najgloblji odnos, ki ga ima Bog Oče do nas, ko se nam v Sinu daje in vstopa v naše življenje, v nas same, celo v naše meso in se nam popolnoma daruje. Blagoslov pa kaže tudi proti cilju. Poklicani smo, da postajamo vedno bolj v celoti to, za kar smo rojeni in za kar smo blagoslovljeni – da postajamo sinovi in hčere Boga Očeta. Tako oznanja danes v berilu apostol Pavel:
Ker pa ste sinôvi, je Bog poslal v naša srca Duha svojega Sina, ki vpije: »Aba, Oče!« Potemtakem nisi več suženj, temveč sin, če pa si sin, si tudi dedič po Bogu. (Gal 4,6-7)
Marija, s katero vstopamo v novo leto, je blagoslovljena med ženami in blagoslovljen je sad njenega telesa! (prim. Lk 1,42). Ker blagoslova ni zadržala zase in je dala prostor Besedi, je postala naša mati, mati vse Cerkve. Uči nas prve drže vere vere, ki je shraniti in premišljevati. Tudi sredi stiske poroda v hlevu med tujimi ljudmi in z negotovo prihodnostjo. Shrani vse: tako lepe stvari, kot je bilo angelovo oznanilo in obisk pastirjev pa tudi stvari, ki jih je bilo težko sprejeti in terjajo odločitev in spremembo.
Marija, mati Cerkve, prosi za našo sinodalno Cerkev, za našo slovensko Cerkev, za našo pot, ki jo hodimo skupaj in se učimo na njen poslušati drug drugega, poslušati Svetega Duha, poslušati tebe, poslušati, se učiti ter se prepoznavati kot deli Kristusovega telesa. Marija, ti skrbiš za nas, kot si skrbela za Kristusovo telo že vse od začetka, ko je bilo stkano v tvojem telesu, čeprav nisi vsega razumela, a si vendar o vsem premišljevala in vse ljubila.
Pomagaj nam shraniti in premišljevati vse, kar smo doživeli lepega v preteklem letu, da se ne bi bali poti naprej in preizkušenj, ampak da bi skupaj vztrajali v veri, da je Gospod zvest in ljubi svojo Cerkev.
Pomagaj nam premagovati vsakodnevne skušnjave egoizma in skrbi zase. Naj se vsak dan novega leta zavedamo, da se nihče ne more rešiti sam, kot nam kliče tudi papež v svoji poslanici za današnji svetovni dan miru. Samo tako bomo lahko skupaj gradili občestvo Božjih sinov in hčera. V ljubezni, ki zaživi, ko se osvobaja spon egoizma se izročamo Božji ljubezni in Njegovi previdnosti.
Marija, mati Cerkve, uči nas tega, uči nas zaupanja! Zaupamo ti.
6. januar 2023, Gospodovo razglašenje
»Kje je novorojeni judovski kralj? Videli smo namreč, da je vzšla njegova zvezda, in smo se mu prišli poklonit« (Mt 2,2).
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Danes obhajamo praznik Gospodovega razglašenja. Na ta dan naši bratje in sestre Vzhodnih Cerkva obhajajo praznik Gospodovega rojstva, zato vsem voščim blagoslovljeno praznovanje. Praznik Gospodovega razglašenja nadaljuje naše praznovanje božične skrivnosti tudi v času, ko je svet večinoma že pogasil praznične luči in pospravil božične okraske.
Modri so bili po besedah pokojnega papeža Benedikta XVI, ki je bil njihov velik častilec in sledilec, »možje nemirnega srca, možje v pričakovanju, iskalci Boga na poti.« O njih sicer ne vemo praktično nič zgodovinsko zanesljivega, a njihov praznik nam pove veliko o pravem načinu iskanja Boga. Bog se da najti tistim, ki ga iskreno iščejo. Zares išče pa ga tisti, ki si upa kdaj tudi tvegati, ki si upa samega sebe in svoje predstave postaviti pod vprašaj.
Modri niso odšli na pot, ker so videli zvezdo, pravi sv. Janez Zlatousti, ampak so zagledali zvezdo, ker so se podali na pot.
Prosimo zato danes, da bi se ob Modrih tudi mi učili prave drže vere, vere, ki živi v vsakdanjem življenju, vere, ki raste skupaj z nami na naši pot. Prva drža vere je opazovanje in poslušanje. Vzhod je veljal pri starih narodih za domovino modrih, za domovino kulture in znanja. Moder človek je tisti, ki zna opazovati znamenja in prepoznati ritem in harmonijo časa.
»Ko gledam nebo, delo tvojih prstov, luno in zvezde, ki si jih utrdil: Kaj je človek, da se ga spominjaš, sin človekov, da ga obiskuješ?« (Ps 8,4-5)
Moder je tisti, ki se ne izgubi v sedanjosti in se ne zapre pred prihodnostjo, ki se ozira proti zvezdam. Moder je tisti, ki se sprašuje in išče. Tudi to je drža vere, ki nas jo učijo trije Modri. Iskali so ga celo na dvoru pri zlobnem Herodu. Mi ga pogosto iščemo v popolnosti, a On se želi najti tudi med nevrednimi. Božje rojstvo se je zgodilo v hlevu in je za vse ljudi, ne le za tiste, ki bi mislili, da so popolni. Žal vse prevečkrat tudi v Cerkvi slikamo samo popolne posameznike ali idealne družine, zakrivamo pa stvari, ki nam niso všeč. Potrebno ga je iskati. Če ne sprašujemo, ne iščemo in ne razločujemo, se bomo hitro navadili – tako na življenje kot na Boga – in bomo oboje spregledali. Navada in rutina zadušita ljubezen – zadušita Duha. Bog se na nas obrača bolj z vprašanji kot z odgovori, bolj s tišino, kot z govorjenjem, pogosteje z bolečino kot s čudeži.
Stopíli so v hišo in zagledali dete z Marijo, njegovo materjo. Padli so predenj in ga počastíli. (Mt 2,11).
Modri so se ponižali pred nezaslišano Božjo logiko in sprejeli Gospoda; ne kot kralja kot so si ga sprva predstavljali in ga iskali pri kralju Herodu, ampak takšnega kot je, položenega v jasli in povitega v plenice. Moder je tisti, ki se zmore skloniti pred Bogom in preprosto častiti. Tudi za to držo vere prosimo. Brez čaščenja, ki ni toliko stvar glave kot srca, vera plahni; pogasijo se čustva in želja po Bogu. Ta želja raste le, če smo pred Bogom. »Srce zboli, kadar se želje pokrivajo zgolj s potrebami«, pravi papež Frančišek. Ob čaščenju Bog podarja tistemu, ki časti, svojo bližino in svoj pogled ter tako očiščuje želje in jih ozdravlja sebičnosti.
Končno lahko v Modrih občudujemo tudi njihovo odločitev, da gredo skupaj na pot, kot občestvo. Živeli so sinodalno Cerkev, bi danes rekli. Vedeli so, da človek sam ne more priti daleč. Slutili so, da se lahko z Bogom srečajo, samo če živijo v občestvu, v odnosih – v ljubezni. Skupaj so se podali na pot, se prenašali, verjetno tudi skregali in vendar so morali znati poiskati tudi besedo opravičila in novega začetka ter iti naprej.
Naj bodo zato Trije modri tudi priprošnjiki naše sinodalne poti, naše slovenske Cerkve, ki išče poti, kako bi verniki – duhovniki, laiki in škofje, čim bolj zaživeli kot občestvo, kako bi si drug drugemu pomagali na poti naše vere. Naj nam pomagajo, da bomo lahko zagledali zvezdo, ki nas bo prepričala in pripeljala do srečanja s Kristusom. Naj krepijo našo vero in zaupanje, da ji bomo sledili, četudi nas bo vodila v hlev. Kristusa ne moremo spoznati izven njegovega Telesa, ki pa je občestvo nepopolnih, ki je Cerkev za vse ljudi – Cerkev na poti. Naj nam Modri izprosijo pogled, da se bomo prepoznali kot njeni člani, še več, kot deli Kristusovega trpečega in poveličanega Telesa, kot ljubljeni sinovi in hčere.
8. januar 2023, nedelja Jezusovega krsta
»Ta je moj ljubljeni Sin, nad katerim imam veselje.« (Mt 3,17b)
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Danes praznujemo nedeljo Jezusovega krsta, s katero se liturgično zaključi božični čas. V dogodku, ki ga beremo v evangeliju, zremo razlago božične skrivnosti, v kateri je Božji sin postal človek zato, da bi nase vzel greh sveta in sprejel našo šibkost, vso našo človeškost in umrljivost:
Tedaj pride Jezus iz Galilêje k Jórdanu do Janeza, da bi se mu dal krstiti. Janez ga je hôtel odvrniti od tega. (Mt 3,13-14a)
Janezov krst je bil še vedno človeško dejanje spokornosti. Ljudje so pristopali k njemu v pričevanju svoje odločenosti pokoriti se in ne več grešiti. Vendar se zgolj človeška narava, ki je ranjena od izvirnega greha, ne more trajno upirati grehu; človeška vera in ljubezen se hitro ohladita in utrudita. To je usoda naše omejene človeške narave. Razdalja med človeškim in Božjim je prevelika. In prav to razdaljo je Bog premagal v Kristusu, ko je sam vstopil v človeško naravo. Vidno znamenje tega vstopa je bil Jezusov krst v reki Jordan- tam se je Božji Sin predstavil kot Jagnje Božje, ki vstopa v človeško grešnost in človeško umrljivost jemlje nase.
Janez se zaveda te svoje nevrednosti in se brani krstiti Jezusa. Brani pa se tudi zato, ker še ne more sprejeti te nove razodete podobe Boga v Jezusu Kristusu. Še vedno je prerok pravičnega in vsemogočnega Boga in težko sprejme Boga, ki išče človeka, ki gre zanj tudi v greh in smrt, samo da ga reši. Vendar če ni pripravljen izročiti Bogu vse, tako svojo nemoč kot svojo moč, tako svojo pobožnost kot svojo askezo, se ne bo mogla uresničiti vsa pravičnost, to je, ne bo se mogel uresničiti Očetov načrt, da bi posinovil vse ljudi.
Tudi učenci so Jezusa hoteli večkrat odvrniti od takšnega Očetovega načrta odrešenja. Spomnimo se Petra: Gospod, to se ti nikakor ne sme zgoditi! (Mt 16,22)
A Jezus jih vztrajno opozarja na logiko pšeničnega zrna: Kdor ne sprejme mojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec, pravi Gospod. Brez smrti lastnemu egu ni rodovitne ljubezni.
Bog Oče Jezusa Kristusa lahko samo z močjo ljubezni in ponižnosti vstopi v človeško življenje:
Ne bo vpil, ne bo povzdigoval in ne dal slišati svojega glasu po ulicah. Nalomljenega trsta ne bo zlomil in tlečega stenja ne ugasil« (Iz 42,2-3) prerokuje prerok Izaija.
V prvih stoletjih naše Cerkve so novokrščene imenovali neófitos (gr.), kar pomeni na novo vsajeni – vsajeni v Kristusa, vsajeni v Božjo naravo. Samo v tej novi zemlji, v katero smo s krstom na novo vsajeni, lahko obrodimo obilen sad, sad Duha. Naravno življenje brez Duha prej ali slej izčrpava samega sebe, ker nima v sebi tiste moči ljubezni, tistega drugega, s katerim bi lahko delil in iz katerega bi lahko prejemal. Pšenično zrno ne more vzkliti in roditi, če se v zemlji najprej ne odpre, če ne umre. Samo če umre, če prestopi mejo svojega egoizma in strahu zase, če zmore odpreti oči za resnico, za drugega, za ljubezen, samo takrat rodi obilo sadov.
Dragi bratje in sestre, zahvalimo se danes za dar svetega krsta, ki smo ga prejeli. Odkrijmo ponovno ta veliki zakrament, v katerem smo se rodili kot Božji otroci. Prejeli smo Svetega Duha – to je Božje življenje, Božjo naravo. Zato nismo več samo ustvarjena človeška bitja, ampak smo odrešena – na novo ustvarjena, smo novi ljudje. Apostol Pavel pravi, da smo po krstu s Kristusom umrli sužnosti grehu, to je sužnosti lastnemu jazu in sklicevanju na lastne zasluge. V krstu nam je Bog v resnici že vse podaril, ko nas je pridružil svojemu Sinu, nas sprejel za svoje ljubljene sinove in hčere.
Papež Frančišek nas vedno znova spodbuja, da si zapomnimo dan svojega krsta in ga hvaležno praznujemo. Kot rojstni dan, ko se zahvalimo za zemeljsko življenje, je krstni dan zahvala za novo življenje v Svetem Duhu. Praznovanje in spominjanje naj v nas krepi zavedanje, da smo del Kristusovega telesa, v katerem vsak dan živimo, ne samo iz svojega naravnega življenja, ampak iz Božjega življenja, iz Božjega Svetega Duha.
Rojeni smo iz žene, pa vendar smo po krstu rojeni tudi iz Boga. Smo torej v resnici Božji otroci – to je osrednja skrivnost naše vere, iz katere lahko vsak dan črpamo veselje in moč za življenje.
Da bi se vam, dragi bratje in sestre, to res dogajalo, vse leto vedno znova, vam iskreno želim in vas blagoslavljam!
15. januar, 2. navadna nedelja
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
S praznikom Jezusovega krsta prejšnjo nedeljo smo vstopili v bogoslužni čas, ki ga imenujemo “navadni” ali čas med letom. Ta čas nas uči živeti z Gospodom v našem vsakdanjem času. Bog je namreč vstopil v ta naš realni, vsakdanji svet in se nam prav tam daje prepoznati. Boga pogosto spregledamo prav zaradi te njegove vsakdanjosti. A tukaj v našem običajnem »vsakdanu« moramo najti tiste svete in močne trenutke, v katerih nam Bog govori.
V današnjem evangeliju smo ponovno slišali o srečanju med Janezom Krstnikom in Jezusom ob reki Jordan. Tokrat o tem dogodku pripoveduje evangelist Janeza, ljubljeni učenec, ki je pred tem sledil Janezu Krstniku. Verjel je preroku, ki je ljudem ob Jordanu pokazal na Božje Jagnje, ki odjemlje greh sveta. Prav zaradi te prerokove besede je učenec Janez spremenil svoje življenje ter postal Jezusov učenec. Pot z Jezusom pa ga ni vodila v puščavo kot prej s Krstnikom, ampak k ljudem – v njihova mesta, vasi, v shodnice, v čolne, v hiše, za mizo,… skratka v njihovo konkretnost. Tam jih je Jezus srečeval in jih nagovarjal.
Jagnje Božje je bil prvi naziv, s katerim je bil Jezus v Janezovem evangeliju predstavljen svetu. Gre za bogato biblično podobo, ki povezuje celotno odrešenjsko zgodovino, kakor nam jo predstavlja Sveto pismo.
Na Božje Jagnje, ki je v resnici Božji dar, je kazal Bog že Abrahamu, ko mu ni dovolil darovati sina Izaka, ampak mu je na koncu sam pripravil nadomestno daritev (1 Mz 22). V Egiptu je Bog izvoljenemu ljudstvu daroval velikonočno jagnje, ki je bilo zaklano v noči rešitve iz sužnosti (2 Mz 12). Kri, s katero so Izraelci premazali podboje vrat, je njihove domove obvarovala pred angelom smrti. V puščavi je jagnje v podobi grešnega kozla po polaganju duhovniških rok, prevzelo nase krivdo ljudstva in njihove grehe odneslo v puščavo (3 Mz 16,22). Prerok Izaija je pričeval o Gospodovem Služabniku, ki bo nedolžen kakor jagnje, ki ga peljejo v zakol, trpel za grehe ljudstva (Iz 53,7).
Zadnja knjiga Svetega pisma zato izzveni v hvalnico zmagoslavnemu Jagnjetu, v katerem bo poveličana sleherna rana in bolečina nedolžnega jagnjeta: »Vredno si Jagnje, da vzameš knjigo in odtrgaš njene pečate, ker si bilo zaklano in si s svojo krvjo odkupilo Bogu ljudi iz vsakega rodu, jezika, ljudstva in naroda …« (Raz 5,9)
Janez evangelist nam v svojem evangeliju predstavi, kako se je v Jezusu v polnosti uresničila podoba Božjega Jagnjeta, ki je podoba Božje ljubezni, ki je dobrotljiva, ki ne zavida, se ne ponaša, se ne napihuje, ne sramoti, ne išče svojega, se ne pusti razdražiti, ne misli hudega, se ne veseli krivice, veseli pa se resnice, vse oprosti, vse veruje, vse upa in vse prenese. In nikoli ne mine. Samo Sin, ki kot nedolžno jagnje molči pred krivičnimi (Mt 26,63; Jn 19,9), lahko sprejme nase vso hudobijo greha, vso hudobijo sveta.
Krstnikove besede zato Cerkev ponavlja vsak dan pri sveti evharistiji »Glejte, to je jagnje Božje, ki odjemlje grehe sveta. Blagor povabljenim na Jagnjetovo gostijo.« To je vsebina evharistične skrivnosti našega darovanega Jagnjeta, ki prihaja po nevrednih rokah na oltar in jemlje nase vse naše nemoči ter nas pridružuje svojemu Sinu, da v Svetem Duhu postajamo novi ljudje, ljudje občestva, ljudje Cerkve, poklicani in sveti, z vsemi, ki kličejo ime našega Gospoda Jezusa Kristusa, kakor pravi apostol Pavel (1 Kor 1,2).
Prav to pa je tudi glavno poslanstvo Cerkve – sinodalnega občestva: Da oznanjamo razodetje Boga temu svetu, ki nam kot Jagnje podarja dar samega sebe in nas s tem odrešuje, kot pravi papež Frančišek: “Bog nas je odrešil s tem, da nam služi. On je tisti, ki nam služi zastonj, ker nas je prvi ljubil. Težko je ljubiti, ne da bi bili ljubljeni. In še težje je služiti, če ne pustimo, da nam služi Bog.”
Dragi bratje in sestre, prosimo, da bi se lahko tega učili drug od drugega na tej naši skupni sinodalni poti in tako vedno bolj postajali živi udje Kristusovega telesa, Njegove Cerkve.
Amen.
22. januar, 3. navadna nedelja, Nedelja Božje besede
»Ljudstvo, ki je sedelo v temi, je zagledalo velíko luč.« (Mt 4,16)
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Danes praznujemo Nedeljo Božje besede, ki jo je pred štirimi leti za vso Cerkev razglasil papež Frančišek. Naj bo zato ta dan tudi za nas priložnost, da se zahvalimo za Besedo, da se zahvalimo za Sveto pismo, da se zahvalimo za vse spodbude, razlage, s katerimi nas Beseda na toliko različnih načinov nagovarja.
V današnjem evangeliju zopet srečamo Janeza Krstnika, ki je prvi pokazal na Jagnje Božje, kot smo brali prejšnjo nedeljo. Vendar tokrat Krstnik ni več glasen prerok, ampak utišani prerok, prerok, ki ga je Herod vrgel v ječo in ga bo kmalu pokončal. A besede preroka se ne da pokončati. Bog zato pošlje svojega Sina, ki ponavlja isto oznanilo: »Spreobrníte se, nebeško kraljestvo se je približalo.« (Mt 4,17)
Poziv k spreobrnjenju je neke vrste refren, ki spremlja vsak odlomek Svetega pisma, vsako evangeljsko pripoved. Pripravljenost spreobrniti se je namreč tisti predpogoj, če želimo nekoga res spoznati, se z njim srečati, če želimo stopiti z njim v rodoviten odnos. Spreobrnjenje še ne pomeni drugačno življenje ali novo življenje, pomeni pa pripravljenost storiti prvi korak.
Spreobrnjenje pomeni prizadevanje za nov pogled. Grška beseda metanoia pravi, da je potrebno presegati mišljenje, presegati staro, videti preko, misliti drugače, upati si.
Kot so si upali štirje ribiči v današnjem evangeliju, ko so na Jezusovo besedo enostavno prišli k Njemu in mu sledili. Jezus od njih ni zahteval, da svoje življenje takoj postavijo na glavo, ni jim obljubljal, da bodo naenkrat iz ribičev postali teologi ali pisatelji; tudi ni jim naročal, naj se učijo njegovih izrekov na pamet, temveč, naj bodo enostavno z njim, naj hodijo za njim, naj poslušajo njegove besede in delajo njegova dela, naj gledajo v njegovo smer. Do konca življenja so ostali ribiči, a ribiči z novim pogledom, z novim mišljenjem, z novim obzorjem.
Tudi nedelja Božje besede nas želi spodbuditi, da bi postali domači z besedo, domači s Svetim pismom. Če jo želimo spoznati, še ni potrebno, da postanemo študenti. Dovolj je, da se družimo z njo, jo prebiramo, jo ponavljamo, jo pripovedujemo, si tu in tam kaj zapomnimo, si kakšno besedo Svetega pisma tudi zapišemo.
Božja beseda se namreč želi dotakniti našega konkretnega življenja, ker ima nam kaj povedati.
Če se bomo tega zavedali, da je namreč živa, da govori nam, da so da so za njo usta in srce, ki jo izgovarjajo – da je za njo Oče, ki nas ljubi, njegov Sin, ki jo je živel na svojem telesu, da je v njej Sveti Duh, ki jo prinaša, ki jo razlaga, ki jo osvetli, jo greje, da je to besedo premišljevala Božja Mati, da so za njo to besedo izgovarjale in iz nje živele nepregledne množice Božjih prijateljev, potem nam bo beseda postala blizu, nas bo gotovo omehčala, nagovorila, spodbudila. Čeprav ne bomo vsega razumeli.
Božja beseda namreč tudi vznemirja, ker je nova, ker je od zgoraj, ker prihaja od zunaj v naše življenje. A ker je živa in močna, začne kliti in opogumljati ter nas spodbujati, da gremo naprej, da gremo preko poznanega, preko meje svoje stare človeške logike, svojih starih predstav. Tudi svojih predstav in predsodkov o sebi, o drugih, o Bogu. In v tem je spreobrnjenje. Ni potrebno nujno najprej vsega razumeti. Tudi Marija ni vsega takoj razumela, je pa ohranjala v srcu svete Besede, ki so prinašale vedno več svetlobe in moči.
Bolj bomo polni Božje besede, bolj bomo svetli. Naj ljudje in dogodki okoli nas prav preko besede postanejo svetli, za nas in za druge, da bomo lahko nanje gledali z večjim zaupanjem, z večjo potrpežljivostjo, ker bomo v njih prepoznali ljubeče roke, ki bedijo, nas varujejo. In iz srca bodo valovale Psalmistove besede: »Gospod je moja luč in moja rešitev, koga bi se moral bati? On je varuh mojega življenja, pred kom bi moral trepetati?« (Ps 27,1)
Papež Frančišek nas zato spodbuja, naj imamo Sveto pismo vedno pri sebi in pri roki, da jo bomo lahko vedno odprli in zaslišali Gospodov glas. Ko beseda preko vsakdanjega dogodka prihaja v naša srce, prebudi tam silno radost in narédi veliko veselje. (Iz 9,2) Iz srca pa se potem prelije v naše roke in noge, v našo konkretnost. Ko Besedo ohranjamo, začne v nas kliti in se razvijati. In postopoma se spreminja tudi naš pogled, naše srce, naše življenje.
Tako bomo lahko rastli kot občestvo učencev Besede, ki nas povezuje, da se, kot nam zagotavlja apostol Pavel danes v berilu, med seboj izpopolnjujemo v istem umevanju in istem mišljenju – v isti ljubezni (1 Kor 1,10). Za to ljubezen lahko še posebej prosimo v tem tednu molitve za edinost kristjanov. Bliže kot postajamo Kristusu, bolj lahko uresničimo Božjo besedo, bližje postajamo drug drugemu.
Razširimo prostor svojega šotora. (Iz 54,2) nas spodbuja naše sinodalno oznanilo. Razširimo prostor svojega doma, svojega srca. Prosimo Boga Očeta, naj nam po Svetem Duhu vsak dan pošilja svojo besedo in naj nas spodbuja, da odpiramo svoj šotor in svoj pogled, da dvignemo zagrinjalo, da spustimo v svoj dom svetlobo in svež zrak. Ko bomo opogumljeni in okrepljeni z Božjo besedo, bomo lahko zares zaslišali tudi drug drugega, saj smo skupaj na poti in imamo skupni cilj.
Marija, Mati Besede, pomagaj nam ohraniti ter blagoslavljati naše bližnje, naše korake ter našo pot sinodalnega spreobrnjenja. Amen.
29. januar, 4. navadna nedelja
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo.« (Mt 5,3)
Drage poslušalke in poslušalci Radia Ognjišče, dragi bratje in sestre!
Današnji evangelij nam prinaša oznanilo o blagrih, ki je začetek Jezusovega prvega velikega govora o Božjem kraljestvu, kakor ga je zapisal evangelist Matej. To že tolikokrat slišano evangeljsko besedilo nas lahko hkrati vznemirja in tolaži. Vznemirja, ker se naša človeška narava, ki se bori za preživetje, upira takemu načinu razmišljanja. A hkrati nas tolaži, ker nam pove nekaj velikega in lepega o nas samih in o našem Bogu.
Pokojni papež Benedikt je zapisal, da so blagri so nov program življenja, ki nas osvobaja lažnih vrednot sveta in nas odpira k resničnim sedanjim in prihodnjim dobrinam. Blagri nam govorijo, da je naš Bog svet in vsemogočen, ker je usmiljen. Da je velik Bog, ker se pusti raniti od človeške majhnosti in od njegove revščine. Bog je ljubezen, ker ne rešuje človeka zaradi njegovih zaslug, ampak zastonj, iz milosti. Bog je drugačen od človeških predstav in meril. Bog je večji od človeških hrepenenj, večji od človeških bolečin in je vedno na strani malih, ubogih, osamljenih, osramočenih, ogoljufanih. To je oznanilo blagrov.
Papež Frančišek pravi, da so blagri kristjanova ‘osebna izkaznica’ –, ker namreč izrisujejo obraz samega Jezusa in njegov življenjski slog. Slog blagrov je slog ljubezni, je slog pšeničnega zrna. Vemo, če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo, če pa umre, obrodi obilo sadu. Za svet je takšno evangeljsko mišljenje norost in že prvi blagor zato človeka vznemiri:
»Blagor ubogim v duhu, kajti njihovo je nebeško kraljestvo!«
Za kakšno uboštvo gre? Nikjer v Svetem pismu Bog ne blagruje revščine ali trpljenja. Bog je Bog življenja. Blagrovan in srečen je človek, ki je prost in nenavezan. Blagrovani in ubogi v duhu so tisti, ki se ne povzdigujejo nad drugimi, tisti, ki se zavedajo svojih meja, ki se zavedajo, da potrebujejo drugega, da potrebujejo Boga, da niso sami sebi zadostni. Ubogi v duhu so tisti, ki so svobodni; je človek, ki se ne boji, ker ve, da Bog skrbi zanj.
Apostol Pavel tako danes v berilu zapiše iz lastne izkušnje, da si Bog izbira tisto, kar je v očeh tega sveta slabotno in nespametno (1 Kor 1,27). Boga ne ustavi človekova nepopolnost in grešnost, ustavi pa ga lahko njegova samozadostnost. Peter je bil gluh za Jezusove besede, čeprav je hodil za njim, vse do tistega dogodka na dvorišču velikega duhovnika, ko se je v solzah srečal z Gospodom, potem ko ga je trikrat zatajil pred deklo.
Blagri niso poceni tolažba v težkih časih ali preprost človeški optimizem. So pa zagotovilo, da se lahko v vsaki situaciji srečamo z Božjim ljubečim pogledom, z njegovim odpuščanjem, ki daje novo življenje. Blagri nas učijo novega pogleda, tistega, s katerim je Bog pogledal Petra in s katerim Bog gleda na svet, na življenje, na vsakega izmed nas.
Za ta nov pogled še posebej prosimo v tem blagoslovljenem času sinode, ki ga živi naša Cerkev, da bi lahko morda zaslišali še en blagor: Blagor vam, ki ste stopili na sinodalno pot, na pot prepoznavanja Boga in Božjih del v vašem življenju, v življenju Cerkve, v naših skupnostih. Sinodalna pot vsakega na svoj način vabi k spreobrnjenju, da bi res računali z Božjim darom, ki smo ga prejeli pri krstu, da bi na njem gradili, ne samo na lastnih močeh.
Blagor čistim v srcu, kajti ti bodo prepoznali, da so del Kristusovega telesa, da so člani Njegove Cerkve. Tiste Cerkve, ki raste po poti blagrov tudi med nami. Na nas je, da se odločimo zanjo. Za Cerkev, ki se ne zanaša na svoje moči, ki je usmiljena do vseh, ki povsod dela za mir in spravo. Takšno Cerkev Gospod blagruje. Čeprav je tudi preganjana in sramotena zaradi svojih grehov, je hkrati blagrovana, ker se zaveda, da je edini resnični porok človekove sreče in prihodnosti Bog in njegova zvestoba.
Pot blagrov, na katero smo povabljeni, gotovo ni lahka, je pa edina, ki daje pravo življenje, edina, ki povezuje, edina, ki vidi drugega in gre iz sebe, ki sliši drugega in ji je za drugega bolj mar kot za samega sebe. To je edina pot, ki se je želimo učiti tudi na naši sinodalni poti.
Marija, blagrovana, ker si verovala Gospodovi besedi, uči nas ohranjati njegovo besedo, jo premišljevati v življenju in iz nje živeti. Da se bomo lahko tudi mi prepoznali kot blagrovani – kot ljubljeni v tvojih in Božjih očeh. Amen.