Škof Maksimilijan odgovarja na vprašanje bralca v tedniku Družina:

Ko poslušam odlomke iz evangelijev, me zmotijo nasprotja, Jezus včasih zahteva težke stvari: »prodaj vse in hodi za menoj« ali »kdor ima rajši očeta ali mater kakor mene, ni mene vreden«. Po drugi strani pa Jezus izjavi: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu od teh malih zato, ker je moj učenec, resnično, povem vam: ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10,34-42). Na eni stran torej človeško nemogoče zahteve, po drugi strani pa je že kozarec vode dovolj za Božjo bližino. Zakaj tako težke in nasprotujoče si izjave? Primož

Res je, Božja beseda je živa in tudi vznemirja, da bi nas predramila. Dogodke moramo vedno brati v kontekstu, saj bomo le tako lahko razumeli tudi Jezusove zahteve. V grškem izvirniku ima beseda zapoved širši pomeni kot to, kar pod to besedo razumemo danes. Zapoved je naročilo, ki hkrati vsebuje tudi dar Božje ljubezni, ta pa človeku omogoča, da jo sploh lahko izpolni. Jezusove besede niso ideali, ki jih moramo izpolniti z lastno močjo.

»To je namreč Božja ljubezen, da se držimo njegovih zapovedi; in njegove zapovedi niso težke« (1 Jn 5,3). Težke in nasprotujoče si postanejo, kadar jih skušamo živeti brez odnosa z Jezusom.

Pri bogatem mladeniču pred naročilom: »Prodaj vse,« beremo, da se je Jezus »ozrl vanj in ga vzljubil«. Tudi besede, da moramo Jezusa ljubiti bolj kakor očeta ali mater, ne odpravljajo ljubezni do družine. Govorijo o vrstnem redu ljubezni. Naši odnosi, otroci, služba ipd. lahko postanejo maliki. Če je Bog prvi, naši bližnji niso manj ljubljeni, ampak jih lahko ljubimo bolj svobodno – ne da bi si jih lastili ali iz njih napravili središče svojega življenja. Ljubezen do Boga ne zmanjša ljubezni do bližnjih, ampak jo očisti in osvobodi. Šele srce, ki je svobodno, more resnično ljubiti.

Ko Jezus pošlje dvanajstere, da naročilo: »Kdor dá piti samo kozarec hladne vode enemu izmed teh malih, ker je ta učenec, resnično, povem vam, ne bo izgubil svojega plačila« (Mt 10,42). V vroči in sušni Palestini je bil kozarec vode najmanjša oblika gostoljubja. Jezus s tem poudari, da pred Bogom niti najmanjša gesta darovane ljubezni ni nepomembna. Sprejeti drugega vedno pomeni sprejeti Jezusa (Mt 25,40).

Bog ne gleda na velikost daru, ampak na ljubezen, s katero je darovan. Zato sta npr. dva novčiča uboge vdove vredna več kakor darovi bogatih. Človeku se morda zdi, da bi bilo lažje narediti enkratno veliko junaško dejanje, kakor pa vsak dan potrpežljivo ljubiti bližnjega. Gorčično zrno, dva novčiča, košček kvasa in kozarec vode v evangeliju razkrivajo isto skrivnost Božjega kraljestva: Bog prebiva tam, kjer se človek iz ljubezni podarja drugemu.

Jezusove radikalne besede in njegova občutljivost za najmanjše dobro delo si ne nasprotujejo. Prve kažejo smer, druge razkrivajo pot. Jezus nikoli ne znižuje ideala. Vedno pokaže cilj in vrh, nikoli pa ne prezre najmanjšega koraka človeka na poti k cilju.

Evangelij nas po eni strani vznemirja in ruši naše gotovosti, po drugi strani nas tolaži, ker razodeva usmiljenega Boga. Če bi slišali samo radikalne zahteve, bi verjetno obupali. Če bi slišali samo obljubo za en kozarec vode, bi evangelij lahko postal poceni tolažba. Jezus nas želi hkrati prebuditi in opogumiti. Ko je bogati mladenič žalosten odšel, učenci vprašajo: »Kdo se torej more rešiti?« Jezus pa se je ozrl vanje in jim rekel: »Pri ljudeh je to nemogoče, pri Bogu pa je vse mogoče« (Mt 19,25-26).

Srčika evangelija je, da nas Bog ljubi z mero, ki nima mere, kot je dejal papež Frančišek. Naša vera zato ni napor, da bi si z izpolnjevanjem zapovedi zaslužili Božjo ljubezen, ampak iskren odgovor človeka, ki je odkril, da je ljubljen v Božjih očeh.

Prispevek je bil najprej objavljen v tedniku Družina, številka izdaje 33-34, letnik 2026