Škof Maksimilijan je v nedeljo ob župnijskem prazniku obiskal Združene župnije pod spečim menihom, ki jo sestavljajo skupnost župnij Gornji Grad, Bočna, Nova Štifta in Radmirje.
Praznovanje se je pričelo v Radmirju, kjer se je tamkajšnje občestvo zbralo ob visokem jubileju svojega nekdanjega župnika, msgr. Jožefa Vratanarja in se zahvalilo za 65-letnico njegove duhovniške službe.
V svojem nagovoru se je izhajajoč iz nedeljske Božje besede škof zbranim najprej zahvalil, »da ste v teh letih, skupaj z gospodom župnikom Ivanom, izkazali in še izkazujete skrb za vašega ostarelega dušnega pastirja, gospoda Jožefa. Da mu pomagate in strežete, da ste mu tudi vi pripravili mizo, stol, svetilko in sobo, kjer lahko v miru preživlja svoj čas ter dopolnjuje obdobje svojega življenja, medtem ko vam on še naprej na svoj način služi z molitvijo in s svojim duhovniškim poslanstvom.
Iz te ljubezni in pozornosti, kot nam pravi današnja Božja beseda, izhaja vsa ostala rodovitnost našega zemeljskega in duhovnega življenja. »Karkoli ste storili enemu izmed teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili,« pravi Jezus. Ali, če povemo z drugimi besedami: če ne ljubite tistih, ki jih poznate in so med vami, kako lahko rečete, da ljubite Očeta, ki je v nebesih in ga ne vidite?
Resnična ljubezen nikoli ne pomeni zgolj zunanjosti, čustev ali trenutnega veselja, ampak vedno znova zahteva odločitev: da pozabljam nase, da postavljam drugega na prvo mesto in iščem, kako bi lahko on izpolnil svoje poslanstvo in Božjo voljo.
Ni lahko in ni preprosto stopati preko sebe. Ni preprosto v drugih prepoznavati Boga samega. Ni preprosto odmisliti lastnih bolečin, zamer ter pričakovanj, kako bi moralo vse po naše.
Samo če imam vedno znova pred očmi to Božjo ljubezen – kar je Bog storil za vsakega izmed nas, zakaj je sestopil iz nedostopnega veličastva nebes, postal eden izmed nas ter vzel nase naše slabosti in naše grehe – šele takrat lahko dobim in prepoznam moč, da je vredno tudi zame in v mojem življenju vzeti križ. Vzeti križ, vzeti vsakdanje preizkušnje ter zaupati in verovati, da je samo v tem sprejetju Božjega križa tudi moja rešitev.«
Ob berilu iz pisma apostola Pavla je spomnil, da smo pri krstu prejeli življenje, ki presega tisto, ki so nam ga izročili in predali naši starši. To zemeljsko, naravno življenje je usmerjeno proti smrti; vsak dan se nam krajša in nam polzi iz rok. Daje pa nam možnost, da v njem vedno bolj slutimo in živimo tisti dar novega življenja, ki smo ga prejeli pri svetem krstu, ko smo po Svetem Duhu, ki se je trajno naselil v nas, postali Božji otroci.
Ker je to Božje življenje že v nas, smo že otroci nebes. To življenje raste z vsakim delom ljubezni, z vsakim dobrim delom in z vsakim korakom, s katerim smo pripravljeni vzeti križ tudi svojega bližnjega, ga darovati in nositi.
To novo življenje v nas raste z vsakim srečanjem in sprejetjem svete evharistije, svete maše, tega osrednjega dogodka novega življenja med nami. Z vsakim zakramentom in tudi po vsaki molitvi vzpostavljamo most med nebom in zemljo, da lahko reka novega Božjega življenja vedno bolj teče v naša življenja.
Nato je škof obiskal še župnijo Bočna, ki praznuje 600 let od prve omembe cerkve v kraju in 120 let župnije. Bogoslužje se je začelo s procesijo v čast Rešnjemu Telesu ob štirih oltarjih in nato nadaljevalo s sveto mašo v zahvalo zavetniku župnije sv. Petru. Na koncu maše je sledil še blagoslov obnovitvenih del v cerkvi in njeni okolici ter druženje vseh navzočih.
Škof se je v nagovoru najprej zbranim zahvalil za vse, »kar ste uspeli v zadnjih letih postoriti. Pa najsi bo to na materialnem področju, da se ta čudovita cerkev blešči in jo lahko občudujejo od vsepovsod. Za vso ureditev okolice se iskreno zahvaljujem tebi, gospod župnik, za tvojo srčno organizacijo, predvsem pa vsem vam, krajanom in župljanom, z gospodom županom na čelu.
Stopili ste skupaj in na ta način tudi navzven pokazali, kaj vam pomenijo vaš kraj, župnijsko občestvo in ta cerkev. Nenazadnje je to tudi odraz vaše vere, ki ste jo podedovali od prednikov in jo želite danes živeti ter jo izročiti tudi svojim zanamcem, otrokom in mladim, da bo rod živel naprej.
Pri tem nam prihaja na pomoč veliki svetnik in vaš zavetnik, sveti Peter. Morda se niti ne zavedamo tega privilegija, da imamo v svoji sredi to znamenje in spomin na vesoljno Cerkev. Sveti Peter, kot smo slišali v evangeliju, ni bil niti najbolj popoln niti najbolj moder učenec, bil pa je med najbolj ponižnimi, ki so sprejeli Gospodovo vabilo. Ko je prišel trenutek, je pustil mreže in rekel: »Zaupam ti in grem za teboj.«
Kasneje je na poti za Gospodom naredil še veliko napak. Velikokrat je zavil na levo ali desno, velikokrat Gospoda ni razumel. Mislil si je, da bo Bog z močjo od zgoraj hitro uredil stvari na zemlji. Pričakovali so močnega vojskovodjo, Mesija, ki bo judovsko ljudstvo osvobodil rimskih zatiralcev in jih rešil z močjo od zgoraj. Pa se to ni zgodilo. Še več: tistega, v katerega so verovali, za katerim so hodili in mu dali svoje življenje, so morali izkusiti kot nekoga, ki se je prepustil v roke grešnikom, drhali, ki so ga sramotili, bičali, pljuvali in na koncu pribili na križ ter umorili.
Peter je moral prestati to in še druga ponižanja, da se je v njem počasi izoblikovala vera in odgovor na Gospodovo vprašanje: »Kaj pa vi pravite, kdo sem? Kaj pa ti praviš?« Peter je takrat odgovoril: »Ti si Sin živega Boga.« Jezus se mu je verjetno v srcu nasmehnil, češ saj ne veš, kaj govoriš, zapisana pa nam je ta beseda: »Nista ti meso in kri tega razodela, ampak moj Oče, ki je v nebesih.«
To pomeni, da bomo težko prišli do spoznanja, kdo je v resnici Bog, samo s svojo pametjo in močjo. Največ, kar lahko storimo, je, da zaupamo, da nas je Gospod poklical, da smo izvoljeni, da smo njegovi in da z nami misli resno. Odpiramo se njegovi besedi ter sprejemamo njegovo usmiljenje in pomoč.
Naš največji problem je misel, da bomo zmogli vse sami, da smo mi bogovi. A življenja nimamo iz lastnih moči. Bog nas vabi, da sodelujemo z njim pri ustvarjanju življenja, a je to krhko in presega naše moči. Raste le toliko, kolikor ga negujemo s pozornostjo, poslušnostjo in ponižnostjo.
Zavedamo se, da prava modrost in blagoslov prihajata od Boga. Nismo gospodarji, ampak sodelavci. Nismo bili poklicani zaradi naših zaslug, ampak zato, da bi s tem, kar smo, tudi s svojo šibkostjo, če jo priznavamo in s svojimi deli, če jih delimo, skupaj gradili Božje kraljestvo, novo nebo in novo zemljo, ki se ne začne šele takrat, ko bomo prestopili prag tega sveta, ampak že tukaj med nami, ko živimo odnose na način, ki nam ga je pokazal in nas uči naš Gospod – ko uresničujemo prvo in največjo zapoved: »Ljubite se med seboj, kakor sem vas jaz ljubil.«
Ko obhajamo praznik svetega Petra, se s hvaležnostjo spomnimo, da smo člani vesoljne Cerkve. Nismo sami. Občestvo Cerkve, ki nam je darovano, sprejemamo po našem papežu, škofih in pastirjih, ki tvorijo neprekinjeno verigo vse od tistega dogodka ob Genezareškem jezeru, ko je Jezus rekel Petru: »Ti si Peter, Skala, in na to Skalo bom sezidal svojo Cerkev.«
Skala je Kristus sam. On je Božji Sin, ki je iz ljubezni do nas vstopil v našo šibkost, smrt in greh, da bi ga tam lahko srečali ter da bi našo nemoč spreminjal v nekaj lepega in novega.«
