Župnija Jurklošter v letošnjem letu obhaja 170 let od ustanovitve. Ob godu župnijskega zavetnika sv. Mavricija so praznovali to lepo obletnico in medse povabili celjskega škofa Maksimilijana.
Katehistinja Hermina Palčnik je škofu izrekla pozdravne besede:
Dobrodošel med nami, spoštovani škof Maksimiljan Matjaž in prijazno pozdravljen v Gospodovi hiši, posvečeni svetemu Mavriciju.
Dolga leta so minevala in mnogo prošenj in molitev je bilo, preden je v našem kraju postala župnija. V sklopu svoje širše reorganizacije lavantinske škofije je Anton Martin Slomšek kot samostojno župnijo Jurklošter ustanovil 3. julija 1856. Dovoljenje za ustanovitev župnije Jurklošter je dal avstrijski cesar Franc Jožef I., kateremu je Slomšek sam predstavil skrb za duhovno rast kraja Jurklošter.
Dolina ob potoku Gračnica je bila namreč v 19. stoletju zaradi delovanja lokalne steklarne (glažute) precej naseljena. Slomšek pa je želel vernikom približati redno duhovno oskrbo, saj so bili prej odvisni od oddaljenejših pražupnij (npr. Sv. Vid pri Planini ali Laško).
Ob ustanovitvi samostojne župnije leta 1856 so tudi temeljito prenovili notranjost cerkve.
Ustanovitev župnije je takoj spodbudila tudi razvoj izobraževanja v kraju. Prvi jurkloštrski župnik (kurat) Martin Ivanč je s Slomškovo podporo zaprosil finančno ministrstvo na Dunaju za prostore v tamkajšnji graščini, kjer so nato uredili prve tri učilnice in stanovanje za učitelja.
V času, ki ga živimo zdaj, si česa takšnega, kar je storil Slomšek za naš kraj, enostavno ne znamo predstavljati. Zato je pomembno, da poznamo korenine naše jurkloštrske cerkve in župnije, pomembno, da poznamo velike ljudi, ki so naš kraj opazili in njegovo ime popeljali v svet in je zato še danes močno prepoznaven. Bodimo ponosni na naš kraj in bodimo ponosni Slovenci.
Hvala vam, spoštovani škof, da ste si ob praznovanju našega farnega praznika – zavetnika svetega Mavricija in ob 170-letnici naše župnije vzeli čas in prišli med nas in nam tako pokazali, da cenite nas župljane in naš kraj. Naj se ob tem še iskreno zahvalim v imenu vseh, ki radi prihajamo v domač božji hram, za vaš dar ob obnovi cerkvene strehe.
Pa še ena Slomškova misel ob koncu: »Dve reči sta pred vsem največ krivi, da nas ne usliši neskončno dobrotljivi Bog: slabo, maloverno zaupanje, preden prejmemo, in nehvaležnost po prejetih dobrotah.«
Še enkrat hvala za vse in Bog vas blagoslovi.
Škof Maksimiljan je v pridigi nagovoril zbrane:
Dragi bratje in sestre!
Danes se s hvaležnostjo oziramo na 170 let življenja župnije Jurklošter. Leta 1856 je bila po prizadevanju blaženega škofa Antona Martina Slomška tukaj ustanovljena samostojna duhovnija, iz katere je zrasla današnja župnija. Toda zgodovina vere v tej dolini je še mnogo starejša. Jurklošter je bil kraj molitve že stoletja pred ustanovitvijo župnije. Kartuzijani so tukaj iskali Boga v tišini, molitvi in delu.
Med njimi je ob koncu 12. stoletja kot prior deloval tudi blaženi Odon, ki se ga Cerkev še danes spominja 14. januarja. Njegovo življenje tukaj ni bilo brez preizkušenj in težav. Veliko se je v zgodovini spreminjalo na tem prostoru, a ves čas je ostala v središču cerkvica sv. Mavricija kot znamenje Božje navzočnosti med ljudmi. Leta 1227 jo je posvetil bamberški škof Ekbert. (800-letnica!)
Vinograd je bil tukaj že pred nami
To je lepa podoba vinograda iz današnjega evangelija: Gospod je tukaj klical svoje delavce že dolgo pred nami. Vsaka generacija je za nekaj časa stopila v isti vinograd. Če bi lahko danes spregovorili zidovi te cerkve, koliko zgodb bi nam pripovedovali prav o tistih, ki so se odzvali Jezusovemu klicu, naj vstopijo v njegov vinograd nebeškega kraljestva na zemlji. Zato danes ne začenjamo ničesar na novo. Vstopamo v delo, ki so ga drugi začeli pred nami.
Vinograd ni last delavcev:
Evangelij nas spomni še na nekaj zelo pomembnega: vinograd ni last delavcev. Vinograd pripada gospodarju. Tudi župnija ni predvsem naša last. Ni last duhovnika, župnijskega sveta ali posamezne generacije. Je del Gospodovega vinograda. To lahko spremeni naš pogled na jubilej. Ne praznujemo predvsem tega, kaj smo mi naredili. Zahvaljujemo se za to, kar je Bog skozi toliko generacij delal med ljudmi tega kraja.
Prerok Izaija danes pravi: »Moje misli niso vaše misli in vaše poti niso moje poti.« Bog pogosto deluje drugače, kot pričakujemo. Nekaj, kar se nam zdi majhno in neopazno, lahko v njegovih očeh obrodi velik sad: molitev starega človeka, zvestoba zakoncev, skrb za bolnega soseda, odpuščanje, vztrajanje družine v veri, nekdo, ki otroka nauči narediti znamenje križa. Iz takšnih majhnih dejanj raste Gospodov vinograd.
»Pojdite tudi vi v moj vinograd«:
Toda Jezusova prilika se ne konča pri delavcih, ki so prišli prvi. Gospodar gre ven še ob tretji, šesti, deveti in celo ob enajsti uri. To je morda najpomembnejše sporočilo današnjega jubileja. Bog še vedno kliče. 170 let župnije Jurklošter ni samo pogled nazaj. Je vprašanje, ki ga Bog danes postavlja nam: Kaj boste vi naredili z vinogradom, ki vam je zaupan? Predniki so naredili svoje. Kartuzijani so naredili svoje. Blaženi Odon je naredil svoje. Celjski grofje so naredili svoje. Generacije vernikov pred nami so naredile svoje. Zdaj smo na vrsti mi.
Morda danes ni največji problem Cerkve to, da je delavcev malo. Večji problem je, da mnogi stojijo zunaj vinograda in ne vedo več, da jih nekdo kliče.
Zato naloga župnije ni samo ohraniti to, kar imamo. Treba je iti ven, kakor gospodar v evangeliju in kakor nas je vabil pokojni papež Frančišek. Vsakdo tukaj je poklican, da prepozna človeka, ki stoji ob strani. Si upamo in zmoremo povedati mlademu človeku, da ima njegovo življenje smisel, osamljenemu pokazati, da ni pozabljen, oddaljenemu od Cerkve dati vedeti, da so vrata še vedno odprta? Gospod ne vpraša najprej: »Zakaj nisi prišel prej?« Reče: »Pojdi tudi ti v moj vinograd.«
Od pogodbe k daru
Delavci, ki so prišli prvi, začnejo na koncu računati: mi smo delali več, zato nam pripada več. Vera lahko hitro postane neke vrsta pogodba: jaz dam Bogu nekaj, Bog pa mora dati nekaj meni. Toda gospodar vinograda razmišlja drugače. Njegova logika je logika milosti, logika ljubezni, ki se da in ne šteje.
Zato jubilej ni trenutek, ko bi šteli svoje zasluge. Je predvsem trenutek hvaležnosti. Koliko ljudi je bilo v 170 letih v tej cerkvi krščenih. Koliko jih je tukaj prvič prejelo Kristusa. Koliko zakoncev si je tukaj obljubilo zvestobo. Koliko ljudi je tukaj iskalo tolažbo, odpuščanje in novo upanje. Koliko pokojnih ste od tod pospremili v večnost. Vsega tega ne moremo prešteti. Lahko pa danes rečemo: Gospod, hvala, ker si bil ves ta čas med nami.
Vinograd moramo izročiti naprej
Jubilej pa ima še eno vprašanje: Kakšen vinograd bomo zapustili tistim, ki prihajajo za nami? Najlepši spomenik 170-letnici ne bo samo obnovljena stavba ali zapis v kroniki. Najlepši spomenik bo živa skupnost.
Skupnost, kjer se ljudje poznajo. Kjer opazijo bolnega in osamljenega. Kjer imajo otroci in mladi svoje mesto. Kjer človek, ki se po dolgih letih vrne v cerkev, ne začuti pogleda, ki ga sprašuje: »Kje si bil?«, ampak besedo evangelija: »Pridi tudi ti.« To je Gospodov vinograd.
Blaženi Odon je pred več kot osmimi stoletji nekaj časa delal v njem. Za njim so prišli drugi. Pred 170 leti so ga prevzele generacije vaše župnije.
Danes ga Gospod izroča vam. In nekoč ga bomo morali izročiti drugim.
Povabim k skupni zahvali in molitvi, naj Bog blagoslavlja vašo župnijo:
Gospod, hvala za vse, ki so pred nami delali v tvojem vinogradu.
Hvala za blaženega Odona in za kartuzijane, ki so tukaj iskali tvoje obličje.
Hvala za 170 let naše župnije in za vse rodove, ki so tukaj živeli svojo vero.
Daj nam poguma, da bomo tudi mi slišali tvoj klic: »Pojdite tudi vi v moj vinograd.«
In da bomo vinograd, ki smo ga prejeli, nekoč izročili naprej – živ, rodoviten in odprt za vse.
Amen.
