Obletnica posvetitve stolnice sv. Danijela v Celju, torek 26. 11. 2019
Nocoj smo v stolni cerkvi sv. Danijela v Celju obhajali obletnico posvetitve. Na ta dan so jo obhajali dolga stoletja kot obletnico posvetitve župnijske cerkve, od leta 2006, od kar je tukaj tudi sedež nove celjske škofije, pa je to stolna, škofova cerkev in se v bogoslužju obhaja praznik njene posvetitve po vsej škofiji. Na slovesni, vidni način pa še zlasti v stolnici sami.
Ker je danes tudi rojstni dan zavetnika škofije bl. Antona Martina Slomška, in ker je bil on tukaj tudi župnik in opat, smo se pri sveti maši, v kateri so sodelovali dekani in predstavniki vseh 11 dekanij, s Slomškovo besedo sprehodili po vsej škofiji. On jo je večkrat prepešačil in prevozil s kočijo, mi pa smo mu sledili po zemljevidu in besedi, ki jo je spregovoril v vsaki od njih:
DEKANIJA ŠMARJE – Slomškova domača dekanija. Slomšek se je veselil rojstva in krsta. Takole piše:
»Srečna ura našega rojstva, v kateri smo luč sveta zagledali, srečna ura našega krsta, skozi katerega smo otroci božji in udje svete Cerkve postali. Srečna mati, srečni oče, ki ste me tako skrbno redili! Blagoslovljeni moji dobri učitelji, ki ste me prave vere in krščanskega življenja učili.«
» O srečni dom, kdo bi si tebe ne želel! Prelepa domovina, kdo bi tebe ne ljubil! Kadar sem se svoje dni kot mlad dijak peljal po morju in sem kratko časa bival v pustem primorskem kraju, v goli, kamniti okolici, in se potem vrnil v svojo drago domačijo, ugledal zelene gaje, rodovitno polje in vesele vinske gorice, sem se od veselja razjokal in poljubil zemljo, na kateri je tekla moja zibelka. Toliko ljuba je človeku domača dežela.«
DEKANIJA KOZJE: Pri prijatelju in dobrotniku Jakobu Prašnikarju je v Olimju 26. 9. 1824 obhajal novo mašo. Tedaj je v svoj dnevnik zapisal:
Zlata ura, moj Jezus. Jaz sem tvoj, ti si moj… Jezus živež moj nebeški, bodi tolažba moji duši, dokler ne bo Bog sam moja gostija in moja slava… ves si meni izročen, vzemi tudi mene vsega…
Pridiguj, pomagaj, delaj dobro, moli; ne boj se, dalo se ti bo ob tisti uri.
»Zveličar sveta me je tako vzljubil, da me je izmed bratov izbral, za duhovnika, za luč sveta in sol zemlje, upravitelja skrivnosti ljubezni svoje zaveze, da Bogu darujem žrtve ljudstva, ljudstvu pa darove Božje milosti. Bog, blagovoli me očistiti, da bom za sveto službo svet duhovnik! Tvoja naj bo moja duša, ozaljšaj jo sebi za nevesto. Tvoje naj bo moje srce, očisti ga sebi za bivališče. Tvoje naj bo moje telo, posveti ga sebi za orodje, da postanem vreden v toliki meri, v kakršni sem dolžan služiti tebi Jezus, Zveličar sveta!«
DEKANIJA VIDEM: Po novi maši je bil Slomšek postavljen za kaplana na Bizeljsko. Župnija je tedaj štela okrog 4000 duš, ki so nujno potrebovale dobrega dušnega pastirja. Slomšek je kmalu pritegnil njihovo pozornost v spovednici in na prižnici. Od daleč so prihajali poslušat njegovo besedo in iskati tolažbo in odpuščanje.
Slomšek je bil vesel človek in je rad prepeval v dobri družbi. Na Bizeljskem je nastalo več njegovih pesmi, med njimi najbolj znana »En hribček bom kupil, bom trsek sadil «. Ko se je kasneje ustavil na Bizeljskem, je bil lepo sprejet. Zapisal je: »Srce se mi je razširilo, ko sem slišal pesmi, ki sem jih v tistem kraju sestavil, razveselil sem se, ko sem spet videl drage učenke… v solzah so me pozdravljale nedolžne deklice. Mnogi župljani so mi prinesli od svojih pridelkov… ta obisk mi je bil v največje veselje…
DEKANIJA NOVA CERKEV – tam je bilo v župniji sv. Lenarta Slomškovo drugo kaplansko mesto.
Bil je srečen in njegovo delo je imelo obilen blagoslov. Z veseljem¸je deloval v nedeljski šoli in imel tedaj okoli 130 učencev Sam je takole zapisal:
»Novocerkovška župnija je hvale vredna. Preteklo leto je bilo za mene srečno, bil sem zdrav in vesel na duši in na telesu, v študijah sem napredoval in ljubezen vernikov se mi je pomnožila… bil sem srečen pri delu, hvaležen v srcu, obdan z mnogimi prijatelji.«
DEKANIJA GORNJI GRAD. Slomšek je ljubil naravo, rad je pešačil in imel budno oko za lepoto stvarstva. Ko je zapuščal gornjo Savinjsko dolino, je zapisal:
»Bogom hčere stare matere, mogočne Slave,
košata Raduha, visoka Ojstrica,
gorata Rinka in zobata Olševa!
Povzdigajte Slovencem bistre glave,
naj bodo vrli sini Slave.
V nebesa kažejo mogočni velikani,
v nebesa vzdigajmo mi srce in oko!
Le bistrimo glave, ne dremajmo zaspani,
drugim rodovom prodani.
DEKANIJA CELJE: Po mladostnih letih šolanja se je Slomšek marca 1846 vrnil v Celje, postavljen je bil za župnika in opata. Mislil je, da bo tu ostal dolgo časa. Resno je začel z delom na mnogih področjih in je v kratkem času je zapustil globoke sledi.
A že po treh mesecih služenja v domačem okolju ga je kardinal Schwarzenber po smrti škofa Kutnarja vabil za njegovega naslednika v Št. Andraž. Na kardinalovo drugo pismo Slomšek odgovori:
»V tej svoji skrbi sem šel na grob svetega mučenca Maksimiljana, klical sem Boga za razsvetljenje, poprosil sem preblaženo Devico in patrona moje župnije za priprošnjo, pa mi je postalo jasno: pokorno naj se vdam v voljo svojih predstojnikov… Pokorščino sem prisegel kot duhovnik, pokorno hočem služiti Cerkvi, iti hočem, kamor me moji predstojniki kličejo, v njihovi sklepih častim voljo božjo«.
In ko je kasneje kot lavantinski škof iskal sedež preurejene škofije, je rekel: »Če bi odločalo srce, bi izbral Celje.«
DEKANIJA BRASLOVČE –
Na svoji vizitaciji v tej dekaniji je bil zelo zadovoljen. Piše takole:
»Verniki tega dekanata spadajo med najodličnejše škofljane. Šolska mladina kaže mnogo sposobnosti in dobro napreduje, šoli odrasla mladina je polna verske vneme, stanovska združenja, verske društva in bratovščine so v tem dekanatu v najlepšem razcvetu, spodbujajo k vrednemu prejemanju svetih zakramentov…; duhovščina braslovškega dekanata je pod vodstvom rednega dekana prav tako dejavna kakor v svojem vedenju neoporečna… Cerkve so lepo okrašene in bogato opremljene z vsemi rekviziti: celotno stanje povsem zadovoljivo.«
DEKANIJA ŽALEC
Leta 1834 je Slomšek kot duhovni voditelj bogoslovcev prehodil vso pokrajino od Celovca do Vidma. Bila je sobota in naslednji dan, na nedeljo, je moral biti na Gori Oljki, ki je obhajala svoj glavni romarski shod… Res se je naslednje jutro že vzpenjal tja gor, potem, ko mu je ljubeznivi šoštanjski župnik Korg oskrbel vodnika… Po severnjaški Koroški, črni od strogih smrekovih gozdov, se je zdaj vzpenjal skozi milo jesensko svetlobo vinogradov, ki so bili že v vonjih zorečega grozdja. Kot da mu je iz globine srca vstajala mladostna Štajerska z njegovo pesmijo:
»Na svetu lepše rožce ni, kot je ta vinska trta, pozimi spi, spomlad cveti, jesen sode nataka… Tud druge rožice cveto, nobena ni tak žlahtna, en čas cveto, se posušo in minejo brez haska…«
DEKANIJA ŠALEŠKA DOLINA
Še malo pred smrtjo je Slomšek obiskal kraje svojih prednikov, Šoštanj, kjer je bil rojen oče Marko. V hribe šaleškega dekanata je šel posvetiti romarsko cerkev sv. Križa nad Belimi Vodami. Tam se mu je stemnilo pred očmi: duhovniku, ki je bil blizu pri oltarju je šepnil: »Pokažite mi s prstom vrstice v knjigi, ker mi je vse temno pred očmi«. Končal je posvetitev, pridigati pa ni mogel. V spominsko knjigo pa je vpisal: umaknil se je v zakristijo in v spominsko knjigo vpisal:
»O križ! na visoko postavljen
zastava premage si nam!
Visoko nam bodi pozdravljen,
zaupanje naše si ti.
Držimo se svetega križa,
svet križ nam nebesa odpre;
svet križ nas nebesom približa,
le s križem v nebesa se gre.«
DEKANIJA LAŠKO
Vizitacija po gozdnatih grapah laškega naddekanata bi bila zanj še preveč naporna ob lepem vremenu in ob najboljših prometnih razmerah. Pa je bilo vreme zanič, iz samih nalivov. Kočija se je mogla komaj kam vzpeti sredi nevoznih strmin. Tako je bilo treba od kraja do kraja povečini peš po mokrem in blatu. Ni čudno, da ga je kar trikrat vrglo v posteljo, zopet po birmi v Šmiklavžu nad Laškim.
In ko se je spet postavil na noge, se je bilo treba spustiti v dolino po tistih kolovozih, ko je lilo kot iz škofa. Laško je namreč določeno uro že čakalo mariborskega škofa. Praznično zbranim Laščanom se je prikazal, kot da so ga izvlekli iz močvirja. In je prisopihal iz tistih blatnih grap v nekakšnem vedrem razpoloženju in je zmogel celo šalo: » No, tako blatnega škofa pač še niste videli.«
DEKANIJA ROGATEC
Za zadnjo postajo svojega zemeljskega potovanja in pastoralnega dela si je izbral našo najbolj vzhodno dekanijo. Tedaj so imeli v Rogaški Slatini duhovniki duhovne vaje. Dajal je vtis zdravega človeka, se v celoti udeleževal predavanj, a njegov govor je kazal na slovo: »Sonce mojega življenja, kakor velikega števila mojih sodelavcev, se je nagnilo k zatonu. Ne bom se več dolgo mudil med vami. Kmalu bo gospodar vinograda zaukazal svojemu oskrbniku, smrti, da nas odpokliče. Zdaj sem 39 let duhovnik in 17 let škof in čutim silno potrebo, ljubljeni bratje, da bi se Bogu zahvalili za dobro, katero je bilo storjeno, a hkrati obžalovali pred Bogom, kar smo zanemarili, in sprejeli ustrezne sklepe za prihodnost.«…
Dan po tem je šel še zadnjič obiskat drago mu Ptujsko goro in naslednje jutro posvetil podružno cerkev sv. Rozalije v župniji Kostrivnica. To je bil njegovo zadnje škofovsko opravilo. Naslednji dan, ko se je vrnil domov, je legel in zjutraj več ni vstal….. 24. Septembra 1862 je zatisnil svoje oči in se preselil v »presrečno deželo, kjer mlado je« vse, kot je prepeval v pesmi: Preljubo veselje…
Tako smo s Slomškom simbolično prehodili vso celjsko škofijo. Odmev na njegovo svetniško življenje in polno žrtvovanje je pred 20 leti v Mariboru papež Janez Pavel II, sveti, izrekel vsemu svetu: » S svojo apostolsko oblastjo dovoljujemo, da se častitljivi božji služabnik Anton Martin Slomšek odslej imenuje blaženi in se njegov god na krajih in po ustaljenih pravnih predpisih vsako leto 24. septembra.« Tako smo Slovenci dobili svojega prvega slovesno razglašenega blaženega vzornika in priprošnjika, ki smo ga ob ustanovitvi celjske škofije postavili kot prvega zavetnika naše škofije. Ko je večkrat prehodil vse naše dekanije, naj bo res vsem zgled življenja in priprošnjik pri Bogu.