Na tretjo postno nedeljo je na župniji Podčetrtek in Sveta Ema posijalo sonce. Ne samo tisto pomladno, ki z neba ogreva zemljo, da zbudi speče korenine in poženejo drobni cvetovi, ki naznanjajo pomlad. Obiskal nas je naš škof, opravil kanonično vizitacijo in umestil župnika, ki je sprejel naši župniji v posest. Čisto naš župnik! Kakor se šele ob bolezni zavemo, kako pomembno je zdravje, tako se šele ob izpraznjeni župniji zavemo, kaj pomeni župnik za župnijo!

Škof je opravil tudi kanonično vizitacijo, se srečal z verniki pri svetih mašah in s člani ŽPS obeh župnij po sveti maši v Podčetrtku.

Pastir mora dišati po ovcah, pravi papež Frančišek, in to smo občutili ob tem obisku. Spodbudne besede v razumljivem jeziku, primerjava s skrbjo za dom, ki ga znamo tako negovati in čistiti, na duhovno pripravo pa pogosto pozabimo.

Po homiliji in veroizpovedi je sledil pomemben obred umestitve župnika, ki pred zbranim občestvom vernikov sprejme od škofa ključe od cerkve in tabernaklja, evangeliarij in brevir; ki na oltarju podpiše skupaj s škofom zavezo, da bo njegova skrb verno ljudstvo župnije. Mislim, da še nihče od nas ni bil priča takemu obredu.

Lisica v »Malem princu« pravi, da so ceremonije potrebne.

Ko so v sodobnem času mediji prepolni poročil o vseh mogočih dogodkih in podpisih pogodb, ki jih mnogi podpišejo s figo v žepu, bi mogoče kdo dejal, da taki obredi niso potrebni. A vendar, še bolj so potrebni! Dajejo okus in vonj, zbudijo hrepenenje po presežnem. Povedo, da vera ni nekaj, kar sodi v krog družine, za zaprta vrata doma. Slovenija je posejana s številnimi sakralnimi objekti, ki kažejo, da smo zrasli iz krščanskih korenin. Le vode in sonca včasih manjka, da se prebudijo.

Kot je sonce včeraj skozi okno potrjevalo škofove besede, nas taki obredi potrjujejo, da smo del Kristusovega telesa, ki je Cerkev.

Srečanje s člani ŽPS obeh župnij, ki se je končalo s skupnim kosilom je potrdilo, da mora biti miza/oltar središče doma/župnije.

V prijetnem pogovoru, kjer smo spoznali, da naš škof željo papeža in sinode jemlje resno, je tudi on spoznal nas posamezno in našo pripravljenost »hoditi skupaj«.

Župniji Sveta Ema in Podčetrtek prej nekako nista bili povezani, saj sta spadali vsaka v svojo dekanijo. Z združitvijo le teh pa se bomo tudi verniki bolj spoznali, saj nas povezuje isti župnik. Kot dve pljučni krili, ki s kisikom oskrbujeta isto srce in celotno telo. Gorje, če eno krilo pljuč odpove!

Družijo nas tudi skupne seje ŽPS in tako složno načrtujemo praznične dogodke.

Čeprav je bila to tretja postna nedelja, za nas ni bila nič postna! »Kako naj se postijo svatje, dokler je ženin med njimi?« je Jezus vprašal pismouke.

Tudi mi smo praznovali, saj tod živijo veseli ljudje! V družbi škofa in župnika smo srečanje zaključili s torto.

Zapisala: Bogdana Počivavšek

Fotografije: Peter Govedič in Barbara Kolar

 

Delite prispevek s prijatelji!