V četrtek, 26. novembra, obhajamo Obletnico posvetitve stolnice in letos že 220. rojstni dan bl. škofa Antona Martina Slomška. Ob tej priložnosti je upokojeni celjski škof msgr. dr. Stanislav Lipovšek, v skladu z obstoječimi navodili ob epidemiji, v stolnici obhajal zahvalno sv. mašo, ki jo je prenašala TV Celje.

Objavljamo njegov nagovor pri tej sveti maši:

Uvod v bogoslužje:
   Sestre in bratje v Kristusu, lepo pozdravljeni vsi, ki ste sedaj z nami pri TV sprejemnikih. Hvala vam za vašo navzočnost. Smo v Tednu Karitas, ki nas nagovarja z mnogoterimi pobudami za blagor vseh ubogih, bolnih in pomoči potrebnih. Včeraj zvečer smo na pobudo Slov. Karitas na TV Slovenija in na Radiu Ognjišče lahko spremljali priljubljeni dobrodelni koncert »Klic dobrote«, ko smo ob kulturnem programu, kljub vsem oviram in težavam zaradi epidemije, zbirali sredstva za ljudi in za družine v stiski. Bog povrni vsem, ki ste sodelovali in po svojih močeh pomagali. V torek smo se poslovili od mariborskega g. pom. škofa dr. Jožeta Smeja, ki je v 99. letu odšel v nebeško domovino. Vedno, tudi pri tej sv .maši, se ga hvaležno spominjamo in se mu zahvaljujemo za vse, kar je storil za Božje kraljestvo med nami. Danes pa se spominjamo dveh dogodkov, ki sta zelo pomembna za Cerkev v naši domovini in še posebej za našo škofijo. Na današnji dan vsako leto obhajamo obletnico posvetitve naše stolnice in je to vedno lepa spodbuda in vabilo, da globlje spoznavamo pomen tega dogodka, ki je močno povezan z duhovnim poslanstvom naše župnije in škofije. Danes pa se tudi hvaležno spominjamo našega rojaka bl. škofa Antona Martina Slomška, ko obhajamo njegov 220. rojstni dan, ki nas tudi nagovarja s svojo bogato vsebino. Zelo smo hvaležni TV Celje, da boste to bogoslužje posneli in predvajali širšemu krogu, da bo kljub vsem omejitvam zaradi epidemije virusa kar se da veliko ljudi lahko podoživelo to dogajanje in bo to blagodejno vplivalo na naše življenje v teh kriznih časih.
   Zato, bratje in sestre, odprimo srca božji milosti in se pripravimo na srečanje z Gospodom. Če je v nas kaj tega, kar ovira božje delo v nas in bremeni naše medsebojne odnose, to iskreno obžalujmo, da bomo vredno obhajali svete skrivnosti…..
   Vsemogočnemu Bogu……..

Homilija
   Sestre in bratje v Kristusu!
   1. Vsak kristjan ima 2 osebna praznika: god in rojstni dan. Podobno velja tudi za vsako svetišče, ki ima tudi svoj god in rojstni dan. God, ali po domače žegnanje, proščenje, lepa nedelja ali farni praznik nas vedno spominja na zavetnika svetišča; rojstni dan ali obletnica posvetitve cerkve, pa je spomin tistega dne, ko je bilo svetišče dograjeno in s slovesnim obredom posvetitve izročeno v sveto službo. Pri nas, v naši stolnici, je zavetnik svetišča sv. prerok Danijel, katerega god, po starem izročilu obhajamo na zadnjo nedeljo v avgustu. To je vsakoletno žegnanje, lepa nedelja, proščenje, ali farni praznik. Rojstnega dne, oziroma obletnice posvetitve tega svetišča se po starodavnem izročilu spominjamo danes, 26. novembra, in je to vsako leto pomemben dogodek ne le za našo župnijo, ampak za vso škofijo. Zakaj? Zato, ker naša župnijska cerkev ni običajna župnijska cerkev, ampak škofova cerkev, stolnica, in kot taka duhovno središče in žarišče škofije. To odliko in v to službo je bila povzdignjena pred 14 leti, 7. aprila leta 2006, ko je takratni papež Benedikt XVI. obnovil starodavno celjsko škofijo in je to častitljivo opatijsko-mestno župnijsko cerkev sv. Danijela povišal v škofovo cerkev – stolnico, ki je poslej kot rečeno duhovno žarišče škofije in se kot taka imenuje »mati in glava« vseh cerkva v škofiji. Od kod to ime in to poslanstvo? Na prvi in najstarejši škofovi stolnici na svetu, na baziliki Sv. Janeza v Lateranu v Rimu, ki je stolnica rimskega škofa, sedaj papeža Frančiška, je starodaven napis: Omnium ecclesiarum, urbis et orbis mater et caput », pomeni… Mati in glava vseh cerkva v mestu in v svetu.
   Kako se uresničuje to poslanstvo biti »mati in glava« vseh cerkva v škofiji? Stolnica je najprej kulturni spomenik, v katerem so vidno zastopana stoletja naše vernosti ter duhovne in materialne kulture, vse od romanskih zasnov v 12. stoletju pa preko gotike, baroka, nove romanike in nove gotike vse do današnjih dni in pokoncilske obnove, ki je vidno zastopana posebej v oltarnem prostoru. Tako se naša stolnica uvršča v krog znamenitih evropskih katedral, kot je stolnica Sv. Štefana na Dunaju, stolnica Sv. Vida v Pragi, stolnica Sv. treh kraljev v Koelnu, Sv. Štefana na Dunaju, pa sv. Karla Boromejskega v Milanu, ali Notre Dame v Parizu. Pa tudi naše slovenske stolnice: Sv. Janeza Krstnika v Mariboru, sv. Nikolaja v Murski Soboti, Sv. Miklavža v Ljubljani, Sv. Miklavža v Novem mestu in Marije Vnebovzete v Kopru.
   To je pomembno, a še važnejše je, da so stolnice kraji, kjer se uresničuje delo odrešenja, kjer se spleta nebeška lestvica kot smo slišali v 1. berilu, ki opisuje, kako je očak Jakob potoval po obljubljeni deželi…zaspal, videl nebeško lestvico in ko se je prebudil, je vzkliknil: »čudovit je ta kraj, tukaj je hiša Božja in to so vrata nebeška… (prim. 1 Mz 28,17). Tu se obhaja sveto bogoslužje, v katerem se ponavzočuje delo odrešenja, podobno kot v vseh drugih cerkvah in vendar se tu dogaja nekaj posebnega, posebej takrat, ko sveto bogoslužje obhaja škof, kot naslednik apostolov, obdan z zborom duhovnikov in vernikov in se tu vidno uresničuje Cerkev in njeno duhovno materinstvo; posebej na Veliki četrtek, ko škof posvečuje sveta olja pri tako imenovani »krizmeni maši« in na praznik apostolov Petra in Pavla in ob drugih priložnostih, ko se tu posvečujejo diakoni in novomašniki, ki potem gredo na župnije in tam uresničujejo svoje duhovniško poslanstvo. Tu nastaja tista globoka vez in tisto duhovno materinstvo, ki ga uresničuje poslanstvo stolnice, ko se v njej tako rekoč rojevajo novi duhovniki, novi glasniki božjega kraljestva.
   Sv. olja, ki jih škof posvečuje skupaj z duhovniki, to duhovno vez še povečujejo, poglabljajo in razširjajo na obhajanje zakramentov in zakramentalov, to se pravi na vsa temeljna področja cerkvenega poslanstva in njenega delovanja.
   Stolnico imenujemo tudi katedrala (od gr. katedra, slovesni sedež, s katerega škof kot naslednik apostolov izvršuje svojo oznanjevalno, posvečevalno in vodstveno službo, ki je zelo pomembna, kar še posebej občutimo v teh mesecih, ko je naš škofijski sedež izpraznjen in smo vsi povabljeni, da molimo, delamo in vztrajno zaupamo, da bomo, Bog daj, kmalu dobili novega škofa, učitelja in pastirja božjega ljudstva.

   2. Cerkev v Sloveniji in še posebej naša škofija pa se danes veseli še drugega pomembnega dogodka, ko obhajamo 220. rojstni dan bl. škofa A .M. Slomška in hvalimo Gospoda za luč, ki se je nam in Cerkvi v naši domovini prižgala po življenju in delu tega imenitnega pastirja in učitelja duhovnega življenja. Upam, da ste že vsi bili na Ponikvi pri Šentjurju in tudi na Slomškovem domu na Slomu pri Ponikvi, kjer še danes stoji lepo vzdrževana Slomškova rojstna hiša s spominsko ploščo, na kateri piše »V tem domu so se rodili Anton Martin Slomšek, knez in škof lavantinski, 26. novembra 1800, umrli v Mariboru, 24. septembra 1862« . Tu se je vse začelo na današnji dan, ko sta oče Marko in mati Marija dobila sina prvorojenca in mu dala ime Anton. Za njim se je rodilo še 7 otrok, a sta dva kmalu po rojstvu umrla. Oče, trden kmet, je svojega prvorojenca, razumljivo, namenil za svojega naslednika na posestvu, mati pa je slutila, da ima Bog z Antonom druge načrte. Ti skrivnostni božji načrti so se začeli močneje oglašati, ko je Anton kot mlad pastirček pri bližnji podružni cerkvici Sv. Ožbalta skupaj z vrstniki pasel živino, pa je včasih stopil na cerkvene stopnice in svojim vrstnikom začel pridigati. Njegovo nadarjenost je opazil tudi kaplan Jakob Prašnikar, ki je kljub očetovemu nasprotovanju dosegel, da je nadebudni Anton po opravljeni nedeljski šoli pod vaškim orehom leta 1814 prišel v Celje, kjer je po opravljeni pripravi v ljudski šoli vstopil v 1. razred gimnazije, ki je bila tu, zraven stolnice. Na tej hiši je še danes spominska plošča, kjer piše, da je v tej stavbi v letih od 1814 do 1819 obiskoval gimnazijo Anton Martin Slomšek, poznejši lavantinski škof. Njegova življenjska pot ga je potem preko Ljubljane vodila v Celovec, kjer je dokončal bogoslovje in je bil 8. septembra1824 posvečen v duhovnika. In potem se je začelo njegovo bogato duhovniško delovanje, na katerega se je tako zvesto pripravljal in ga potem tudi z velikim veseljem in duhovniškim žarom in predanostjo uresničeval, vedno zvest svojemu vodilu: »Sveta vera bodi vam luč, materni jezik pa ključ do zveličavne narodove omike«. To izredno in bogato duhovno dogajanje je doseglo svoj vrhunec 19. septembra 1999, ko je takratni, sedaj že sv. papež Janez Pavel II. na betnavski poljani v Mariboru škofa A. M. Slomška proglasil k blaženim. Po starodavnem izročilu in navodilih Cerkve ima pot k svetosti oz. k časti oltarja dve stopnji. Prva je tako imenovana beatifikacija, ko se svetniški kandidat predstavi domači, krajevni Cerkvi, pri nas Cerkvi v Sloveniji. Druga stopnja, tako imenovana kanonizacija pa je slovesna predstavitev svetnika vesoljni Cerkve, to se pravi, katoličanom po širnem svetu. Mi smo sedaj v obdobju med beatifikacijo in kanonizacijo. Ta drugi del in vrhunec tega zorenja bomo tem prej dosegli, čim bolj bomo dokazali, da smo tega božjega daru vredni, da si ga želimo in da si za ta cilj skrbno prizadevamo. To se dogaja zlasti takrat, ko si prizadevamo, da bi bl. škofa Slomška in njegovo pot svetosti čim bolj spoznali, se mu zaupno priporočali in vztrajno molili za njegovo kanonizacijo.
   3. Zato je, dragi v Gospodu, naša velika in lepa naloga, da z našo zaupno molitvijo in z zvesto hojo po Slomškovi poti približamo čas njegove kanonizacije. Ker je za to sklepno dejanje potrebno vsaj še eno izredno znamenje, čudežni dogodek na Slomškovo priprošnjo, se temu našemu domačemu svetniškemu vzorniku in priprošnjiku zaupno priporočamo in morebitna uslišanja sporočimo na Nadškofijo Maribor.
   V današnjem evangeliju nam Jezus govori: »Niste vi mene izvolili, ampak jaz sem vas izvolil in vas postavil, da greste in obrodite sad« (Jn 15, 16). Da, dragi v Gospodu, sam Gospod Jezus nas je poklical in izvolil, da smo njegovi učenci in kot taki graditelji njegovega kraljestva, po vzoru in priprošnji bl. škofa Slomška. Naj bo njegov 220. rojstni dan novo vabilo in spodbuda, da bomo še bolj zvesto uresničevali to imenitno poslanstvo. Amen.

Msgr. Stanislav Lipovšek, upok. celjski škof