Mitja Markovič o klerikalnih zidovih in o podiranju le teh: V Jezusovem načrtu takih zidov ni. Prenova Cerkve pomeni tudi rušiti take zidove, ki razdvajajo.

“Včasih zidove postavimo, da se z njimi zavarujemo. Včasih pa jih postavimo kar tako, da nas ne vznemirja tisto, kar se dogaja na drugi strani, da imamo mir pred tistimi na drugi strani, da pustimo probleme na drugi strani. Zidove postavimo včasih kar posredi naših odnosov, posredi domače hiše, posredi delovnega tima, med šefom in ostalimi. Zidove postavimo celo posredi Cerkve, posredi skupnosti Cerkve. Ponavadi ne pričnemo kar z zidom. Ponavadi na začetku zaloputnemo vrata, se obrnemo stran, si zamašimo ušesa, se umaknemo. Obvisi pa nekakšna nevidna skrivnostna zavesa. In če nismo pozorni, počasi postaja vse gostejša, vse težja. In potem se enkrat spremeni v trden zid.

Mesta, kjer se lahko znajdemo na dveh straneh zidu, so lahko tudi naše krščanske skupnosti. In nemalokrat so to zidovi, ki so jih zgradili že pred davnimi stoletji. Tako trdno in neomajno stojijo, da se nam lahko zazdi, da je njihovo mesto tam posredi Cerkve, posredi skupnosti.”