V soboto, 8. 6. 2024, je bil za Pišečko župnijo poseben praznik, saj je 27 birmank in birmancev potrdilo svojo vero s prejemom Svetega Duha. Počaščeni smo, da je v župnijo prišel naš škof, g. Maksimilijan Matjaž in birmancem podelil sadove. Ponosni smo na naše birmace in zaupamo, da bodo darovi Svetega Duha obrodili mnogo sadov, ki bodo okrepili našo Cerkev.
Na slovesnosti je sodelovalo širše občestvo; ministranti, birmanci in njihovi starši, otroški, mladinski in mešani cerkveni pevski zbor, animatorji, ključarji, pridne gospodinje pa so poskrbele za kosilo.
Zapisala: Sara Omerzel
Fotografije: Župnija Pišece
V nedeljo, 9.6.2024 pa je bilo slovesno v občestvu župnije Šmartno v Rožni dolini, kjer je 14 mladih prejelo darove Svetega Duha.
Škof Maksimilijan je birmanke in birmance v pridigi spomnil, da so se v času priprave na birmo poučili o vseh temeljnih vprašanjih naše vere:
»A to je samo en del naše poti in uvajanja v življenje vere. Vera je namreč več kot samo tisto, kar razumemo in kar smo se naučili. Vere ne moremo primerjati s šolo, da bi rekli na koncu imamo izpit in smo s tem potrdilom sposobni za nadaljnje šolanje.
S tem, ko so vam vaši starši, botri, vaši najbližji, stari starši, kateheti in župnik pomagali odstirati pot vere, to resnico, kaj kristjani verujemo, ste na nek način šele na začetku. Ste v tem trenutku vašega življenja, ko se boste začeli še bolj opirali na tisti notranji glas, ki vas vabi v lepo in svobodno življenje. Odločali se boste na podlagi tega, kar boste čutili, da vam prinaša nekaj dobrega, da boste lahko delali stvari, ki si jih želite in za katere slutite, da gradijo vašo človeško krščansko osebnost.
Velika resnica o Svetem Duhu, ki povzema skrivnost naše vere, je, da se je Bog po svoji ljubezni, ko je prišla polnost časov, odločil, da ne bo med nami prebival na način močnega, vsemogočnega bitja, ki bi nas nekje od zgoraj nadzoroval in nam ukazoval, kaj storiti, ampak da se nam je približal in živi v nas na intimen človeški način.
Na božič praznujemo to veliko skrivnost, da je Bog postal otrok, nam enak, da nam postaja blizu na dotik, da se nam bliža v preprostosti otroškega srca in nas ljubi in sprejema. Za veliko noč pa obhajamo tisto še bolj življenjsko resnico o Bogu: da Bog ne stopa samo v lepe in vesele trenutke našega življenja, ampak sestopa tudi tja, kjer mi zgrešimo, kjer ga najbolj potrebujemo – v naša področja trpljenja, teme, smrti, greha.
To veliko skrivnost ali lepoto Božje ljubezni, ki se je razodela in se razodeva, obhajamo v vseh praznikih cerkvenega leta, tudi v prazniku Srca Jezusovega, ki smo ga praznovali prejšnji petek. V tem prazniku smo doživeli, da je Bog za nas eno samo srce, ena sama ljubezen, ki živi tako, da se daje, da se pretaka, da se nam izroča. O tem nam govori tudi razodetje o Svetem Duhu: Sveti Duh ni neka sila, ki bi na zunaj spreminjala svet, ampak je poosebljena Božja ljubezen, ki vstopi kakor piš, kakor veter, kakor najbolj notranji intimni glas v naša srca in nam tam govori ter nas spodbuja k delu in odločitvam za dobro.
Danes smo v evangeliju slišali, da Jezus pravi še veliko vam imam povedati, a zdaj še ne morete vsega nositi. To velja za vprašanje naše vere. Še veliko boste namreč odkrivali v življenju.
A Jezus nam daje Duha Tolažnika, ki ste ga prejeli že pri svetem krstu, da vam bo razodeval tisto najpomembnejše resnico vere: da na poti življenja nismo sami in brez moči. Da nam Bog v pravih trenutkih daje moč in besedo, ki je takrat potrebna. V to želimo zaupati in za to vero želimo prositi.
Danes, ko boste prejeli potrditev daru Svetega Duha, je to kot neke vrste darilo, ki je praznično zavito in ga je potrebno še odviti.🎁
Odpreti pomeni, da si ga je treba želeti sprejeti. Vsako darilo je namreč treba sprejeti in ga uporabiti, če ne, ni uporabno. Če bi vaša današnja botrska in starševska darila pustili zaprašena in jih nikoli ne odprli, bi se v njihova srca naselila žalost spričo takega odnosa. Če bi kakšne druge sadove, npr. sadje pustili pod mizo, bi slej ko prej zgnilo. Podobno je tudi z darovi Svetega Duha, ki čakajo, da jih odpremo.
🗝️Trije ključi, ki vam bodo pomagali bližati se in odpirati te darove Svetega Duha, so:
1. Sveto pismo
V Svetem pismu je veliko besed. Verjetno ne boste nikoli vseh prebrali niti jih razumeli. A to ni najpomembnejše. Pomembno je, da verjamemo, kdo nam je ta pisma podaril – On, ki nas ima rad in nas ljubi, zato se bo v Svetem pismu vedno našla beseda, ki bo zadela vaše življenje, ki vam bo v določenih trenutkih dala ne samo spoznanje, ampak tudi moč. Držite se teh besed, uporabljajte jih, odpirajte to knjigo. Morda bo kdaj težko, bo pa tudi lepo in boste počasi postali kot kristjani domači s to knjigo.
2. Molitev
Molitev je v naših predstavah pogosto nekaj dolgočasnega. A molitev je zelo preprost pogovor, ki gradi naše prijateljstvo in naš odnos z Njim. To ni množica besed. Preko molitve lahko stopim v stik z Njim, ki me ima rad in mu lahko povem vse, kar mi leži na duši. Žal sodoben človek težko moli. Včasih se zdi, da je preprosta molitev za koga težja kot pa naučiti se npr. kitajščine. Ampak jezik molitve je najbolj preprost, ker je jezik srca. Je jezik, ki spontano privre na človekove ustnice kot besede mama, oče, hvala, prosim. Iz teh besed je sestavljena molitev. Molitev enostavno pomeni dati prostor Bogu, je prošnja k Bogu, da vstopi v moje življenje in ki mu lahko dam tisto, česar sam ne zmorem. In videli boste, da Bog ne bo ostal gluh za vašo molitev.
3. Občestvo
V življenju ne moremo biti sami. Zato smo v človeško življenje poklicani po družini in v družini. Samo tako se lahko razvijemo. Prav tako v življenju po veri potrebujem občestvo, ljudi, ki nas podpirajo, ki skupaj z nami molijo, ki skupaj z nami gledajo v isto smer. To je občestvo Cerkve. To ni samo to občestvo, ki ga tukaj vidimo. V njem so tudi vsi, ki so živeli pred nami, naši predniki in naši svetniki. V naših cerkvah imamo njihove podobe ne zato, da bi občudovali lepoto kipov, ampak da bi se zavedali, da so z nami, da nam pomagajo, da so že šli čez enake preizkušnje in težave kot mi. Njih lahko kličemo na pomoč in jih prosimo, da nam pomagajo.«
Fotografije: Studio Landekar