V nedeljo, 29. decembra je škof Maksimilijan s slovesnim bogoslužjem razglasil sveto leto za našo škofijo.

Obred se je začel ob 15ih v Marijini cerkvi na Prešernovi ulici v Celju, nato pa je šla procesija do trga pred stolnico sv. Danijela. Po obredu odprtja vrat in vstopa v cerkev je škof šel do krstne kapele, kjer je blagoslovil vodo in pokropil Božje ljudstvo v spomin na sveti krst, po katerem smo vstopili v Cerkev ter svetoletne sveče, ki so jih predstavniki vseh župnij na koncu bogoslužja ponesli na svoje župnije.

V pridigi je škof zbrane nagovoril:

Dragi bratje in sestre, duhovniki, škof Stanislav, diakoni, redovnice, redovniki, bogoslovci in vsi, ki ste prišli iz vseh 107 župnij naše škofije, da bi danes skupaj kot ena družina vstopili skozi sveta vrata v to sveto leto Božje milosti.

Na začetku smo bili v obilju pokropljeni s krstno blagoslovljeno vodo, da bi nam res prišlo do srca, kar pravi apostol Janez v današnjem berilu: Božji otroci smo. Iz krstne vode smo bili prerojeni v novo življenje.  Da bi to novo življenje v nas vedno bolj rastlo in premagovalo tudi težke navade naše človeške narave, nam Bog podarja posebne čase. Tak je tudi čas milosti svetega leta, v katero stopamo. 

Praznik svete družine kot začetek svetega leta

Gotovo ni slučaj, da je sveti oče odprl sveta vrata rimske bazilike sv. Petra prav na sveti večer, na večer spomina rojstva našega Odrešenika Jezusa Kristusa. Škofje po vsem svetu pa odpiramo svetoletna vrata stolnih cerkva danes na praznik svete družine. 

Oba praznika kažeta na osrednjo resnico naše vere, na učlovečenega Boga, ki je sestopil v naše življenje, se rodil kot človek in šel za nas do konca, do jasli in do križa. V tem letu, ki je pred nami, se želimo zahvaljevati in slaviti prav to temeljno resnico naše vere. Bog je z nami na vseh poteh našega življenja, tudi v naših stiskah in naši nemoči.

Praznik sv. družine kot začetek svetega leta daje temu letu posebno težo in vsebino. Želi nas usmeriti v temeljno resnico, da lahko živimo samo v odnosih, samo v občestvu, samo kot družina. Zato nas je sveti oče pred tremi leti poklical na pot prenove in premisleka našega cerkvenega življenja, da bi se bolj zavedali te velike resnice sv. krsta, v katerem smo se rodili kot novi ljudje, kot bratje in sestre, kot Jezusovi apostoli in s tem postali nova velika družina. Prav je, da se sprašujemo, ali res živimo kot družina, ali smo med seboj povezani tako, da si želimo drug za drugega najboljše. Priznamo in vemo, kako zelo se moramo tega še učiti. Hvala Bogu nas tudi čas, v katerem smo, spodbuja, da krepimo bližino, zaupanje, sočutje in ljubezen, ki vnašajo človeškost v ta nemirni in razdrobljeni svet.

Ko se človek pusti pritegniti Bogu in vzpostavi z njim resnični življenjski odnos, ki pomeni popolno zaupanje in predanost, dobijo tudi vsi ostali odnosi pravo globino. To je skrivnost in lepota naše vere, to je dar, ki ga želimo v tem svetem letu okrepiti in zanj pričevati svetu ter mu ga prinašati.

Dragi bratje in sestre, ob koncu te svete maše bom predstavnikom vseh župnij naše škofije podelil blagoslovljene svetoletne sveče. Na ta način se bomo povezali med seboj v molitvi, v našem skupnem prizadevanju, da bi v naši celjski škofiji uresničili to, kar Bog danes od nas pričakuje in nam naroča.

Tri skupne prošnje v svetem letu

Še posebej pa vas prosim, da bi se povezali v treh skupnih namenih, ki bi jih kot našo skupno in osebno prošnjo prinašali pred Boga Očeta v tem svetem letu. 

1. Prva prošnja naj bo, da bi bili kristjani bolj povezani, da bi postajali res družina, da bi iskali korake drug do drugega, da bi se trudili za gostoljubje med nami, da bi skupaj pričevali in postajali res sinodalna Cerkev Jezusovih učencev. Na to nas bo spominjal prizor čolna na sveči, kjer so učenci skupaj na morju, opremljeni s sidrom upanja in križem odrešenja. To je tudi uradni simbol svetega leta, nas pa naj še posebej spodbuja k stalni molitvi za občestvo naše Cerkve, za naše župnije, za našo škofijo, za naše družine, za vse, ki živijo ločeno pa bi želeli živeti skupaj, za vse mlade, ki se iščejo, za vse duhovniške in redovniške skupnosti; za vsa naša občestva, ki si bolj kot vse želijo, da bi bili bolj družina.

2. Druga skupna prošnja naj bo za spravo med nami. Naš narod, naša Cerkev, naše družine velikokrat trpimo zaradi ranjenosti, nesloge in razdorov. Prosim vas, da bi več molili in se trudili za spravo v naših odnosih, z našimi bližnjimi pa tudi s tistimi oddaljenimi, za spravo in pomiritev v našem narodu, v politiki; končno pa tudi za spravo v samem sebi, s seboj in z Bogom. Da bi z Božjo pomočjo lahko odpustili, odložili zamere in oblekli nova oblačila, ki smo jih prejeli že pri sv. krstu in jih z vsakim svetim zakramentom obnavljamo. To je končno glavni smisel svetega leta. Na to nas bo spominjal križ na svetoletni sveči, pa tudi svetoletni križ, ki bo v vseh svetoletnih cerkvah postavljen na osrednjo mesto, križ naše sprave in našega odrešenja.

3. Tretja skupna prošnja pa je povezana s podobo duhovnika, ki vas bo spremljala na svetoletni sveči. To je podoba mladega duhovnika Izidorja Završnika, ki je bil komaj 26. leten ustreljen kot talec v mariborskem nacističnem zaporu, ko je stopil na mesto mladega fanta in mu s tem rešil življenje. Zanj naša škofija vodi proces, da bi njegova daritev življenja bila prepoznana kot sveta in sad Božje milosti in bi ga lahko klicali kot zavetnika življenja in sprave. 

Prosim vas, priporočajte se temu mladem duhovniku, za katerega verjamemo, da ima zaradi svojega mučeništva in vere v moč zakramenta sprave, že sedaj posebno mesto v občestvu svetih. Priporočajte mu najprej duhovnike in nove duhovniške poklice. Naj Gospod podeli naši Cerkvi in naši škofiji delivcev svetih zakramentov in pričevalcev njegove navzočnosti med nami. Brez te nebeške hrane ne bomo zmogli biti resnično romarji upanja v tem nemirnem svetu. Priporočajmo se mu tudi za pogum, da bi lahko branili dostojanstvo in svetost življenja vse od začetka do dostojnega zaključka.

In končno se mu lahko priporočamo tudi, da ne bi zgrešili tistih pravih svetih vrat, ki jih je Bog že za vsakega od nas na stežaj odprl.

Vrata spovednic so sveta vrata

Papež Frančišek tokrat namreč ni določil posebnih svetih vrat, ki naj bi bila vgrajena v svetoletne cerkve po svetu. Morda prav zato, da nas ne bi ta zunanja podoba premamila in bi spregledali tista vrata, običajno manjša, ki jih najdemo v vsaki naši cerkvi. To so vrata spovednic. Te so v resnici simbol vrat pravega usmiljenja in novega življenja. Da bi lahko v tem svetem letu na novo odkrili ta osrečujoči dar zakramenta sprave in odpuščanja, ta zakrament novega življenja, ta sveta vrata.

Tako kot jih je prepoznal in sprejel božji služabnik Izidor Završnik dan pred tistim odločilnim dnevom, ko ga je Bog poklical pred svoje obličje in mu je lahko svoje življenje predal svobodno, iz ljubezni, kot čisto in novo daritev. 

Dragi bratje in sestre, povežimo se v tej sveti daritvi pri tej sveti maši v teh treh velikih namenih, v teh velikih prošnjah naše Cerkve, našega občestva pa tudi našega osebnega krščanskega življenja, da bi lahko zaživeli in živeli kot novi ljudje, kot učenci Jezusa Kristusa. Amen.

Fotografije: Marjana Perkovič

___________________________________________________________________________________

Fotografije: Emanuel Selim