»Glavna misel papeža Frančiška ob tej priložnosti, je bila ta, ki jo je razvijal že v svojem programu sinodalne prenove, kako se mora Cerkev odpirati in vključevati obrobne, male ljudi. Tako je papež zelo prisrčno pozdravil otroke, zastopnike bolnih in ostarelih.
Glede demokracije v svetu pa je poudaril, da ji je treba dati srce in dušo. In tukaj imamo kristjani posebno mesto.
Mislim, da prav v zavesti te sinodalne odgovornosti, da moramo biti Cerkev v izhodu, se pravi Cerkev, ki se zaveda svojega poslanstva, da ni namenjena sama sebi, ampak je neke vrste bolnišnica, zdravilišče za družbo; tudi za to družbo vrednost, tudi za družbo politike, ima svoje pomembno mesto.
Kristjani, ki so se v Trstu zbrali iz vse Italije, so pričevali o tem, da v tem razdrobljenem političnem kontekstu imajo kristjani poslanstvo pričevati in živeti vrednote, ki nam jih je Gospod zapustil.
Tržaški škof Trevisi ga je med drugim pozdravil takole:
Vi nas razumete, ni pomembno, ali govorimo italijansko, ali slovensko, ker vsi govorimo jezik srca in ta nas povezuje.
Za papeža je zelo pomembno, da na tem delu Evrope, kjer se kulture in narodi srečujejo, tudi mi rastemo v tej drži odprtosti. Zelo je pozdravil tudi Trst kot luko in je zaželel, da bi bili tudi kristjani luka, ki je pripravljena sprejemati in se odpirati drugim.
Papež je znova povabil k skrbi za najbolj ranljive, med katerimi so tudi številni priseljenci.
Kako pristopiti k njim, kako jih sprejemati in kako jim tudi pomagati, da bi se vključili v kulturo, v kraj, v katerega pridejo. Mislim, da je to naloga Cerkve in papež se zaveda te potrebe, da potrebujejo ne le materialno, ampak tudi kulturno pomoč.«
Celotno novico in prispevek najdete na spletni strani Radia Ognjišče.
Fotografije: arhiv Škofije Celje
Papež je v pridigi med drugim povedal:
»Potrebujemo spotiko vere. Ne rabimo vase zaprte religioznosti, ki dviga pogled vse do neba, ne da bi jo skrbelo za to, kar se dogaja na zemlji, in obhaja bogoslužja v templju, pri tem pa pozablja na prah, ki ga raznaša po naših cestah. Potrebujemo, nasprotno, spotiko vere, vero, ki je ukoreninjena v Bogu, ki je postal človek, in je zato človeška vera, vera iz mesa, ki vstopa v zgodovino, ki poboža življenje ljudi, ki ozdravlja strta srca, ki postaja kvas upanja in kal novega sveta. To je vera, ki prebuja vest iz dremavosti, ki položi prst v rane družbe, ki se sprašuje o prihodnosti človeka in zgodovine. To je nemirna vera. Potrebujemo nemirno vero, ki gre od srca k srcu. Nemirno vero, ki nam pomaga premagovati povprečnost in naveličanost srca, ki postaja trn v mesu družbe, ki je često postala brezčutna in omamljena od porabništva.«