V Vrbju je v sredo, 1. 10. 2025, potekala škofijska pastoralna konferenca. Rdeča nit srečanja je bilo sodelovanje laikov pri izvrševanju službe duhovnika. Zbrani so srečanje pričeli z besednim bogoslužjem, ki ga je vodil diakon Karli Bezovšek. Sledil je nagovor Mateja Pirnata:
»Sad sinodalne poti, po dolgem obdobju pozornega poslušanja in izmenjave, je bil predvsem nov zagon za to, da ovrednotimo službe in karizme, ki izhajajo iz krstnega poklica. V središče je postavljen odnos s Kristusom in sprejemanje bratov in sester, začenši z najbolj ubogimi, s katerimi delimo njihove radosti in bridkosti, njihovo upanje in napore.«
(Leon XIV., Nagovor rimski škofiji ob začetku pastoralnega leta)
Svetopisemski temelj
Kakor je namreč telo eno in ima mnogo udov, vsi telesni udje pa so, čeprav jih je mnogo, eno telo, tako tudi Kristus. V enem Duhu smo bili namreč mi vsi krščeni v eno telo, naj bomo Judje ali Grki ali sužnji ali svobodni, in vsi smo pili enega Duha. Tudi telo namreč ni iz enega uda, ampak iz mnogih.
(1 Kor 12,12–14)
Prizadevajte si, da ohranite edinost Duha z vezjo miru: eno telo in en Duh, kakor ste tudi bili poklicani v enem upanju svojega poklica. En Gospod, ena vera, en krst: en Bog in Oče vseh, nad vsemi in po vseh in v vseh. Vsakomur izmed nas pa je bila dana milost po meri Kristusovega daru. … In on je dal, da so nekateri apostoli, drugi preroki, spet drugi oznanjevalci evangelija, spet drugi pastirji in učitelji, da se sveti usposobijo za delo služenja, za izgrajevanje Kristusovega telesa, dokler vsi ne pridemo do edinosti vere in do spoznanja Božjega Sina, do popolnega človeka, do primerne doraslosti v Kristusovi polnosti.
(Ef 4,3–7.11–13)
Cerkveni očetje
»Postali so Božji tempelj, in to ne le vsak zase; skupaj so bili vgrajeni v Božje svetišče!«
(sv. Avguštin, Enchiridion)
»Ker ste torej vsi prejeli enako nrav z Bogom, spoštujte drug drugega in nihče naj ne gleda bližnjega po mesu, ampak se v Jezusu Kristusu vselej ljubite med seboj. Kakor torej Gospod ni ničesar storil brez Očeta, ker je z njim zedinjen, … tako tudi vi ničesar ne delajte brez škofa in starešin. Nikar ne poskušajte, da bi se vam zdelo kaj smiselno zgolj v zasebnosti, temveč vse naj se opravlja na skupnem kraju: ena molitev, ena prošnja, eno upanje v brezgrajni ljubezni … Tecite torej vsi kot v en Božji tempelj, kot k enemu oltarju, k enemu Jezusu Kristusu.«
(sv. Ignacij Antiohijski, Pismo Magnezijcem)
Učiteljstvo Cerkve
»Bog pa je hotel ljudi posvečevati in reševati ne posamezno, brez medsebojne zveze, ampak jih je hotel napraviti za ljudstvo, ki bi ga spoznavalo v resnici in mu sveto služilo.«
(Dogmatična konstitucija Luč narodov)
»Skupno duhovništvo vernikov in službeno ali hierarhično duhovništvo se med seboj razlikujeta po bistvu, vendarle sta naravnana drugo na drugo; kajti eno in drugo, vsako na svoj poseben način, je deležno edinega Kristusovega duhovništva.«
(Dogmatična konstitucija Luč narodov)
»Zato so laiki Kristusu posvečeni in s Svetim Duhom maziljeni ter s tem čudovito poklicani in usposobljeni, da v njih zrastejo vedno obilnejši sadovi Duha. Vsa njihova dela, molitve in apostolske pobude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek, če to izvršujejo v Duhu, pa tudi nadloge življenja, če jih prenašajo potrpežljivo, postanejo duhovne daritve, prijetne Bogu po Jezusu Kristusu. V obhajanju evharistije laiki vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki pobožnosti darujejo Očetu. Tako kot povsod dejavni Božji častilci tudi svet sam posvečujejo Bogu.«
(Dogmatična konstitucija Luč narodov)
»V krščanski skupnosti so vsi krščeni obogateni z darovi, ki jih lahko delijo, vsak v skladu s svojo poklicanostjo in življenjskimi okoliščinami. Različne poklicanosti v Cerkvi so pravzaprav mnogoteri izrazi ene krstne poklicanosti k svetosti in poslanstvu.«
(XVI. splošno redno zasedanje škofovske sinode, Za sinodalno Cerkev, sklepni dokument)
»Končno poverja hierarhija laikom nekatere službe, ki so tesneje združene s pastirsko službo, npr. pri poučevanju krščanskega nauka, pri nekaterih bogoslužnih opravilih in v dušnem pastirstvu.«
(Odlok o laiškem apostolatu)
»Prav zato, ker gre za naloge, ki so najtesneje povezane z dolžnostmi pastirjev – leti pa morajo biti zaznamovani z zakramentom reda – se s strani vseh tistih, ki so na kakšen način vključeni, zahteva posebna prizadevnost, da so prav upoštevani, bodisi narava in poslanstvo svete službe bodisi poklic in svetni značaj vernih laikov. Sodelovati namreč ne pomeni nadomestiti.«
(Navodilo o sodelovanju laikov pri službi duhovnikov)
Kot vemo, sta zakramentalnost in zglednost ključna pojma tako v ekleziologiji drugega vatikanskega koncila kot v hermenevtiki papeža Frančiška. Spomnite se, kako drag mu je bil patristični motiv mysterium lunae – skrivnosti lune – v katerem je Cerkev videna v odsevu Kristusove luči, v odnosu z njim, ki je sonce pravičnosti in luč narodov.
(Leon XIV., Nagovor rimski škofiji ob začetku pastoralnega leta)
Za sinodalno in misijonarsko Cerkev
»Da bi sinodalna Cerkev lahko izpolnjevala svoje poslanstvo, se mora opremiti z delovnim slogom, ki ceni in ovrednoti darove vsakega posameznika. Vodenje mora razumeti kot prizadevanje za mir in harmonijo, da bi nam občestvo, ki ga navdihuje Sveti Duh, ter odprt dialog in pristni odnosi pomagali premagovati številne pritiske, ki nas silijo v nasprotovanje ali obrambno izolacijo.
To pomeni, da moramo sinodalno dinamiko negovati v realnih okoliščinah vsake krajevne Cerkve. Kaj pa to pomeni v praksi?
Predvsem to, da si prizadevamo za aktivno in polno udeležbo vseh v življenju Cerkve. Eden od ključnih instrumentov za uresničevanje vizije sinodalne in misijonarske Cerkve so sodelovalna telesa (ali participativni organi). Ta pomagajo Božjemu ljudstvu, da v celoti živi svojo krstno identiteto, krepijo vez med posvečenimi službami in skupnostjo ter usmerjajo proces, ki nas vodi od skupnostnega razločevanja k pastoralnim odločitvam. Zaradi tega vas spodbujam, da okrepite usposabljanje sodelovalnih teles in da na župnijski ravni preverite dosedanje delo oziroma, kjer takšni organi manjkajo, to ugotovite in odpravite ovire za njihov nastanek.«
(Leon XIV., Nagovor rimski škofiji ob začetku pastoralnega leta)
Krščansko življenje se namreč ne dogaja v osami, kot nekakšna abstraktna vaja misli ali zgolj čustvena izkušnja, omejena na naš um in srce. Živimo ga med drugimi, znotraj skupine in v občestvu, kajti vstali Kristus je resnično navzoč povsod, kjer se njegovi učenci zbirajo v njegovem imenu.
(Leon XIV., Nagovor predstavnikom katoliških gibanj)
Vprašanja za pogovor v malih skupinah
Dosedanje izkušnje
– Katera je moja najboljša izkušnja sodelovanja z laiki pri župnijskem delu?
– Je ta izkušnja kakor koli spremenila moj pogled na vodenje in upravljanje župnije?
Nova področja in možnosti
– Na katerem področju duhovniške službe (npr. vodenje in upravljanje, evangelizacija, liturgija, kateheza, karitativnost) vidim največ neizkoriščenih priložnosti za dejavno sodelovanje laikov?
– Katere korake bi morali najprej narediti za večjo vključenost?
Strahovi in ovire
– Kateri je moj največji strah ali konkretna ovira za polno in harmonično sodelovanje z laiki?
– Kako bi jo lahko premostili?
Fotografije: Klemen Klemen
