V sredo, 17. 9. 2025, smo se pri sv. Jožefu v Celju zbrali duhovniki, kateheti, katehistinje in laiški voditelji Škofije Celje in Nadškofije Maribor (skupaj nas je bilo 123), da bi ob začetku novega pastoralnega leta v nas prebujali novo upanje, ki je utemeljeno na Kristusu in njegovi ljubezni.
Skupaj s škofom Maksimilijanom smo se na začetku srečanja priporočili Svetemu Duhu in se spraševali o naših razlogih upanja, ki včasih tudi ugaša in kako ga krepiti v služenju drugim. Nato so nas s kratkim osebnim pričevanjem nagovorili: s. Metka Kos, ki je spregovorila o svoji izkušnji upanja, ki ne osramoti, kot piše apostol Pavel, stalni diakon Roman Kavšak je vlival upanje ob lastni izkušnji načrtovanja in izvedbe misijona v združenih župnijah Šoštanj, Zavodnje in Bele vode, ki je povezal celoten kraj in prebujal srca mnogih, na koncu pa je svojo izkušnjo upanja podelil še duhovnik Mitja Markovič, ki je z nazorno podobo vode, ki spira umazanijo in trdnosti skale, ki se ne premakne kljub veliki količini vode, risal podobo trdnega krščanskega upanja, ki mora biti utemeljeno na Kristusu.
Osrednji gost večera je bil br. dr. Miran Špelič, ki nam je spregovoril o zgodovinskih razlogih upanja, ki jih je krščanstvo vedno znova dajalo času in prostoru, kjer se je zasidralo. Naše upanje mora temeljiti na veri, ki za svoje življenje potrebuje spreobrnjenje. Tako bomo lahko, v moči krsta, začeli tudi pričevati (kar pomeni, da moramo včasih biti tudi moteči in hkrati privlačni), čeprav bomo večkrat prezirani, klevetani, morda celo preganjani, biti moramo veseli, ker bomo le tako lahko verodostojno živeli in pričevali veselje evangelija.
V majhnih skupinah smo nato v pogovoru v Duhu odkrivali, kje so znamenja upanja v naših župnijah, v kaj vlagamo največ svojih moči in kako gremo naprej, če zmanjka zunanjih znakov upanja. Medsebojna spodbuda in podpora sta tudi na poti pastoralnega služenja zelo pomembni in to smo čutili tudi včeraj v naših pogovorih.
Srečanje smo nadaljevali s slavilno molitvijo, ki so jo v cerkvi sv. Jožefa pripravili mladi iz župnije Šentjur, ki so nas pesmijo in Božjo besedo dvigali k Bogu, da smo zares čutili edinost med nami.
Večer smo zaključili ob sproščenem pogovoru in večerji ter v zavedanju, da moramo biti tudi mi nosilci upanja za ljudi, ki jih v svojem pastoralnem delu srečujemo, da bodo lahko tudi po nas spoznali, da upanje res nikoli ne osramoti.
Ohranimo veselje in nasmeh v zavedanju, da lahko črpamo moč iz našega krstnega poslanstva in dajemo naprej svojo pričevanjsko držo ljubezni.
Bernardka Radej
Fotografije: arhiv Škofije Celje in Rolando Radej
