Škof Maksimilijan je prejšnji teden opravil kanonično vizitacijo župnij Kalobje in Dobje ter v nedeljo, 16. novembra 2025, z njimi daroval sveti maši ter se srečal z občestvoma v Dobju in na Kalobju.
V pridigi jih je nagovoril ob Božji besedi 33. nedelje med letom:
»Dragi bratje in sestre, ob zaključevanju cerkvenega in tudi civilnega leta nas Božja beseda vabi, da bi pogledali nazaj na leto, ki smo ga preživeli in se zanj znali zahvaliti; da bi videli, kateri so tisti darovi, ki nam jih Gospod daje, ter da bi hkrati zmogli svoj pogled obrniti tudi naprej. Kateri so izzivi in priložnosti tega časa, v katerem živimo?
Božja beseda danes je kar malo nenavadna, lahko bi rekli celo strašljiva, pa vendar tako zelo realna. Pravi, da so bili učenci, ko je Jezus šel z njimi v tempelj, vsi zamaknjeni od lepote, ki so jo videli na templju. Pa vendarle, pravi Jezus, prišli bodo dnevi, ko od tega, kar vidite, ne bo ostal kamen na kamnu.
Danes, ko smo v tem vašem prečudovitem svetišču, ki ste ga obnavljali nekaj let in pravzaprav v prvi vrsti zanj goreli z gospodom župnikom – za kar se mu na tem mestu tudi iz srca zahvalim – nam zvenijo Jezusove besede, da ne bo obstal kamen na kamnu, ki ne bo zrušen, kot močan opomin. Vemo, da nič človeškega ni trajno in da se pravzaprav vse spreminja.
Če z odprtimi očmi gledamo današnje razmere v svetu, ko je vojna pravzaprav že na našem pragu, ko vidimo, koliko je kaosa in neurejenosti, potem gotovo ne moremo biti prepričani, da je to, kar smo zgradili, trajno in večno. Morda bi nas ob tem lahko prevevalo malodušje, češ, ali se potem sploh splača kaj delati? Zato je dobro, da razberemo dva odgovora, ki nam ju daje današnja Božja beseda.
Mi smo Božji tempelj
Najprej, da ob tem, kar delamo, ne spregledamo globljega smisla. Zakaj vse to?
Zakaj smo si zgradili dom, zakaj ste si zgradili domače hiše? Ne zato, da bi nekaj imeli, to občudovali in bili ponosni, da imate nekaj, česar morda drugi nimajo. Ne. Zgradili ste si zato, da bi lahko tam živeli v miru, veselju in ljubezni drug z drugim. Hiše ste gradili zato, da bi si lahko ustvarili dom, kjer bi se vi in vaši otroci počutili dobro, varno, ljubljeno in sprejeto. To je na nek način smisel našega poslanstva in našega življenja, tudi življenja v veri.
Zakaj gradimo cerkve? Zato, da bi se po eni strani lahko v njih zbirali, skupaj molili in slavili Boga. Hkrati pa jih okrasimo s takšno pretanjeno lepoto, ker vemo, da služijo nečemu drugemu: da bi ob tej lepoti lahko začutili, kako lep in čudovit je Bog, in kako lep in čudovit je tisti tempelj, ki ga Bog gradi v nas in v našem življenju.
Prejšnji teden smo slišali Jezusove besede: »Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil«. Govoril je o templju svojega telesa, ki ga je daroval za nas. To se je zgodilo na začetku odrešenjske zgodovine, ko je stopil iz veličastva nebes in postal eden izmed nas. Stopil je na les križa, da bi se preko križa lahko dotaknil vseh, vsakršne bolečine in trpljenja človeka. Da bi lahko bil človeku blizu takrat, ko je ta daleč stran, ko je v grehu, v trpljenju, v žalosti. Sprejel je naše bolezni in nosil je naše trpljenje.
Sveto pismo pravi, da se je takrat pretrgalo zagrinjalo Jeruzalemskega templja in človek je lahko vstopil v to Božje svetišče. Prepoznal je, da je on tisto pravo in resnično svetišče, ker se je Bog naselil v nas in prebiva v našem življenju, v naših medsebojnih odnosih.
Zato smo mi Božji tempelj, tempelj Svetega Duha. To je tisto, česar bi se morali vedno znova spominjati in si priklicati v srce, ko vstopimo v to svetišče, zidano s kamni. Da nas to svetišče res spomni na svetišče, ki ga je Bog postavil in ga gradi v nas.
Na vhodu v cerkev imamo prav zaradi tega kamne. Tukaj pred oltarjem imate tudi krstni kamen. Vsi smo bili po svetem krstu vcepljeni v Kristusovo telo, v ta Njegov tempelj in smo postali Njegov tempelj. Pa ne zgradba, ampak ljubljeni Božji otroci. Nekdo, ki ga Bog ljubi nad vse in za katerega je pripravljen dati vse, da bi rastel kot svoboden Božji otrok in bi uresničil poslanstvo, ki nam ga Gospod daje.
Tri sidra za življenje Božjih otrok
Dragi bratje in sestre, drugo, kar nam želi danes Božja beseda položiti v srce, pa je, da bi tudi živeli kot obdarjeni, poklicani in poslani Božji otroci. Morda se nam zdi, da glede na kaos, ki danes vlada v svetu, posameznik ne more storiti nič. Pa vendar, vse velike stvari v življenju se naredijo preko odločitve in dejanj ljubezni posameznika.
Vsak izmed nas ima v sebi tisti neskončno velik dar, ki se mu reče ljubezen. To je tista moč, ki gre preko sebe, ki zmore storiti nekaj zastonj, ki zmore roditi nekaj lepega in osrečujočega, ki zmore za nekaj pričevati. Ne samo iz svojih moči, ampak verujemo, da po nas deluje in dela dobro Bog sam.
Kakor je bilo rečeno danes v evangeliju: ne skrbite, ko vas bodo vodili pred sodišča, pred človeške sodbe, kaj in kako bi takrat govorili in se zagovarjali. Sveti Duh vam bo v tistem trenutku dal pravo besedo in pravi pogum, če ga bomo le pripravljeni za to vedno znova prositi in se mu odpirati.
Zato vam želim danes, ko se Bogu zahvaljujemo, da smo občestvo kristjanov, ki želite pričevati za vero v življenju, v vaših medsebojnih odnosih, res položiti na srce, da bi v svoje življenje in svoje odločitve vedno znova klicali Boga.
Bog nam daje svoje darove in nas ne pušča samih. Tri sidra, ki se jih lahko vedno znova poslužujemo, jih kličemo in uporabljamo, so:
- Molitev, ki nas povezuje z Bogom, in v plete trdno vez med nami in Njim, ki nas ljubi.
- Zakrament svete maše, v kateri Bog sam sestopa med nas, in sprejema naše darove, da nam lahko podari svoj dar, dar življenja, dar kruha.
- Božja beseda, ki nam je dana po Svetem pismu. Beseda, ki se nam lomi pri vsaki sveti maši. Beseda, ki ni prazna, ker v njej prebiva in deluje Sveti Duh. Beseda, ki nam odpira tako razum kot srce, da se lahko prav odločamo in prav delujemo.
Prosimo skupaj drug za drugega, da bi bili pričevalci in da bi ostali zvesti v malem, da bo lahko Gospod tudi iz našega življenja naredil velike in trajne stvari. Amen.«
Fotografije: arhiv Škofije Celje
