V nedeljo, 7. 6. 2026, je škof Maksimilijan zaključil pastoralne obiske in kanonično vizitacijo župnij Trbovlje – sv. Martin, Trbovlje – sv. Marija, Dol pri Hrastniku in Hrastnik. Trbovlje je obiskal že v času njihovega medžupnijskega misijona v mesecu maju, v zadnjem tednu pa se je srečal s člani ŽPS, ključarji in drugimi sodelavci in jih spodbujal k načrtovanju in uresničevanju pastoralnih prioritet, kot izhajajo iz vizije Škofije Celje.

V nedeljo je daroval sveti maši z župnijskima občestvoma na Dolu pri Hrastniku in pri sv. Mariji v Trbovljah.

Nagovoroma lahko prisluhnete:

V nagovoru se je uvodoma navezal na nedavni župnijski misijon:

»Zdi se mi, da je geslo, ki ste si ga izbrali za vodilo, »Me vodi kdo?«, gotovo v vsakem izmed vas pustilo sled, ko ste se spraševali, kdo vodi moje življenje, ali je prepuščeno naključju ali pa ima resničen smisel. Odkrivali ste velikega Boga, ki mu je mar za vsakega izmed nas; Boga, ki je vsakega izmed nas poklical ne le v to zemeljsko življenje, ki je minljivo, ampak tudi zato, da bi bil seme in priče novega življenja – življenja, ki se rojeva po Bogu, po Svetem Duhu, ki nam ga Gospod podarja v zakramentih. To življenje prejemamo in prav po vas, po vsakem, ki z vero sprejme ta klic, se to življenje širi in prenavlja obličje zemlje.

Danes se v evangeliju ta misel nadaljuje. Ko smo slišali o poklicu enega prvih Jezusovih učencev, evangelista Mateja, lahko ob tem utrdimo in poglobimo tudi svoj poklic. Lahko se zagledamo v tiste oči, ki so se morale tudi nas kdaj dotakniti – morda po starših, po duhovniku ali kako drugače; v oči Boga. Ko smo se vanj zazrli, se mu zaupali ter stopili na njegovo pot, ki je drugačna od poti večine ljudi.

Prav na tem mestu se zelo dobro zavedate, da ste kakor tisto seme, o katerem govori Jezus: gorčično seme, ki je ob setvi najmanjše, potem pa zraste in postane drevo, ki daje senco zemlji in pticam neba, da lahko v njem počivajo. Da sprejmemo ta klic moramo imeti veliko vere, pa tudi ponižnosti in poguma. Prav o tem govorijo klici, o katerih smo danes slišali v Božji besedi.

Abrahamov klic in daritev

V berilu nam je apostol Pavel spregovoril o Abrahamu, začetniku naše vere. Abraham je imel svojo deželo, svoje domače in svoj dom, ko je v srcu zaslišal glas: »Pojdi iz svoje dežele v deželo, ki ti jo bom pokazal, in iz tebe bom naredil velik narod.«

Abraham ni imel nobenih posebej ugodnih okoliščin, da bi tej besedi zaupal in veroval. Dežela, v kateri je živel, je bila bogata in lepa, dežela, v katero je bil poklican, pa je bila pusta in puščavska. Bil je že v letih, pa vendar mu je glas govoril: »Zaupaj, stopi iz sebe in pojdi.«

Kasneje je sledil še en klic, o katerem danes sicer nismo slišali, vendar ga poznate. Ko se jima je s Saro v starosti rodil sin Izak, mu je Bog izrekel še zahtevnejšo besedo: »Pojdi in daruj tega otroka.« Hkrati pa mu je obljubil, da bo iz njega nastal zarod, ki ga bo več kakor peska na morski obali in zvezd na nebu. Kako v to verjeti?

Pa vendar se je Abraham podal na pot, čeprav se mu je trgalo srce. Bog je ustavil njegovo roko in mu razodel resnico: »Jaz se bom dal za tvoje življenje, jaz bom daritev za tvoje življenje; prišel bom k tebi, da boš lahko uresničil svoje življenje.«

Ta Abrahamov klic in njegova daritev sta se dokončno uresničila v poslanju Sina, Jezusa Kristusa, ki ga je Oče poslal zato, da bi se nam Bog sam približal, da bi stopil v našo zemeljskost, šibkost in nemoč.

Da bi se ga lahko dotaknili prav tam, kjer človek ne more več naprej; da bi ga sprejeli v svoje konkretno življenje in se z njegovo močjo vračali tja, kamor smo poslani.

Da bi se uresničilo tisto, za kar smo bili poslani na svet: da bi bili priče Božjega življenja in da bi tudi sami postajali vedno bolj Božji, dokler ne bomo Boga gledali takšnega, kakršen je. Čeprav se nam te besede morda zdijo velike, oddaljene in svete, so zelo konkretne in zadevajo prav vsakega izmed nas.

Matejev klic v nepopolnosti

Vsakega izmed nas Bog vodi na svoj način in vsakemu se morda dogaja nekaj podobnega, kot se je dogajalo Mateju, ki je kasneje postal eden ključnih apostolov Jezusove Cerkve.

Prvo presenečenje je, da Matej ni bil popoln človek. Ni bil brezhiben poznavalec postave, nasprotno. Ni imel ugleda med ljudmi, med katerimi je živel. Bil je, kakor so takrat rekli, cestninar; danes bi rekli davkar, ki je v imenu tuje oblasti pobiral denar in ga verjetno precej zadržal zase.

Zato ga ljudje niso marali. Verjetno se niti sam ni trudil, da bi bil priljubljen. Pa vendar se Jezus ozre prav nanj in mu reče: »Pridi in hodi za menoj.«

Zato lahko razumemo, zakaj je Matej v evangeliju, ki ga je pozneje zapisal, ohranil tudi besede preroka Ozeja, ki smo jih slišali v prvem berilu: »Usmiljenja hočem in ne daritve. Nisem prišel klicat pravičnih, ampak grešnike.«

Bog si ne izbira popolnih. Popolni so pogosto polni sami sebe in ne čutijo potrebe po drugih, niti potrebe po spreobrnjenju. Če pa ne čutim te potrebe, če ne vidim, da me nekdo kliče, da bi šel preko sebe, bom ostal sam.

Samo darovanje rodi življenje

Papež Frančišek je dejal, da se bo Cerkev, če se zapre vase, usmradila, začela gniti sama v sebi in tako propadla. Če pa se odpremo, če stopimo ven, če sprejmemo izziv, ki je v vsakem človeku – da se želimo darovati in iti prek sebe –, potem se bo ta dar vedno znova spreminjal v novo življenje.

To ste v prvi vrsti izkusili starši. Veste, da se otroci ne rojevajo iz kamnov, ne iz denarja ali bogastva. Otroci se rojevajo iz ljubezni, ljubezen pa se rojeva iz daritve, ko pozabljam nase, grem preko sebe in mi drugi postaja pomembnejši, kakor sem sam sebi. Takrat se življenje množi in raste. To je življenje.

Zato lahko razumemo, da je Jezus logiko novega življenja izrazil na tako preprost način: če pšenično zrno, pa naj bo še tako lepo, močno in zdravo, ne pade v zemljo, da se razkroji in umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi sad.

Tako je tudi z našim življenjem. Pogosto tisto, česar se najbolj oklepamo in česar si ne upamo dati, ni naše bogastvo ali premoženje, ampak naš strah: strah za to ali ono, naša občutljivost, naša ranjenost, strah, da bomo ostali sami, ali pa strah, da smo nepopolni in da ne zmoremo.

Vse to so strahovi. Spustimo pa jih lahko le, če resnično zaupamo in verujemo, da življenja nismo prejeli sami od sebe, ampak nam je bilo podarjeno. Če smo sposobni izpustiti tudi tisto, česar se sramujemo, kar nas teži in bremeni, in to podeliti z drugimi, bomo videli, da bomo postajali vedno bolj svobodni, odprti in rodovitni za druge.

Gospod kliče odprta srca

Mislim, da imate tukaj živ dokaz, kako se iz nemoči lahko rodi nekaj novega in lepega. Ko gledam to cerkev, ta resnični biser, bi skoraj rekel, da ne spada v to rudarsko, knapovsko okolje.

Če se vrnemo v tista »svinčena leta«, ko je nekdo začel sanjati, da bi tukaj postavil svetišče – svetišče nekega drugega sveta in ne sistema, ki se ga je takrat častilo in za katerega so govorili, da bo trajal vekomaj. Vidimo, da so vsi veliki sistemi prej ali slej postali plevel, koprive in ruševine, zato je bilo treba znova graditi in postavljati na novo.

Tukaj pa ni sanjal samo eden. Več ljudi je moralo sanjati o nečem novem, lepem, na videz nemogočem. Iz mrtvih kamnov ter iz ljubezni, ki ji pravimo konkretni žulji, skrbi in žrtve, se je rodilo nekaj, kar presega človeške sposobnosti. Nekaj lepega, nekaj Božjega, nekaj večnega in trajnega.

Naj vas to krepi in spodbuja. Preizkušnje vedno znova prihajajo, vendar zato, da nas prečistijo. Kajti ko deluje Sveti Duh, deluje tudi hudobni duh, ki vsakega izmed nas nagovarja tam, kjer smo najbolj ranljivi: da bi se zaprli vase, podvomili in začeli verjeti, da je zmaga v številkah in količini. A ni tako.

Gospod ne kliče množic in ne kliče popolnih. Kliče tiste, ki imajo srce, ki so pripravljeni odpreti srce, se spreminjati, sprejemati in se darovati. Samo takšna zemlja lahko rodi sad.

Zato prosimo skupaj, naj ta misijon, ki se je začel, in ta naš čas, ki je čas velikih izzivov, ostaneta prostor odprtosti za Božji klic. Verjemimo njegovi obljubi, ko nam pravi: »Dal sem vam svojega Duha, ki vas bo učil vsega in vas spomnil vsega, kar sem vam povedal, ob pravem trenutku in ob pravem času.«

Naj tudi v vašem življenju in v vaših srcih najde rodovitno zemljo, ki bo obrodila sad, ta pa bo v blagoslov ne samo vam, ampak tudi temu kraju in vsemu svetu. Amen.«