Društvo Slomškova romarska pot v spomin na Slomškov rojstni dan (26. nov. 1800) že več let pripravlja posebno peš romanje po Slomškovi romarski poti. Letos je potekalo v soboto, 30. novembra od Zibike do Olimja (pribl. 12 km), kjer je Slomšek leta 1824 obhajal svojo novo mašo. Z romarji je hodil tudi škof Maksimilijan.

Zibika

Ob začetku romanja v cerkvi v Zibiki je škof podal dva duhovna poudarka, da to romanje ne bi bilo samo zgodovinski spomin. Spomnil je, da blaženega Slomška najbolj častimo s tem, da v svojem srcu obujamo tisto hrepenenje, katerega je tudi on živel. On ni živel iz zgodovinskega spomina, ampak iz živega izkustva in srečanja z Gospodom.

Slomšek nove maše ni imel v domačem, ampak v tujem kraju. To je kruta realnost. Zelo hitro je namreč izgubil dom in bil begunec. Še na najbolj slovesen dogodek v življenju mladega človeka, kot je nova maša, je bil drugje. Morda je to tisto, kar ga je že od vsega začetka delalo velikega.

Ključ našega krščanskega romanja je namreč to, da se v življenju treniramo zapuščati staro in se usmerjati proti novemu, zapuščati zemeljsko in hrepeneti po večnem.

Naše življenje je prehod, je hoja k cilju navzgor. Ko izgubljamo fizične moči, v nas raste duhovno, to, kar je trajno, kar apostol Pavel imenuje sadovi Duha, ki dozorijo v večno življenje: potrpežljivost, veselje, ljubezen, mir…

Dve značilnosti človeka, ustvarjenega po Božji podobi, ki jih na romanju še posebej doživljamo:

1. Človek je vedno na poti, je nemiren, išče, se ne ustavi, ker se zaveda, da v njem ni končnega namena ter da mu vedno nekaj manjka. V hoji se zavedamo  tega, iščemo, gledamo, opazujemo, da se nam pogled poglablja.
2. Človek je bitje odnosa. Komuniciramo, se pogovarjamo, imamo Duha, ki posluša in išče drugega. V naši krščanski interpretaciji je to molitev kot pogovor in poslušanje, kot dialog. Nismo sami, imamo smisel, smo v odnosih, potrebujemo drug drugega. Bistvo Cerkve je, da smo občestvo. Jezus je zato poklical svoje učence, da bi bili z njim.

Papež Frančišek vedno znova poudarja, da Cerkev ni sedeča, ampak hodeča. Vere nismo prejeli, da bi jo zaprli v svoje srce, ampak da bi jo delili in o njej pričevali.

Leto molitve 2024 je leto vstopa priprave v jubilejno leto. Ključno je, da sami postanemo domači z molitvijo. Molitev ni blebetanje, ampak je čiščenje notranjega prostora, da lahko vanj vstopi On, ki nas od vsepovsod obdaja. Bolj priprava prostora kakor pa prošnja, ponavljanje, recitiranje.

Škof je na koncu uvoda romarjem na srce položil dve molitvi, ki sta močno povezani z romanjem.

Ko se je nekoč nek romar vprašal, kaj pomeni vedno moliti in se ne naveličati, ko je prisluhnil ritmu svojih korakov, dihanja in srca, mu je na usta prišla molitev: Jezus, Božji Sin, usmili se mene, grešnika!

Druga molitev pa je tista, ki nas jo je Gospod sam naučil: Oče naš! V tej molitvi je tudi Slomšek iskal pravega očeta, ki ga v življenju žal ni mogel nikoli prav izkusiti, ker je zgodaj izgubil oba starša in dom. Iz tega svojega manjka je prepoznaval, kako velika je skrivnost Boga, ki je Oče vseh nas.

Po prebranem odlomku Mz 12,1-2, ko Gospod pošlje Abrahama na pot, je škof romarjem za začetek poti podelil romarski blagoslov.

Tinsko

V cerkvi na Tinskem je škof kot popotnico za drugi del poti od Tinjske k Olimski Mariji spregovoril ob Božji besedi pogovora Marije z Elizabeto.

Marija je bila tako kot Slomšek iz zelo ubogih razmer. Njeni sorodniki pa so bili iz ugledne duhovniške družine. Zaharija in Elizabeta sta živela v oddaljenem gričevju nad Jeruzalemom. Večina je pričakovala, da bo Mesija prišel iz ugledne bogate družine. A Bog preseneča.

To nam pove, da je vsak izmed nas vreden Božjega klica, vsak je ta klic že sprejel, če ne nas ne bi bilo tukaj. Ključ naše sinodalne prenove zato niso neke nove strukture, ampak da bi se vsi krščeni zavedali svojega dostojanstva, da smo vsi poklicani, da smo Cerkev vsi skupaj. 

Svetemu Duhu, ki je v nas, pa moramo dati prostor. Zavedamo se, da v sebi nosimo Božjega Duha, ki je Božja moč in ki v nas lahko deluje, če mu za to damo prostor. Če pa delamo samo iz svojih moči, se stvari slej ko prej zrušijo.

Škof je spregovoril ob odlomku Lk 1,26-47 o Mariji in Elizabeti.

Marija je, čeprav ni vsega razumela, Bogu popolnoma zaupala. To pa je v njej povzročilo, da je to želela z nekom podeliti. Ko je povedala Elizabeti, je videla drugače in bila napolnjena z veseljem nad tem, kaj Bog dela v njenem življenju.

Premalokrat se med seboj pogovarjamo o tem, kaj je Bog v naših življenjih že storil, vse se nam zdi samo po sebi umevno. Eno ključnih del Svetega Duha je, da nas povezuje in nam odpira oči za druge. Bog po drugem prihaja k meni. Zato je romanje priložnost tudi za odprtost drugemu. 

Škof je za zadnji del poti poudaril, da je dobro razmisliti, kaj bi želeli pred Marijo položiti, kaj bi še posebej prosili, kaj prinašamo na oltar, pa tudi, kaj je moj kamen, ki bi ga želeli tam pustiti.

Olimje

Ob zaključku romanja po Slomškovi poti je bila sveta maša v cerkvi v Olimju. Škof je v pridigi osvetlil spomin na godovnjaka, velikega apostola Andreja, ki je bil Slomšku še posebej blizu. Njegova prva škofovska cerkev v Št. Andražu na avstrijskem koroškem je bila namreč posvečena prav njemu.

Evangeljski odlomek o poklicu učencev govori o dveh bratih, Simonu in Andreju. Doma sta bila iz Betsajde, nekaj kilometrov stran od Kafarnauma, ki je bilo potem Jezusovo mesto, nedaleč stran od Galilejskega jezera.

Bila sta ribiča. Jezus ju pokliče, ko sta bila v čolnu in metala mreže: “Hodita za menoj in naredil vaju bom za ribiča ljudi.” S tem jima pove veliko resnico: Ne bosta postala apostola, ni jima rekel, pridita in naredil vaju bom za učenca, ampak bosta to, kar sta in kar delata, počasi delala na drug način. A ostala bosta ribiča. Peter in Andrej in potem Jakob in Janez so ostali ribiči. Pa vendarle se je njihovo življenje bistveno spremenilo, ker ni bilo več ribiško delo tisto, v čemer bi videli ves smisel svojega življenja, ampak je bil Gospod tisti, ki je vstopil v njihovo življenje in zato je njihovo ribiško življenje dobilo drugo podobo in smisel.

Kaj nam želi evangelist povedati s to provokativno besedo, da bodo ribiči postali ribiči? Da Božji klic vstopa v življenje vsakega tam, kjer je. Naš značaj in karakter nam je Stvarnik položil v življenje in s tem bomo prišli pred Gospoda na koncu življenja. To so naši darovi, iz katerih lahko gradimo Božje kraljestvo, če smo z Njim, ga gledamo in poslušamo.

Škof je ob koncu zbranim položil na srce, da bi se, ko slišimo zgodbe velikih apostolov in svetnikov, zavedali, da je tudi nas Gospod poklical v življenje, da bi mu postajali vedno bolj podobni. Da se ne bi ustavili samo pri zunanjih podobah stvari, ki jih vidimo, ampak da bi počasi začeli gledati s srcem, kaj je v ozadju vsega.

Potem bomo odkrivali svoje darove, ki se nam včasih lahko zdijo kot bremena, če pa jih izročamo Gospodu, jih on vedno znova posvečuje in preustvarja, da lahko tudi naše šibke lastnosti, naš značaj, dela in misli postanejo nova materija, iz katere se hrani in živi Božje kraljestvo.

Prosimo za našo Cerkev, za vso dediščino sv. Andreja in bl. Slomška, za naše pastirje pa tudi za naše družine, da bi se vsi odprli Božjemu Duhu, da kot Cerkev ne bi zakrneli, ampak ostali živi. Tako se bo to življenje lahko širilo tudi na vse poklicane k odrešenju, saj je Božja volja, da bi vsi živeli in imeli polnost življenja v sebi.

Fotografije: Viljem Kaučič