Ob 20. obletnici celjske škofije se je v oddaji Dotik duhovnosti s škofom Maksimilijanom pogovarjala gospa Tatjana Hudomalj:

Z veseljem in hvaležnostjo smo letos vstopili v praznovanje 20. obletnice naše mlade celjske škofije, ki je bila ustanovljena 7. aprila, razglašena pa 21. maja 2006, je zapisal celjski škof doktor Maksimilijan Matjaž. Z veseljem in hvaležnostjo za tale današnji pogovor v tem jutru pozdravljam celjskega škofa, msgr. dr. Maksimiljana Matjaža. Za uvod bom vzela njegove besede: 

»Dvajset let je sicer v zgodovini vesoljne Cerkve le kratek utrip, a za vse, ki smo v to zgodbo vtkali svoja leta, molitve in trud, je to dragocen čas zorenja, učenja in nabiranja novih življenjskih izkušenj.«

Res je. Sam sem pet let del te zgodbe. Prej sem deloval v Mariboru, tako da lahko rečem 5 + 15 = 20:) Spominjam se, da je bil čas ustanavljanja škofij leta 2006 čas prenove, novega zagona Cerkve in iskanja novih poti. Slutili smo, da bo moralo delo postajati vedno bolj osebno, vedno bolj v odnosih. Da gre obdobje ljudske in vseobsežne Cerkve v zaton. Zato bo potrebno iskati drugačne pristope, načine in besede, da bi se evangelij lahko dotaknil src. 

Zdi se mi, da je bila to preroška gesta papeža Benedikta XVI., ki je pogumno izpeljal te reforme. Delo se je potem vsepovsod zastavilo bolj konkretno in osebno kot v velikih škofijah, kar je prava smer.

Nekaj pa je bilo takrat dvoma, ali je to potrebno, ali je primerno, da se spreminjajo neke ustaljene stvari. Najbrž se je po teh dveh desetletjih pokazalo, da je bila sprememba prava.

Morda še niti nismo našli dokončne oblike, kako skupaj živeti in delovati v škofiji. Škofija je organizacijska shema. V preteklosti so bile škofije na tem avstro-ogrskem prostoru nekaj velikega, del neke oblasti.  Danes pa naj bi postajale predvsem mreža dobrih praks in živo občestvo – prostor srečevanja, iz katerega prihajajo novi impulzi.

Res je, da vsako deljenje pomeni tudi drobljenje energij in moči. Po drugi strani pa je ključni namen manjših enot predvsem ta, da bi bilo pastoralno načrtovanje bližje ljudem in bolj konkretno. Tako se duhovniki med seboj močneje povezujejo, laiki pa se lahko aktivneje vključijo v oznanjevalno življenje Cerkve in postanejo njegovi nosilci. Vse to se danes prepleta.

V času, ko se število duhovnikov in vernikov manjša, je naravno, da tisti, ki ostajajo in so zaslišali klic, stopajo globlje – ne več zgolj zaradi tradicije, temveč iz osebnega prepričanja.

Kako velika oziroma kako majhna je celjska škofija? Verjetno za ene stvari še vedno zelo velika, za druge majhna?

Celjska škofija ima povprečne mere med slovenskimi škofijami, po številu župnij pa je na tretjem mestu. Imamo 110 župnij, od katerih jih ima le približno 55 samostojnega duhovnika, vse ostale pa so že pridružene. Danes je redkost, da bi imel župnik na skrbi zgolj eno župnijo. Aktivnih duhovnikov, vključno z redovniki, je nekaj čez 100. V Celju delujejo tudi redovne skupnosti lazaristov, salezijancev in kapucinov. Številni starejši duhovniki so že v pokoju ali oskrbi, saj je povprečna starost duhovnikov, kot veste, okoli 65 let.

Vendarle imamo tudi lepo število duhovnikov srednjih let, ki niso le pripravljeni sodelovati – to opažam tudi pri starejših – temveč so se sposobni prilagajati in iskati nove poti, kar seveda zahteva napor. Če je bil v preteklosti duhovnik edini akter in glavni gibalec vsega dogajanja, danes vključevanje drugih pomeni predvsem opolnomočenje sodelavcev laikov, da bi tudi oni lahko prepoznali svoje poslanstvo in odgovornost, ne pa samo prevzeli naloge.

Vi kot škof ste naklonjeni temu, da se v delo v župnije v vključujejo tudi laiki.

Zelo sem hvaležen Bogu, da živim v tem času, ko si Cerkev od vrha navzdol močno prizadeva, da bi res postala evangeljska Kristusova cerkev – Cerkev občestva in ne zgolj Cerkev moči.

Moj klic v škofovsko službo je zaznamoval pontifikat papeža Frančiška, ki je zelo poudarjal občestvenost, torej sinodalno obliko življenja Cerkve. Temeljno izhodišče tega je, da najprej vsi prepoznamo svojo poklicanost v skupno krstno dostojanstvo; da nas je Gospod vsakega poklical, da bi skupaj tvorili Kristusovo telo. 

V tem občestvu imamo potem različne službe in odgovornosti, ki so definirane že od prvih časov Cerkve, od apostola Pavla naprej, ki pravi, da glava ne more brez nog in noge ne brez glave – vsak ima svoj delež v tem Telesu. Res pa je, da je v preteklosti v navalu neke moči in številk kakšen vidik tega malo zaspal. Po eni strani smo bili preveč klerikalna Cerkev, po drugi strani pa so morda tudi laiki »zaspali« v ugodnostih tako imenovanih pasivnih obiskovalcev svetih maš in prejemnikov zakramentov.

Danes se mnogi prebujajo in se zavedajo, da smo za življenje Cerkve odgovorni vsi. Vsi smo s krstom in birmo prejeli misijonarsko poslanstvo. Bolj ko smo pripravljeni vstopiti vanj, bolj se v nas rojeva novo življenje. Cerkev se – tako kot življenje – ne deli na gledalce in igralce; vsi smo soudeleženi.

Dragoceno je, ko znamo in zmoremo ovrednotiti prehojeno pot, dogodke in hkrati je pomemben tudi pogled naprej v prihodnost. Vizija škofije Celje, ki letos praznuje 20 let, je zapisana v besedah: V Svetem Duhu se prepoznavamo in oblikujemo kot dejavni in sočutni člani občestev, kot misijonarski učenci in voditelji.

Pred štirimi leti smo začeli z iskanjem tega pogleda in podobe, kaj Bog v teh spremenjenih okoliščinah pričakuje od nas. Ko se je v tem procesu iskanja oblikovala ekipa, smo opazili, da gre za kontinuiteto z mojimi predhodniki; že škof Stres je začel z načrtovanjem in iskanjem tako imenovanih pastoralnih smernic. Zdaj vidimo, da gremo od tukaj naprej. Naša vizija je oblikovana v tem stavku: V Svetem Duhu se prepoznavamo kot sočutna občestva, kot Jezusovi misijonarski učenci in voditelji. 

Poudarek je na občestvu ter odpiranju prostora Svetemu Duhu. Da se zavedamo, da nismo le organizacija tega sveta, ampak nas vodi Bog. Tudi preko kriz, ko se človek ne more več toliko zanašati na lastne moči in načrte. Tudi v kritičnih trenutkih verjamemo, da tukaj nismo slučajno; Bog je tudi v tej situaciji z nami, da bi morda lahko On bolj prišel do izraza, kar smo včasih zanemarjali.

Prvi poudarek je, da želimo zavestno dajati prostor Božji besedi in tišini; da iščemo načine, kako prisluhniti. Zadnja sinoda nas je usmerila tudi v to, da bi postajali misijonarski. To poslanstvo ima vsak, tako stara mama, duhovnik kakor tudi mladinec; da pričuje in išče Božja znamenja v svojem življenju ter pomaga ta znamenja odkrivati tudi drugim.

Prav tako je zdaj v ospredje stopilo voditeljstvo, ki pomeni prevzemanje odgovornosti. Papež Frančišek nam je rekel, naj pogledamo na obrobje. Tudi mladi se vse bolj zavedajo, da se svet ne vrti le okrog njihovega popka in potreb, ampak da so poklicani, da dajo svetu tisto svojo noto. Potem dobivajo smisel in moč in tako se uresničuje življenje. Tako si predstavljamo ta vidik aktivnega učenčevstva.

Gospod škof, vse leto 2026 bo priložnost za praznovanje, za poklon tej 20. obletnici za vse tiste, ki so delali, ki so ustvarjali teh 20 let. Skratka, praznujemo lahko vse leto. Bo pa ena osrednja slovesnost, kajne?

Res je, čeprav smo želeli, da praznovanja in spomina na teh 20 let ne bi skoncentrirali le na en posamezen dogodek. Vendarle bo 31. maja skupna sveta maša, h kateri bodo povabljeni tudi vsi škofje in naši sodelavci. Tam se bomo tako uradno zahvalili za dar 20 let škofije. Malo prej, 19. maja, pa imamo javno akademijo v celjskem Narodnem domu, kjer bomo tudi tako navzven pokazali svoj obstoj v tem prostoru. 

Sicer pa se dogaja kontinuirano praznovanje. V tem letu smo po vseh župnijah začeli novo fazo volitev novih župnijskih in gospodarskih svetov. Hkrati začenjamo tudi nov ciklus tako imenovane sinodalne formacije laikov, župnijskih sodelavcev. Ta procesa gresta zdaj z roko v roki in prinašata nov zagon. Prvo takšno skupino formacije sinodalnih sodelavcev smo že zaključili. S procesom bomo nadaljevali, da bi usposobili tiste, ki čutijo, da so del žive skupnosti, da bi dobili tudi potrebno opolnomočenje, da bi lahko vodili in aktivno sodelovali v teh občestvih, še posebej tam, kjer v prihodnje ne bo stalnega duhovnika.

Število stalnih duhovnikov na župnijah se bo seveda kar precej zmanjšalo. Duhovnik bo tisti, ki bo prihajal in bo lahko močan del te žive skupnosti. Kjer pa bodo skupnosti zamrle, to ne bo samo zaradi pomanjkanja duhovnika. Zdaj moramo storiti vse, da se v ljudeh res prebudi poklic Jezusovega učenca. Potem se nam za prihodnost Cerkve v naših krajih ni treba bati.

Spoštovani doktor Maksimilijan Matjaž, celjski škof, iskrene čestitke ob 20. obletnici vam in seveda vsem nam, ki živimo v tej škofiji. In glede na to, da je letošnje leto tudi sveto leto svetega Frančiška, vam želim mir in dobro.

Tudi vam in vsem poslušalcem bi se res želel, da se jih ta glas dotakne, jih najde in jih opogumi, da res skupaj kot občestvo škofije drug z drugim korakamo novim izzivom naši prihodnosti naproti.