»Da bi vedeli, v kakšno upanje vas je poklical.« (Ef 1,18)
Dragi duhovniki, s slovesnim bogoslužjem na praznik Svete družine smo tudi kot Cerkev celjske škofije stopili na romarsko pot svetega leta. Po predstavnikih naših župnij in občestev, posebej pa po molitvi in evharistični daritvi, smo se trdno povezali v eno škofijsko družino, ki skupaj slavi Boga in prosi potrebnih milosti za romarsko pot, ki je pred nami. Naj to občestvo ostane trdno povezano v molitvi vse to leto.
Cilj in namen romarske poti svetega leta je jasen: z obnovljeno vero želimo nadaljevati pot za Gospodom kot njegovi učenci, še bolj povezani in še bolj naslonjeni na obljubljene milosti; želimo postati bolj sveti, to je bolj zasidrani v Božjem življenju, in želimo še bolj prisluhniti Duhu, ki se je v nas naselil po krstu in duhovniškem posvečenju, da bi lahko bili bolj živi udje Cerkve – Njegovega telesa. Zaupamo, da je lahko naše skupno svetoletno romanje rodovitno. To naše upanje je utemeljeno v veri v Boga Očeta, ki nas je v svojem Sinu vzljubil (Rim 8,37) in nas »v ljubezni vnaprej določil, naj bomo po Jezusu Kristusu njegovi posinóvljeni otroci« (Ef 1,5).
Na romarsko pot svetega leta nismo stopili sami, ampak v občestvu Cerkve te konkretne zemeljske, sredi katere trenutno živimo skupaj s svojimi verniki, sodelavci in sobrati, in one Božje, ki zaobsega brate in sestre vseh časov in vsega sveta, od prvih binkošti do današnjih dni. Na to konkretno in vesoljno občestvo nas želijo spominjati tudi svetoletni simboli, ki nas bodo spremljali.
Na koncu sv. maše je bila za vsako župnijo blagoslovljena svetoletna sveča, ob kateri se bomo povezali v treh skupnih prošnjah naše celjske škofije v tem svetem letu:
Prva prošnja je, da bi bili med seboj še bolj trdno povezani kot občestvo žive Cerkve. Pred tremi leti smo začeli proces sinodalne prenove z namenom, da bi se verniki lahko v Cerkvi bolj začutili kot družina, da bi se poslušali in slišali, da bi iskali korake drug do drugega, da bi se trudili za gostoljubje med sabo, da bi skupaj pričevali in postajali sinodalna Cerkev Jezusovih učencev, ki želi z besedo in zgledom oznanjati novo življenje v Svetem Duhu. Na to nas bo spominjal prizor čolna na sveči, kjer so učenci skupaj na morju, opremljeni s sidrom upanja in križem odrešenja. Zavedamo se, da se lahko polno življenje živi samo v povezanosti drug z drugim in drug za drugega. Tudi življenje vere se lahko živi le v občestvu. Naš Bog namreč ni neko vsemogočno osamljeno bitje, temveč ljubeč odnos med Očetom in Sinom in Svetim Duhom, ki se nam po zakramentih daruje in povezuje v občestvo Cerkve.
Druga skupna prošnja je za spravo med nami. Naš narod, naša Cerkev, naše družine in tudi naše duhovniške skupnosti negujejo preveč sporov, prepirov, ranjenosti in zamer. Prosimo, da bi v svetem letu več molili za spravo v naših odnosih, z našimi bližnjimi, pa tudi s tistimi oddaljenimi, za spravo in pomiritev v našem narodu, v politiki in tudi v Cerkvi. Prosimo za odpuščanje in spravo z Bogom in s samim seboj. Bog je zvest in nam bo v svetem letu naklonil potrebnih milosti, da bomo lahko odpusti li, odložili zamere in oblekli nova oblačila. Na to nas bosta spominjala križ na svetoletni sveči ter svetoletni križ, ki nas bo v vsaki svetoletni cerkvi vabil k spravi in odpuščanju.
Tretja skupna prošnja je za duhovnike, duhovniške poklice in za spoštovanje življenja. Povezana je s podobo duhovnika Izidorja Završnika, ki nas bo spremljala na svetoletni sveči.
Prosimo, da bi ta mladi duhovnik, ki je bil 10. marca 1943 komaj 26-leten ustreljen kot talec v mariborskem nacističnem zaporu, ko je stopil na mesto mladega fanta in mu s tem rešil življenje, postal naš priprošnjik v nebesih za našo Cerkev, za naš narod in za nove duhovniške poklice. Zanj vodi celjska škofija proces, da bi bila njegova daritev življenja prepoznana kot sveta in sad Božje milosti in bi ga lahko klicali kot zavetnika življenja in sprave.
Še posebej prosim vas, dragi duhovniki, da se priporočate mlademu Izidorju, za katerega verjamemo, da ima zaradi svojega mučeništva in vere v moč zakramenta sprave že sedaj posebno mesto v občestvu svetih. Naj Gospod tudi po njegovi daritvi in priprošnji podeli naši Cerkvi in naši škofiji delivcev svetih zakramentov in pričevalcev njegove navzočnosti med nami. Brez te nebeške hrane ne bomo zmogli biti resnično romarji upanja v tem nemirnem svetu.
Priporočajmo se mu tudi za pogum in vero, da bi lahko branili dostojanstvo in svetost življenja vse od začetka do dostojnega zaključka. In končno se mu lahko priporočamo tudi, da ne bi sami zgrešili tista prava sveta vrata, ki jih je Bog že za vsakega od nas na stežaj odprl, to so vrata zakramentov, ki jim služimo in smo jih posvetili svoje življenje. Da bi postajala tudi za nas same rešilna vrata vsakodnevne Božje milosti. Naj se nam v tem letu še posebej milostno odprejo vrata zakramenta sprave, kakor so se odprla božjemu služabniku Izidorju dan pred tistim odločilnim dnevom, ko ga je Bog poklical pred svoje obličje in mu je lahko svoje življenje predal svobodno iz ljubezni, kot čisto daritev za novo življenje.
Dragi duhovniki, priporočajmo se Izidorju končno tudi za poživitev naše duhovniške gorečnosti in razpoložljivosti. Naj nam izprosi poguma, zaupanja in ljubezni, da bomo mogli v veri odgovoriti na pastoralne izzive, ki jih pred nas postavlja čas, v katerem živimo. Duhovniškega poklica nismo sprejeli zase, ampak, da bi ga darovali za življenje Božjega kraljestva. Naj nas ne prestrašijo skušnjave in strah zase, da bi se zaprli in postali trdnejši kot takrat, ko smo Besedo sprejeli. Še posebej za vse, ki smo Gospodu posvetili svoje življenje v sveti službi, velja Pavlovo zagotovilo: »Zvest je Bog, ki vas je poklical v občestvo s svojim Sinom Jezusom Kristusom, našim Gospodom« (1 Kor 1,9).
Škof Maksimilijan
Prispevek je bil najprej objavljen v Sporočilih slovenskih škofij št. 2/2025