V teh poletnih tednih, ko imamo nekaj več časa tudi za počitek in duhovni odmik, prosimo Svetega Duha, naj prinese novo svežino v jadra našega poklica in vsakdana.

Kot nas vabi papež Frančišek:

»V tem trenutku, sredi poletja, vas Gospod vabi, da greste na počitnice z Njim, na najbolj poseben kraj, kar jih obstaja, in to je vaše srce.«

Ker smo Cerkev na poti sinode, se skupaj počasi učimo poslušati Svetega Duha, ki nas kliče k dejavnemu poslušanju, poglobljenemu dialogu in skupnostnemu razločevanju.

Sinoda o sinodalnosti, ki bo oktobra dosegla svojo naslednjo fazo s srečanjem v Rimu, je za vse nas predvsem posvet o tem, kako smo in kako smo skupaj. Po viziji papeža Frančiška namreč v središču razmišljanja sinode ni toliko poglobitev te ali one teme ali prilagajanje duhu posvetnega modernizma, temveč učenje načina, kako živeti Cerkev kot Kristusovo telo, da se bosta lahko srečali ljubezen in resnica, ki bosta rodili pravičnost in mir. Da bi se prebudila in ponovno zaživela tudi naša vera.

V srcu, ki začuti, da je ljubljen otrok Boga Očeta, se šele začne prebujati resnična vera. Pred vsemi krizami v Cerkvi, ki jih navzven hitro vidimo in o njih pogosto razmišljamo, je najprej kriza naše vere. Vero namreč prepogosto zamenjujemo z religioznostjo – z opravljanjem pobožnih vaj, obrazcev, navad brez ljubezni. Vera pa pomeni živeti naše človeško življenje na Božji način, to je na način ljubezni, sinovstva, občestva.

Naša vera ni vera v to, da smo mi sami močni in bomo v življenju vedno vse prav storili.

Ni vera v to, da moramo biti mi sveti, če hočemo, da bo Bog zadovoljen z nami.

Ni vera v to, da moramo najprej mi narediti to in to in bomo šele nato deležni Božjega blagoslova.

Vera ni to, da moramo najprej mi nekaj znati. Globina naše vere se ne tehta od količine našega znanja.

Vera se začne šele takrat, ko začutim, da me ima Nekdo rad, da imam Boga, ki je z menoj, ki je moj, ki je ob meni. Da je Bog velik v mojem življenju, da je v mojem življenju že nekaj velikega storil.

In to drobno seme naše vere, ki pade na dobro zemljo, obrodi pomnožen sad, ne glede na vse krize, ki se okoli nas dogajo. »Kajti vse, kar je rojeno iz Boga, premaga svet. In zmaga, ki premaga svet, je naša vera.« (1 Jn 5, 4-5)

škof Maksimilijan

Delite prispevek s prijatelji!