V soboto, 5. marca ob 18. uri je imel škof Maksimilijan postno katehezo ob začetku postnega časa, ki nas vabi, da ne bi živeli po vzigibih narave, ki prihajajo iz nas, ampak iz Božje narave, iz Božjega Duha.
Škof nas je spodbudil, da letošnji post živimo tudi v luči sinode, ko je Cerkev vabljena, da živi poseben misijon, duhovne vaje.
Papež Frančišek nas vedno znova spodbuja, da bi zaživeli Kristusovo Cerkev, veselo Cerkev upanja, Cerkev, ki ima temu svetu nekaj dati, ki se ne ukvarja sama s seboj, ampak živi za to, da bi živela, razodevala in pokazala na lepoto Božjega načrta, ki ga ima Bog Oče z nami vsemi in z vsem svetom.
V pismu, ki smo ga brali na zadnji dve nedelji, nam je papež na preprost način izpostavil in razložil tri vsebine postnega časa:
Tudi iz današnje Božje besede lahko izluščimo tri drže, ki naj prenovijo naše krščansko življenje v tem sinodalnem obdobju, ki se ne bo končalo leta 2023, saj je to pot, ki nas vodi v resnično polnost.
Tri besede, ki nam jih je škof v nagovoru položil na srce, da nam bodo v pomoč v tem postnem času, so:
V nadaljevanju nagovora je razložil vsako od teh treh besed.
POSLUŠATI:
Danes sicer veliko poslušamo, stalno nam nekaj polni ušesa, vendar pa resnično poslušati pomeni učiti se osvobajati se. Da imamo ušesa in srce odprte za druge, da nam je za druge mar. Zato nas pogovori, če so resnični, poživljajo, nas prečiščujejo, gradijo in bogatijo. Človek, ki ne sliši drugega, sliši samega sebe. Če pa sliši samega sebe, sliši ali laži ali pa strahove. Jezus je v evangelijih najpogosteje izganjal iz ljudi demone gluhote in nemosti. Njegovo besedo “Efeta! Odpri se!” izrekamo nad vsakim novokrščencem, da bi mu Bog odprl ušesa, usta in srce – preko tega namreč sprejemamo Božjo besedo.
Bog se nam želi razodeti, želi, da ga človek sliši, ker mu Njegova beseda prinaša življenje. Kot pravi Pavel v današnjem drugem berilu: “Blizu tebe je beseda, v tvojih ustih in v tvojem srcu.” (Rim 10,8)
RAZLOČEVATI:
Vse nam govori, a ne govori nam vse o dobrem, ne vodi nas vse k lepemu in k dobremu.
V današnjem evangeliju beremo, da je Jezusa Duh odvedel v puščavo, da bi se tam naučil razločevati med prigovarjanjem dobrega in hudega duha, ki mu je govoril v njegovi stiski, ga želel tolažiti, ko je bil lačen, sam, … Tako v Getsemaniju kot v puščavi mu je govoril: “Če si Božji Sin…” Prav ta beseda ga je razkrinkala kot hudega duha, ki želi v človeka vedno vsejati dvom – najprej dvom v samega sebe, v svoje dobre namene, potem pa dvom v Boga, v njegove dobre namene s človekom. Že v začetku sveta je bila kača tista, ki je opazila, kako lahko človeka zapelje, da bi si zaželel nekaj več. Temeljna laž skušnjave je, da nam obljublja srečo s tem, da bomo nekaj imeli, ko bomo nekaj doživeli; zato obljublja vedno več. Na koncu pa človek vedno ostane prazen.
V resnici hrepenimo po nečem drugem – sreča ne prihaja od obilja stvari, ampak od bližine, sprejetosti, resničnosti. To pa doživljamo takrat, ko izpuščamo iz rok samega sebe in smo pripravljeni sprejeti drugega.
Škof nas je spodbudil, naj se vadimo v tem razlikovanju: od kod prihaja misel, kaj obljublja, kam me vodi. Z gotovostjo vemo, da me misel, ki prihaja od Boga, vedno vodi k dobremu in mi prinaša mir in veselje.
PODELITI:
Božje besede ne poslušamo zato, da bi jo ohranili zase. Če Sveto pismo odpiramo samo zato, da bi vedno več vedeli, bomo ostajali suhi, težki in celo zoprni sebi in drugim. Božjo besedo lomimo in šele takrat, ko se podeli, zažari in se razpiha kot žerjavica, ki ogreje.
Iščimo priložnosti v tem postnem in sinodalnem času, da bi se pogovarjali drug z drugim. Ne samo o tem, kaj bi moralo biti v Cerkvi drugače, s čim vse se v Cerkvi ne strinjamo, kaj nas moti itd. Pogovarjamo se o Božji besedi: kaj nam govori, kje nas vznemirja, k čemu nas spodbuja, česa ne razumemo, kaj se nam dogaja… Podeliti pomeni besedi dati možnost, da obrodi, da začenja spreminjati. Na ta način se lahko začutimo, da smo povezani med seboj v eno Kristusovo telo, v katerem je vsak del pomemben.
Vsaka sveta maša nas vabi k podelitvi oz. je podelitev. V središču je lomljenje kruha in delitev kruha. Pred tem se zgodi naša podelitev, ko mi po rokah duhovnika položimo na oltar delo svojih rok in sadove narave, vse, kar imamo.
Današnje prvo berilo iz Pete Mojzesove knjige govori o košu, ki naj ga ljudstvo postavi pred Boga. Napolnimo ta koš s svojimi deli, z vsem, kar smo pripravljeni deliti in izpuščati, z Božje strani pa bo šlo vanj vse tisto, kar potrebujemo za življenje tukaj in v večnosti.