V nedeljo, 29. junija 2025, na god apostolov Petra in Pavla, so v Šempetru v Savinjski dolini slovesno obhajali župnijski praznik. Osrednji dogodek praznovanja je bila sveta maša, ki jo je vodil škof Maksimilijan.

V pridigi je uvodoma izrazil veselje, da lahko z zbranim občestvom obhaja ta velik praznik svetih Petra in Pavla, ki je njihov praznik župnijskega zavetnika, za celotno Cerkev pa praznik posebnega pomena.

Praznik apostolov Petra in Pavla

»To je praznik, ko se zahvaljujemo za skalo, za to veliko Gospodovo obljubo Petru: »Na to skalo bom sezidal svojo Cerkev. Na tvojo vero in zvestobo bom sezidal svojo Cerkev in peklenska vrata je ne bodo premagala.«

Na ta dan škofje posvečamo tudi duhovnike, novomašnike. Na ta dan smo tudi večina od nas tukaj navzočih duhovnikov sprejeli dar večnega Kristusovega duhovništva. Zato je za nas to poseben dan, dar milosti, ko lahko obnavljamo svojo vero in zvestobo, se Bogu zahvaljujemo in hkrati prosimo za Božje darove, darove Svetega Duha, v moči katerih lahko živimo to Božje poslanstvo. 

Za vse nas velja beseda, ki smo jo slišali danes in jo je Jezus rekel Petru: »Meso in kri ti tega nista razodela, ampak moj oče, ki je v nebesih.«

To pomeni, da ne moremo, četudi bi se še tako napenjali, iz svoje moči prepoznati darov in milosti, ki nam jih Bog daje, ampak moramo najprej prepoznati in sprejeti Božjega duha, da lahko hodimo za njim. Ta je ključ, ki ga je Jezus obljubil Petru, ključ, ki bo odpiral vrata nebes in zemlje, vrata življenja. 

Petrova pot srečanja s Kristusom

Kaj pomeni ta ključ, ki ga je Peter dobil in predstavlja vez med nebom in zemljo? Najprej se moramo ozreti na Petrovo življenje, ki ga vi seveda zelo dobro poznate. Peter je šel pogumno za Gospodom, ko ga je poklical. Postavil ga je celo za prvega izmed apostolov. Na tej poti za njim pa se je s Petrom dogajalo marsikaj. Mislil je, da bo on tisti, ki bo Jezusu zagotovil njegov uspeh, da bo on pomagal Gospodu, da bodo dokončno premagani sovražniki Boga in bo nastopilo Božje kraljestvo. Vedno znova se je zanašal na svoje moči in se oglašal v imenu vseh apostolov.

Danes smo brali o dogodku, ko jih Jezus sprašuje: »Kaj pravijo ljudje, kdo sem?« In potem vpraša apostole: »Kaj pa vi pravite, kdo sem?« Takrat Peter izreče: »Ti si Kristus.« Jezus pa je bil nekoliko zadržan pred to izpovedjo. Vedel je, da Peter zelo dobro ve, kdo je on. Vendar se je bal, da ga v resnici še ni srečal in doživel. 

Tudi mi smo v tem velikokrat precej podobni Petru, ko izpovedujemo vero, prihajamo pred Gospoda in sprejemamo zakramente. Čutimo pa, da naše življenje vendarle ni popolnoma postavljeno nanj, da nam je še vedno oddaljen in tuj, da ga tako težko slišimo. 

Dotik srca

Mora se namreč zgoditi tisti ključni in temeljni korak, ko se odpre naše srce in se Božje srce dotakne človeškega srca. Vemo, kdaj se je to zgodilo Petru. Na predvečer, ko se je Jezus poslavljal od svojih učencev in jim ob mizi z žalostjo spregovoril in rekel: »Vsi se boste razkropili, ko bodo stegnili roke po Sinu človekovemu, vsi me boste zapustili. Takrat, ko bodo od vas terjali pričevanje vašega življenja, ne samo vaših besed, se boste prestrašili in zbežali.«

In Peter se je takrat trkal po prsih, vstal pred Gospodom in rekel: »Če te bodo vsi zapustili, te jaz ne bom!« In vemo za Jezusov odgovor: »Preden bo to noč petelin dvakrat zapel, me boš ti trikrat zatajil.« In vemo tudi za tiste njegove solze, ki so ga oblile, ko sta se s pogledom srečala tam ob ognju. Obdan z vojaki in s tisto deklo, ob kateri je zmrznil, ko mu je rekel rekla: »Saj si ti tudi eden izmed njih.« »Ne, ne poznam tega človeka. Ne vem, o kom govoriš.«

V trenutku je bil Peter pripravljen zatajiti vse. Peter, ki je živel še vedno po zakonih mesa in svojih čustev. To so v resnici zakoni strasti in strahu, ki nas tako pogosto obvladujejo in strašijo. Strah je sad nevere, ko bolj zaupamo hudemu duhu, ki človeku vedno znova prišepetava: »Če ne boš poskrbel sam zase, ne boš preživel.« 

Zato je toliko in toliko stvari, ki jih želimo prej urediti, preden bi pristopili h Gospodu in mu rekli: »Naj se zgodi tvoja volja. Pošlji nam svojega Duha, ker verujemo, da je duh življenja.«

»Gospod, ti vse veš. Ti veš, da te ljubim.«

Hudi duh nas lahko straši, dokler bolj verjamemo našemu telesu, ki gre proti smrti in bo prej ali slej umrlo, kakor pa tisti besedi, ki se je razodela nad vsakim izmed nas pri zakramentu svetega krsta, ko smo zaslišali: »Ti si moj ljubljeni sin, moja ljubljena hči, zelo sem te vesel.«

Gospod nam je podaril svojega Duha, ki nas, kakor pravi, uči vsega in spomnil vsega, kar nam je Gospod povedal. Ta Sveti Duh se je na poseben način dotaknil svetega Petra, kot vemo. A ne takrat za mizo, ne takrat pod križem, kjer ga ni bilo, ampak šele veliko kasneje, ko se jim je v Vstali pridružil ob Genezareškem jezeru. Takrat je Peter obupal nad samim seboj in tudi nad Božjo obljubo in rekel:  »Gremo lovit ribe.« Gremo delat to, kar znamo, to, kar smo delali prej. 

In tam na obrežju jih Gospod čaka in ga pokliče, Peter pa skoči v vodo. Kot pravijo cerkveni očetje, je to podoba svetega krsta, podoba kesanja. Peter priplava do njega in tam sliši trikratno vprašanje: »Ali me ljubiš? Ali me ljubiš bolj, kakor ljubiš sebe? Ali me ljubiš in mi zaupaš, da sem jaz dal zate vse in ti dajem življenje? 

In takrat Peter ni bil več mogočen v besedah, ampak je samo preprosto odgovoril. »Gospod, ti vse veš. Ti veš, da te ljubim.«

Prošnja za Svetega Duha in za vso Cerkev

Prosimo danes tudi mi tega Božjega Duha, naj okrepi naše srce in ga odpre predvsem v trenutkih stiske in preizkušnje, ko bomo začutili, da smo omejena bitja, da nismo vsemogočni in da potrebujemo Boga. To so milostni trenutki, ko lahko stegnemo svojo roko in tudi mi kot Peter zagrabimo Gospodovo roko, ki nam jo ponuja. In to je dovolj. Gospod nas bo rešil tudi iz vode. 

Enako je doživel tudi apostol Pavel. Ni se spreobrnil v sinagogi, ne v templju, ne ob branju Božje besede. Spreobrnil se je takrat, ko je v prikazni zaslišal tisti glas: »Jaz sem Jezus, ki ga ti preganjaš.« Ko je prepoznal, kaj greh počne v njem, kako ga dela slepega, in podobnega zlu, ki vodi v smrt. 

Prosimo danes, dragi bratje in sestre, res za tega Svetega Duha, za nas vse, za sveto Cerkev. 

V prvi vrsti danes prosimo za papeža Leona, ki nastopa to težko službo v tako težkem času; da bi bil res skala edinosti in ljubezni med nami. 

Prosimo za pastirje, za škofe in duhovnike, ki morajo tudi v tem času preizkušenj ostajati glas Pastirja, ki vabi in kliče, naj vam zaupamo. 

Prosimo Gospoda za nove duhovne poklice, za duhovno rodovitnost in ljubezen, za ta ljubeča in občutljiva srca, ki bodo bolj verovala Bogu kakor pa strahovom okoli njih. 

Prosimo za naše družine. Prvi dar, ki nam ga Bog daje, so družine, je življenje. Samo v družinah se lahko rojeva življenje, ne v nobenih tovarnah ali eksperimentih. Samo tam, kjer je ljubezen, ki se imenuje darovanje.

Prosimo tudi za našo župnijo, za našo skupnost, za to občestvo, kjer prihajate skupaj kot Cerkev in se zavedate, da samo drug z drugim in drug ob drugem lahko pričujete za svojo vero. Samo skupaj ste lahko kristjani, Jezusovi učenci. Vsak s tistimi močmi in talenti, ki mu jih je Gospod podaril. 

Merilo Gospodovega učenca ni ne število, ne teža, ne uspešnost, ampak iskrenost in pristnost srca, ki zmore tisto besedo, ki jo je na koncu zmogel tudi apostol Peter: »Gospod, ti vse veš, ti veš, da te ljubim.« 

Fotografije: Meta Sedminek

Prispevek o prazniku najdete tudi v spletni Družini.

Fotografije: arhiv Škofije Celje