V nedeljo, 25. maja 2025 je na Rakovniku potekala osrednja romarska slovesnost ob prazniku Marije Pomočnice. Ob 15. uri je bila najprej procesija s kipom Marije Pomočnice in nato sveta maša pri lurški kapeli s sklepom v svetoletnem svetišču. Somaševanje je vodil škof Maksimilijan, ki je v pridigi zbrane nagovoril:

»Spoštovani gospod inšpektor, dragi bratje salezijanci, drage sestre, draga salezijanska družina, dragi bogoslovci in vsi vi, dragi romarji, ki ste se danes zbrali na tem čudovitem kraju ob prazniku Marije Pomočnice kristjanov. 

Res sem vesel, da smem prvič obhajati z vami to slovesno sveto mašo in prositi pred milostnim srcem Marije Pomočnice, ki se je že v tolikih primerih izkazala kot močna in zvesta priprošnjica. 

Prebral sem misel vašega velikega svetnika Janeza Boska, ki spodbuja svoje, ko pravi: »Vse zaupajte Jezusu v najsvetejšem zakramentu in Mariji, pomočnici kristjanov in videli boste, kaj so to čudeži.«

Naj tudi nam Sveti Duh odpre srce, da se bodo lahko oči našega srca srečale z očmi naše deviške matere Marije. 

Praznik Marije Pomočnice kristjanov letos obhajamo na vrhuncu velikonočnega časa, ko nas bogoslužje skozi sedem tednov uči, kako živeti velikonočno vero, to novo življenje, ki smo ga prejeli pri svetem krstu in nam ga je Jezus zaslužil s svojo daritvijo. To novo življenje, ki ga je Marija spočela in rodila, nam je Bog Oče na tako čudežen način podaril. 

To je temeljna naloga in poslanstvo nas vernih, hkrati pa tudi veliki dar naše vere – da ne živimo več samo našega starega življenja zemeljskega rojstva, ampak nam je bilo s krstom podarjeno novo velikonočno življenje.

Gospod nam vedno znova daje možnost in milost, da lahko vstopamo v to novo življenje, v katero smo bili potopljeni pri svetem krstu in ga prejemamo pri vsakem zakramentu, še posebej pri sveti evharistiji in sveti spovedi. Prinašamo mu vse, kar smo, naše konkretno življenje, naše življenje po mesu, delo naših rok in naših glav in po Svetemu Duhu to izročamo v Sinovo daritev, ki jo prinaša pred Očeta, Oče pa nam nazaj daje hrano večnega življenja. Živeti to novo življenje je poklic nas kristjanov.

Čeprav ga nosimo v sebi, ni lahko prestopati iz te stare miselnosti v novo miselnost, iz stare logike naravnega življenja, ki smo ga navajeni in nam marsikdaj daje hitre rešitve in občutke lepega in dobrega. Pa vendar je to staro življenje po mesu že po naravi usmerjeno v smrt in ga na koncu ne bomo mogli zadržati v svojih rokah, pa čeprav bi se še tako naprezali.

Kako težko je kljub vsemu prisluhniti in dajati prednost temu novemu življenju, h kateremu je poklican vsak, ki se je resno odločil biti Marijin otrok, pripadati njenemu Sinu in živeti po njegovih besedah. 

O tem, kako težko se je poslavljati od starega, smo slišali tudi v današnjem berilu, ki nam je spregovorilo o življenju prve skupnosti. Tudi v tem življenju ni bilo idealnih trenutkov. Ni manjkalo napetosti, bojev in stisk med tistimi, ki se niso mogli ločiti od starih navad in predsodkov in tistih, ki so že začutili duha Božje svobode in moči Božje ljubezni.

Tako smo slišali, da so nekateri pravili, če se ne daste obrezati po Mojzesovem običaju, se ne morete odrešiti. Pavel in Barnaba sta se jim odločno postavila po robu. Ni bilo lahko. Nekateri celo trdijo, da je meso močnejše od duha in da se narave ne da spreminjati. Potrebno je veliko pogovorov, dialoga, poslušanja in ponižnosti, da bi se naučili slišati tisti glas, iz ljubezni in spoštovanja do naše svobode nežen in tih, ki nas vabi in nas vodi na pot novega življenja.

Veliko je potrebnega, da lahko pridemo do tiste gotovosti, do katere so prišli apostoli in ljudje prve Cerkve, ki so lahko na koncu rekli: »Sveti Duh je sklenil in mi z njim.« Edina pot življenja in rešenja je Jezus Kristus, ki nam je podaril to pot, da bi se lahko tudi mi vadili v poslušanju tega glasu. K temu nas na poseben način s svojim življenjem vedno znova spodbuja Mati Božja, Devica Marija.

Njeno življenje pravzaprav ni bilo drugega kot zvesta in vztrajna poslušnost Svetemu Duhu, odprtost, predanost in zaupanje, čeprav je vse okoli nje govorilo drugače.

Kljub vsemu je zaupala njegovi besedi. Tudi takrat, ko so se drugi pohujševali, je vztrajala, tudi takrat, ko so se razbežali in je morala iz sinovih ust slišati tiste strašne besede: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?«  je ostala zvesta. 

Verujemo, da je nebeški Oče tudi nam podaril istega Duha Tolažnika, ki je krepil njo, ker nam ga je Sin v svoji daritvi prislužil. Ta Duh v nas, kakor poslušamo v velikonočnih pripovedih, prebuja spomin in nam daje moč, da prepoznamo, kar nas je Gospod učil in kaj to pomeni – da bi lahko dojeli pravi pomen dogodkov in svojega življenja ter videli globlje v ozadje, kjer se odvija resnična zgodovina med dvema svetovoma, med Božjim duhom in hudim duhom, ki nas vedno znova razdvaja, plaši ter peha v osamo.

Tudi evangeljski odlomek, ki smo ga danes slišali, nas vabi, da bi videli globlje. Na svatbi v Kani Galilejski, kjer sta bila poleg Marija in Jezus, je zmanjkalo tistega, kar je za svatbo najvažnejše – vina, veselja, življenja. A samo Marija je opazila, da nekaj manjka in spodbudila Jezusove učence.

Samo Marija je videla, da nekaj manjka. 

Bratje in sestre, to je veliko poslanstvo naše nebeške matere, kateri se vedno znova priporočamo. Naj nam pokaže, kaj v našem življenju manjka, kaj tako zelo potrebujemo, da bi bili močni in svobodni, da bi lahko res sprejeli dar Božjega odrešenja, ki nam ga Gospod daje.

Svatba v Kani je na nek način podoba našega življenja, ko vsi iščemo tisto najvažnejše in najpotrebnejše, iz česar pravzaprav živimo – bližino, odnos, zavezo, potrditev, gotovost, da nismo sami, da ima naše življenje smisel in poslanstvo. 

To je tisti prvi in največji dar, ki nam ga daje Božji duh, katerega nam je Gospod prislužil s svojo daritvijo na križu in s poslanjem svojega Svetega Duha. Sveti Duh bo vsakemu izmed nas vedno znova šepetal, govoril in razkrival najglobljo skrivnost našega življenja – kdo v resnici smo.

Nismo prah v vsemirju, nismo nepomembne številke, nismo samo grešniki, nepopolni in nesrečni, ampak smo od Boga izbrani in ljubljeni, njegovi sinovi in hčere. 

Apostol Pavel je bil prerojen in prenovljen prav iz te velike zavesti, da lahko Božja moč obvlada in zmaga tudi naše staro življenje, življenje iz mesa. Po Svetem Duhu, ki nam ga je podaril in nam ga daje lahko vstopi v vsakogar, ki ga z ljubeznijo sprejme in mu odpre svoje življenje. Ta glas bo v nas govoril tiste najpomembnejše besede: »Aba oče!« Bog je naš oče in ti si njegov ljubljeni sin, ljubljena hči, njegov izbrani in izvoljeni. Nad teboj ima Gospod veselje. 

Dogodek v Kani Galilejski nam pravi tudi, da nič v našem življenju ni zaman in neuporabno. Tudi naši neuspehi, stiske, težave, bolezen, izgube. Ničesar ni, kar bi bilo samo po sebi nevredno. Vse svojo vrednost in moč dobiva takrat, ko smo tudi to pripravljeni izpustiti iz svojih rok. 

Zato je bila na nek način odrešilna prav tista Marijina beseda učencem: »Vse, kar vam reče, storite.« Jezus od svojih ni zahteval nemogočega, česar oni ne bi mogli izpolniti. Rekel jim je preprosto: »Napolnite te vrče z vodo.« To v našem prenesenem jeziku pomeni, nalijte in napolnite svoje življenje z darovi, ki jih imate, čeprav se zdi malenkost.

Ta malenkost bo postala moč in dar, ko jo bomo izpustili iz rok, ko jo bomo darovali, ko jo bomo delili z drugim, ko bomo z njo napolnili te vrče, da si potem lahko nekdo umije noge, drugi osveži obraz, tretji očisti roke.

Tako bomo svobodni do tega, kar imamo. A ne samo do tistih lepih stvari, za katere nam ljudje ploskajo in se nam zahvaljujejo, ampak tudi do tistega, na kar nismo ponosni in nas bremeni. Ko bomo to izpustili iz rok in prosili za Božje usmiljenje in pomoč ter sprejeli njegovega Duha, bo ta njegov Duh lahko spreminjal in v nas delal čudeže ter rodovitno življenje. K temu vas, dragi bratje in sestre, vabim.

Da bi tako postajali res vedno bolj podobni naši Božji materi, ki nas v tolikih svetiščih vabi k preprostemu zaupanju v Božjo besedo, da bi kot ona sprejeli to besedo, ki od nas ne pričakuje nemogočega, le to, da jo ohranimo. 

Kot pravi Jezus v Janezovem evangeliju: »Ostanite v meni in jaz bom ostal v vas.« Ohranite besedo in ta beseda bo v vas obrodila obilne sadove. Tako bo naše življenje postalo rodovitno, mi pa pogumni in upanja polni pričevalci novega življenja v tem svetu, ki take pričevalce zelo potrebuje. Amen.«

Fotografije: FB Sveta evharistija

Fotografije: Župnija Rakovnik