Na praznik povišanja svetega Križa je škof Maksimilijan z verniki obhajal sveto mašo v romarski cerkvi svetega Križa nad Belimi Vodami in blagoslovil obnovitvena dela v notranjosti cerkve.

V pridigi je spregovoril o križu ob Božji besedi nedeljskega evangelija:

Bog je namreč svet tako ljubil, da je dal svojega edinorojenega Sina, da bi se nihče, kdor vanj veruje, ne pogubil, ampak bi imel večno življenje. (Jn 3,16)

Te besede, ki smo jih slišali na današnji praznik povišanja svetega križa, bi lahko zapisali na vrh naše krščanske vere in naše veroizpovedi. To, kar verujemo in kar nas vedno znova priteguje k Bogu, je prav ta resnica: Verujemo v Boga, ki svet tako ljubi, da ga ne zapusti kljub stiskam, kljub temu, da nanj tolikokrat pozabimo in se obračamo stran ter iščemo bogove in moči za preživetje drugje.

Dragi bratje in sestre, vse vas lepo pozdravljam v tej prenovljeni, lahko bi rekli katedrali svetega križa, v tej čudoviti cerkvi naše škofije, ki je v tem svetem letu še posebej zablestela v zemeljski lepoti, ko prenovljena sije v vseh pogledih. Danes pa še posebej sije v tej najlepši lepoti, ko smo jo napolnili z našimi živimi srci, polnimi vere. Prepričan sem, da ste sem prišli res kot romarji upanja.

Zdi se mi, da se v to cerkev, na ta hrib ne da priti drugače kakor pa kot romar. Treba se je odločiti, stopiti na pot, se morda tudi čemu odpovedati, nekaj darovati, iti preko sebe in svojega občutka ugodja ter stopiti v skrivnost, ki nas presega. 

Mislim, da smo lahko vsi poplačani za to pot, ki smo jo naredili do tega svetišča, ki je bilo našemu blaženemu škofu Slomšku tako dragoceno, da mu je posvetil še zadnje dneve svojega življenja. Od tod imamo njegovo najlepšo pesem o svetem križu, v kateri križ nagovarja ne kot les in predmet trpljenja, ampak kot osebo. Vsi smo povabljeni, da danes prosimo za to milost – da bi v Kristusovem križu videli več in globlje.

Dve skušnjavi ob križu

Pokojni papež Frančišek se je večkrat ustavljal pred skrivnostjo križa, ko nam je hotel spregovoriti o temeljnih resnicah naše vere. Ob križu je rekel, da je nevarnost, da se ob njem spotaknemo ob dve skušnjavi:

Da bi gledali Kristusa brez križa in da bi gledali križ brez Kristusa. 

Gledati Kristusa brez križa bi pomenilo, da je Kristus samo duhovni učitelj, ki nam govori lepe besede in nas spodbuja k lepemu življenju, sam pa oddaljeno prebiva nekje v Božjih višavah. Temu posledično mislimo, da je naša vera nekaj, s čimer opravimo takrat, ko pridemo v cerkev in se temu božanstvu poklonimo.

Takoj ko zapustimo cerkvena vrata, pa stopimo v svet, kjer smo prepuščeni sami sebi ter tokovom in duhovom sveta, ki nam od vseh strani grozijo, zato se moramo zanesti predvsem na svoje moči. To bi bila vera v Kristusa brez križa. 

Vera v križ brez Kristusa pa bi bilo mišljenje, da je bistvo naše vere trpljenje. Včasih smo si celo tako predstavljali križ, da kdor ne vzame križa in ne sprejme trpljenja, ne more biti kristjan. Križa se najpogosteje spomnimo samo takrat, ko pride smrt. Slišimo tudi besede, da je Bog hotel trpljenje in smrt svojega Sina.

Tudi včasih, ko se pogovarjam z otroki pred sveto birmo, ob vprašanju, kaj je glavno znamenje krščanstva, hitro pridemo na križ. Na kaj pa se ob križu spomnimo? Odgovor je največkrat na trpljenje. Križ brez Kristusa bi bil res samo znamenje trpljenja. 

»Vzemite mene na pot vašega življenja.«

Križ kot znamenje Božje ljubezni, kot znamenje Kristusa, ki je tako ljubil svet, da je šel za človeka do konca, pa je nekaj povsem drugega. Ko Gospod v svojem evangeliju pravi: Kdor ne vzame križa in ne hodi z menoj, ne misli najprej, da bi moral trpeti sam po sebi. Ker je prišel na svet zato, da bi nam pomagal preživeti trpljenje in smrt.

Ko nam pravi: »Vzemite vsak dan svoj križ in hodite za menoj«, nam pravi: vzemite predvsem mene, ki sem sprejel ta križ, vaše trpljenje, vaš greh, vaše skušnjave in želim biti tudi takrat z vami in sem z vami.

Vzemite mene na pot vašega življenja in ne boste vi tisti, ki boste nosili križ, ampak vas bo skozi stiske življenja nosil moj križ, moja ljubezen in moja zvestoba.

Ko Bog stopa na križ, ne odpravlja križa in trpljenja. Odpravlja pa muko samote in življenja brez smisla. Na križu nam pove, da se nikoli ne loči od nas. Da pa je življenje nekaj resnega in globljega, za kar se je potrebno vsak dan odločiti. 

Tukaj ste v večini starejši ljudje, ki imate, kot rečemo, naložene na svoja ramena številne križe, leta svojega življenja. Kaj ste lahko ugotovili skozi svoje življenje od mladosti, ko ste se ga lotili z velikim navdušenjem in optimizmom, kako boste zmogli vse, pa sedaj do starejših let, ko imate v rokah nekateri že dodatne križe oziroma palice, ki vam pomagajo hoditi, okrog sebe pa ljudi, ki vam pomagajo, da lahko naredite korak. Kaj ste ugotovili? Da največja težava človeškega življenja ni bolezen ali nemoč.

Največja težava človeškega življenja je nesmisel, je samota. Ko v bolezni in nemoči ostanem sam, ko to, kar delam, nima več smisla. Ko se vse okrog mene zapira. 

Ko nas Gospod vabi, da bi vzeli vsak dan svoj križ, to pomeni, da bi stopili korak preko samega sebe in se ne bi ustavili pred izzivi in skrbmi, ki se nas lotevajo.

Mediji nam vsak dan prikazujejo, koliko trpljenja in hudobije je okrog nas in nam govorijo, da smo sami nemočni in da ne moremo storiti nič drugega, kot pa se temu podrediti. 

Prošnja ob pogledu na križ

Skrivnost življenja je, kar veste še posebej vi, starši, v resnici podaritve. Ko smo sposobni pozabiti nase in odpreti oči za stisko drugega. Ko smo sposobni stopiti preko sebe in narediti delo ljubezni, lahko zraste nekaj novega. Samo iz ljubezni se rojevajo nova življenja in samo iz ljubezni in darovanja samega sebe se rojeva srečno in rodovitno življenje tudi med nami. 

Zato danes prosimo predvsem za to, da bi se lahko ob pogledu na križ spomnili na to veliko zaupanje, na ta velik dar in na zvestobo, ki nam jo Gospod daje. 

Ob križu, tudi ob tem, ki ga imamo tako veličastnega v tej cerkvi, vidimo dva, ki sta ostala zvesta. Na eni strani sveti Janez, apostol, ki ga je Jezus ljubil in na drugi strani Gospodova mati. Onadva sta takrat v imenu vseh nas slišala besede, ki prav ob križu in ob izkušnji trpljenja najbolj zazvenijo. 

Janez je ob križu sprejel besedo: Glej, tvoja mati. Materi pa je rekel: »Glej, tvoj sin.«  Ob križu je Janez doživel resnico, da ne bo ostal sam. Ob križu pa sta slišala tudi besedo: »Žejen sem.«  To pomeni, da se Gospod izroča našim rokam in potrebuje tudi naše dejanje ljubezni, na nek način tudi naš križ in naše darovanje, da lahko to spremeni v daritev, ki bo pomenila življenje zame in za ves svet. 

Danes še posebej prosimo, da bi se ob pogledu na križ vedno spomnili na ta milostni dar, na Božjo zvestobo in ljubezen.

Izročamo se našemu blaženemu škofu Slomšku in prosimo, da bi bila njegova priprošnja tudi danes močna za naš slovenski narod, da bi sveta vera ostala luč in moč za preživetje tako danes kot jutri, za nas in naše otroke.

V hvaležnosti za darove, ki smo jih sprejeli od naših staršev in prednikov, ter s prošnjo, da bi tudi mi dar svete vere lahko prenesli našim otrokom, se obračamo k Slomšku in skupaj molimo za njegovo kanonizacijo:

Nebeški Oče, blaženi škof Anton Martin Slomšek je luč na poti našega krščanskega življenja. Naj nas spremlja njegov zgled in podpira njegova priprošnja, da bomo v edinosti s teboj in med seboj napredovali v veri, upanju in ljubezni in bodo uslišane naše prošnje za njegovo kanonizacijo. To te prosimo po Kristusu, našem Gospodu. Amen. 

Fotografije: Žiga Skale