Na praznik Srca Jezusovega, v petek, 12. junija 2026, je celjski škof dr. Maksimilijan Matjaž ob 17. uri vodil sv. mašo v cerkvi Srca Jezusovega na Taboru v Ljubljani. Somaševal je rektor cerkve Rok Žlender in duhovniki iz skupnosti lazaristov.

Škof je nagovoril zbrane:

Dragi sobratje duhovniki, lazaristi, dragi bogoslovci, drage sestre, še posebej sestre usmiljenke, dragi bratje in sestre, vsi, ki ste se danes zbrali tukaj, v tem narodnem svetišču Srca Jezusovega na Taboru!

Zbrali smo se, da počastimo to, o čemer nam danes poroča tudi Božja beseda: to nedoumljivo Božjo ljubezen, ki se sklanja k vsakemu izmed nas.

Dilexit nos – Vzljubil nas je

Tako se začenja zadnja okrožnica papeža Frančiška, ki je nekakšna oporoka njegovega življenja in hkrati usmeritev Cerkve v našo prihodnost.
Vzljubil nas je; tako zelo nas je vzljubil, da je dal za nas sebe samega, da je po Svetem Duhu poslal svojega Sina, da bi mi vsi živeli po njem. To je temeljna skrivnost današnjega praznika, ki nam govori o človeški in Božji ljubezni, ki se razodeva v Jezusovem srcu.

Papež Frančišek je želel s tem svojim zadnjim pismom pokazati, da sta v presvetem Jezusovem srcu in v pobožnosti do njega postavljena središče in temelj krščanske duhovnosti. Pozornost do Božjega srca nas lahko vedno znova pripelje tudi do srčike našega lastnega življenja, do našega najglobljega človeškega izkustva.

Srce v Svetem pismu namreč pomeni veliko več kot zgolj organ in veliko več kot le čustvo ali občutek. Pomeni človeka v njegovi celoti – to, kar človek v resnici je.

Pomeni njegov najbolj notranji, resnični prostor; tisto skrito kamrico, v kateri se odvijajo boji, prošnje, želje in hrepenenja. To je prostor, v katerem se človek na eni strani srečuje s svojo krhkostjo, nemočjo in šibkostjo, na drugi strani pa z Božjo resničnostjo, ki se razodeva v njegovem življenju. Ker je to skriti kraj naše resničnosti, je srce tudi prostor, kjer se lahko najbolj resnično srečamo z Bogom, ki po Svetem Duhu že prebiva v nas, kakor smo slišali v berilu apostola Janeza. Zato se v ta kraj vedno znova vračamo.

Na poseben način nas v to središče našega bitja vrača vsaka iskrena molitev, vsako iskreno obhajanje zakramentov, posebej evharistije in zakramenta svete sprave.

»Pridite k meni vsi utrujeni.«

 Dragi bratje in sestre, prav na današnji praznik v evangeliju (Mt 11,25-30) poslušamo morda najbolj nežne besede, ki jih je Jezus kdajkoli izrekel oziroma so jih zapisali evangelisti. To niso besede nauka ali zapovedi, ampak preprosto povabilo: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obteženi, in jaz vas bom poživil.« (Mt 11,28)

Pridite k meni vsi! Ne samo tisti vredni in popolni, močni in veseli. Pridite tudi takrat, ko ste utrujeni, nemočni in krhki, ko morda niste ponosni nase. Pridite k meni, ker sem prišel zato, da bi vas lahko sprejel in vam podaril tisto, kar najbolj potrebujete – Boga v njegovem usmiljenju. Utrujenost, krhkost in šibkost niso ovire za približevanje Jezusu, temveč so morda celo eden glavnih razlogov in pobud za to.

Kako je torej mogoče, da to vabilo tako pogosto preslišimo? Kako to, da se tolikokrat bolj zagledamo v svoje nepopolnosti ali pa v Božjo svetost in njegovo popolnost, kakor pa v to njegovo preprosto vabilo: »Pridite k meni vsi utrujeni.«

»Vzemite nase moj jarem.«

Pogosto pozabljamo na tisto bistveno, kar nam Jezus sporoča: »Vzemite nase moj jarem, kajti moj jarem je prijeten in moje breme je lahko.«
Kako je lahko jarem sploh lahek, kako je lahko trpljenje sladko? Vemo, da tudi krščansko življenje po veri in Gospodovi besedi ni vedno samo pesem in veselje.
Papež Frančišek je večkrat pozival mlade, naj stopijo s kavča, iz varnega opazovališča življenja, z zavihanimi rokavi v življenje, kjer se bodo srečali z marsičim nepopolnim, kar bo morda presegalo njihove moči in sposobnosti.

Vendar nas Gospod vabi: »Vzemite nase moj jarem.« To pomeni, da v tem jarmu nisem sam.

Že sama podoba jarma pove, da ga vedno nosita dva. Sprejeti njegov jarem pomeni sprejeti njegovo moč, njegovo življenje, bližino in ljubezen.

Samo v njegovi ljubezni in povezanosti z njim lahko tudi v težavah in bremenih lastnega življenja prepoznamo smisel, cilj in odgovor na vsak naš »zakaj«.

V njegovem jarmu vse delim z njim, ki je krotak in ponižen, ki hodi ob nas in nam ostaja zvest tudi takrat, ko smo sami šibki in nezvesti.

Zaradi njegove ljubezni lahko ljubimo

Apostol Janez nas v svojem prvem pismu, ki smo ga danes slišali (1 Jn 4,7-16), spominja na ta temelj naše krščanske vere in duhovnosti: ljubezen ni v tem, da bi mi vzljubili Boga, ampak nas je on vzljubil in nam dal svojega Sina v spravo za naše grehe. (1 Jn 4,10) Če pa nas je Bog tako vzljubil, da nam je dal samega sebe, smo tudi mi dolžni ljubiti drug drugega. In ne le dolžni – z njegovo ljubeznijo to sedaj zmoremo.

Nismo mi tisti, ki smo si ljubezen postavili za končno obzorje naše poti, ampak po Svetem Duhu v nas ta ljubezen že prebiva v naših srcih, ki so ustvarjena po Kristusovem srcu. Ko se oziramo vanj in iščemo njegov pogled, se pustimo voditi njemu, ki je krotak in ponižen.

Če se oblikujemo po njem, bomo tudi sami postajali ustvarjalni in pogumni.

 Zato nas papež v okrožnici Dilexit nos tako pogosto spodbuja, naj se zagledamo v to srce in si vzamemo čas zanj: ko stojim pred križanim Jezusom, spoznavam vso njegovo ljubezen, ki nam podeljuje dostojanstvo in nas nosi. To želi podeliti tudi našemu srcu – dostojanstvo Božjega sinovstva in Božje ljubezni.

Kristusova ljubezen nas žene

Na podoben način je papež Leon XIV. ta teden spodbujal španske škofe, ki jih je obiskal, ko je z močjo oznanjal usmiljenega Gospoda španskemu ljudstvu: Vsaka cerkvena prenova se rodi iz srca, upodobljenega po Jezusovem srcu. Če mi, Gospod, ukažeš, naj storim, kar si ti storil, te prosim, da mi podariš svoje srce.

Srce je namreč pristnost človekovega življenja. V številnih mladih, pravi papež, in ne samo v njih, se prebuja temeljno vprašanje: »Za koga pravzaprav živim? Komu pripadam?« Gre za iskreno iskanje smisla, pripadnosti in želje po darovanju samega sebe, ko bom lahko prepoznal tistega, komur pripadam.

Človeško srce se ne polni z nabiranjem izkušenj, pravi papež Leon, z različnimi možnostmi ali začasnimi varnostmi. Napolni se le takrat, ko odkrije svoj klic in razume, da življenje doseže polnost le, ko se je pripravljeno darovati.

Zato je prav, dragi bratje in sestre, da se ob tem prazniku srca naše vere vsi skupaj zavemo, da je tudi danes naš misijon, naše oznanilo in naše poslanstvo v tem, da pristno, iskreno in s srcem hodimo za Kristusovim srcem.

Kjer se evangelij živi z veseljem, služenjem in v občestvu, pravi papež Leon, se Gospodov klic lahko znova močneje zasliši kot obljuba življenja, ki privlači.

O tem klicu priča celotna zgodovina Cerkve od začetka do danes. Že apostol Pavel je svoje Korinčane spodbujal, naj se zazrejo v Kristusovo ljubezen in v to, kar je bil Bog po Jezusu pripravljen storiti zanje in se je razodelo na križu. Naj se zazrejo v to ljubezen, da jih bo gnala, da ne bodo več živeli sebi, ampak zanj, ki je za njih umrl in vstal.

V tej ljubezni, ki žene in gori, pričujejo vsi svetniki Cerkve. Na tem svetem kraju se je spomnimo dveh velikih mož: svetega Vincencija Pavelskega, ki si je za življenjsko vodilo izbral prav to, da ko nas žene ljubezen, smo pripravljeni, zmoremo biti pogumni, iznajdljivi, ustvarjalni, darujoči in sveti. Gotovo je bilo to tudi vodilo Božjega služabnika škofa Janeza Gnidovca, čigar ostanki počivajo v tej cerkvi.

Naj sklenem z molitvijo papeža Leona skupaj s španskimi škofi, ki pravi:

»Gospod, daj nam srce, ki je sposobno dvigniti pogled k tebi, se podati na pot, poslušati, razločevati, služiti z dejavno ljubeznijo, opominjati s potrpežljivostjo in spremljati z veseljem. Kajti Cerkev, ki sprejme Kristusovo srce, nosi v sebi ogenj, ki jo vodi, podpira, brani in tolaži. To pa je vsa potrebna oprema za soočanje z vsakim izzivom našega časa.«

Amen.

Maksimilijan Matjaž, celjski škof

Fotografije: Jože Potrpin (DRUŽINA)