V ponedeljek, 4. avgusta 2025, na god sv. Janeza Vianneya, zavetnika vseh duhovnikov, je bila pri Sestrah Corpus Christi v Čatežu ob Savi, celodnevna adoracija in molitev za nove duhovne poklice, za duhovnike v stiski in za njihovo svetost. Začela se je ob 9. uri, sklep pa je bil s sv. mašo ob 18. uri, ki jo je ob somaševanju duhovnikov daroval celjski škof Maksimilijan Matjaž.

Ob relikviji Arškega župnika in njegovim zgledom so duhovniki obnavljali »popolno poistovetenje duhovnika s svojim poslanstvom«, kot je Vianneyev »pastoralni načrt« opisal papež Benedikt XVI.

Nagovor škofa Maksimilijana ob dnevni Božji besedi: 4 Mz 11,4-15; Mt 14,13-21

Hvala vsem, ki ste pripravili ta prostor za binkoštno dvorano za današnji veliki praznik velikega, malega, preprostega duhovnika Janeza Vianneya, po katerem je Bog delal in še dela velike čudeže. Naj najprej izrazim svojo hvaležnost temu svetniku, ker se zavedam, da je tudi on mojemu poklicu in moji poti veliko pripomogel s svojo molitvijo in priprošnjo.

Ko sem leta 1984 stopil v bogoslovje, sem bil v poletju naslednjega leta na počitnicah pri moji teti, ki je živela ob morju. Znala je zelo lepo nemško, jaz pa sem se želel naučiti nemško in je rekla, da je najbolje, da začneva brat knjigo. In ta knjiga je bila Življenje svetega Janeza Vianneya v nemščini. Tako sva skupaj brala ob večerih. In stavek, ki sem se ga prvega naučil na pamet, je bil Er sieht mich und ich sehe ihn. Ko je namreč tistega kmeta vprašal, kaj pa delaš v cerkvi, ko je zunaj pred vhodom v cerkev videl motiko, mu je ta preprosto odgovoril: »Jaz ga gledam in on gleda mene.« To je bila molitev.

Od takrat naprej, od leta 1985 pa do njene smrti v 95. letu leta 2015, je moja teta vsako leto na god svetega Janeza Vianneya dala za mašo za duhovnike in duhovniške poklice.

Duhovništvo je dar Božjega usmiljenja

V teh dneh, ko sem razmišljal in spremljal papeža Leona in mlade na tem svetoletnem srečanju, sem naletel na močne besede papeža Benedikta o svetem Janezu Vianneyu. Papež Benedikt XVI. je namreč leto 2009 razglasil za leto duhovnikov in ga posvetil varstvu svetega Janeza Vianneya.

Takrat je v svoji uvodni pridigi navedel nekaj močnih citatov, kako je ta skromni duhovnik neskončno cenil duhovniški poklic, ki mu ga je Gospod podaril:

Dobri pastir, pastir po Božjem srcu, duhovnik je največji zaklad, ki ga dobri Bog lahko da župniji. Je eden izmed najbolj dragocenih darov Božjega usmiljenja. Ko bi mogel razumeti, kako velik dar je duhovnik, bi umrl. Bog sam mu je pokoren. Ko spregovori besede, sam Gospod prihaja z neba v njegov glas in se naseli v podobi majhne hostije. Če bi dobro razumel, kaj je duhovnik v svetu, bi umrl. Vendar ne zaradi strahu, marveč zaradi ljubezni.

Brez duhovnika tako smrt kot trpljenje našega Gospoda ne bi nič pomenila. Duhovnik je tisti, ki nadaljuje delo odrešenja na zemlji. Kaj nam bi pomagala hiša polna zlata, če ne bi bilo nikogar, ki bi odpiral vrata. Duhovnik ni duhovnik zaradi sebe, temveč zaradi vas. 

Čas krize in prečiščevanja

To so te velike besede Janeza Vianneya, ki jih je papež Benedikt nam duhovnikom polagal na srce. Takoj za tem letom hvaležnosti za dar duhovništva pa je v Cerkvi udarila bomba zlorab in po vsem svetu so se začele odpirati Pandorine skrinjice te velike preizkušnje, ki so duhovništvo, Cerkev, pastirje, škofe, pa tudi papeža ponižale do dna. Papež Benedikt, ki je svoj pontifikat začel s tem razmislekom o duhovniku, ga je zaključil z žalostjo in z izkušnjo nemoči proti napadom tega zla, ki se dogaja, kot je potem rekel papež Frančišek, ne samo od zunaj na Cerkev, ampak tisto, kar je še hujše, dogaja se znotraj. Hudi duh se naseli v notranjost, v srce Cerkve in želi od znotraj uničiti in napadati tisto, kar je najsvetejše.

Danes smo na nek način že vstopili v to resno dobo prečiščevanja Cerkve. Služba škofa se je po odkritjih teh škandalov bistveno spremenila. Škof je danes človek, ki ga lahko vsak ponižuje in blati, ki mora biti tiho, ki mora poslušati, ki je postavljen in odstavljen glede na to, koliko je močna ali nemočna tista sila, ki se v Cerkvi bori proti tisti srčiki, ki je zakrament duhovništva.

Godrnjanje v puščavi

Po dnevni Božji besedi, ki jo celotna Cerkev bere vsak dan, nas Bog najmočneje vzgaja. Tisti, ki ste vstopili v to dnevno premišljevanje Božje besede, gotovo izkušate, kako vam Božja beseda vsak dan pove tisto, kar je za tisti dan ključno in pomembno in nujno.

Danes smo v tej Božji besedi prepoznali pastirja, ki ga Bog kliče in postavlja, da bi uresničeval to, kar je delal in uresničeval Janez Vianney, katerega god danes obhajamo.

Ta prvi pastir, ki ga je Bog poklical, da izpelje svoje ljudstvo, je bil Mojzes. V današnjem berilu smo slišali, kako se je ljudstvo, ki ga je Bog po Mojzesu hotel izpeljati iz Egipta, hitro naveličalo poti in hoje. Ko so v Egiptu videli slavna in velika čudežna dela, ki jih je Bog storil, da bi ljudstvo prepričal, da jih bo rešil in da je z njimi, so v nekem trenutku rekli: »Gremo s teboj, ker je Bog močan. Mi želimo močnega Boga.«

Ko pa so prišli do prvega ovinka pred Rdeče morje in zaslišali, da jim sledi faraonova vojska, so začeli vpiti Mojzesu: »Zakaj si nas izpeljal? Ali ni bilo dovolj grobov v Egiptu, da moramo zdaj umreti tu?« Potem so doživeli, kako jih je Bog čudežno rešil preko Rdečega morja in jih pripeljal v puščavo. Začeli so hoditi po puščavi in kmalu rekli: »Pa saj tu ni vode, ni sveže hrane, ni sadja, ni čebule, ni mesa. To je neumno. Vrnimo se nazaj.«

In takrat se je zgodilo to, kar beremo danes v berilu, ko so se jim mana in prepelice začele gabiti, vse jim je bilo odveč in so rekli, da hočejo nazaj. In ko je Bog slišal to godrnjanje, je rekel: »Zdaj bom pokončal to ljudstvo.«

In potem Mojzes moli h Gospodu in pravi: »Zakaj tako hudo ravnaš s svojim hlapcem? Ljudstvo me ne posluša, ti me ne poslušaš. Sam sem ostal tukaj. Kaj hočeš? Razodeni mi načrt s tem ljudstvom. Ne vem, kaj naj naredim. Zakaj nisem našel milosti v tvojih očeh, da si naložil name breme vsega tega ljudstva? Ali sem jaz spočel vso to ljudstvo? Ali sem ga jaz rodil? In mi praviš, nosi ga v svojem naročju, kakor nosi pestunja dojenčka v deželo, ki si jo s prisego obljubil našim očetom. Od kod naj jaz vzamem mesa, da bi ga dal vsemu temu ljudstvu? Tarnajo namreč in pravijo, dajte nam mesa jesti. Jaz sam ne morem nositi tega ljudstva. Pretežko je zame. Če misliš tako ravnati z menoj, me raje pokončaj.«

S temi Mojzesovimi občutki, mislimi in pritožbami Bogu, ki so tukaj zapisane, se moram sam kot pastir velikokrat srečevati, ko se srečujem z duhovniki. Danes so duhovniki utrujeni, stari, mnogi brez moči in tudi razočarani nad vsem, kar je ostalo od njihovega napora, od njihovega darovanja, njihovega življenja, njihove vsakdanje daritve. Mnogi se potem spominjajo preteklih časov in tako kot to ljudstvo padejo v nostalgijo preteklosti, v katero se tako pogosto zatečemo, ko začnemo gojiti in idealizirati spomin na to, kako je bilo včasih lepo, ko so bile polne cerkve, ko so bili mladi duhovniki, ko smo imeli kaplana, ko so nas vodili na pevske vaje, ko smo imeli verouk in tako dalje in tako dalje.

Čutimo, da smo takrat živeli v lepih in mirnih časih, danes pa stiska od nas terja nekaj več. V tem vzdušju trpijo tako duhovniki kakor verniki. V resnici smo res v krizi in se sprašujemo, kaj storiti.

Stiska in nemoč nista najhujša stvar v življenju

Danes smo slišali evangeljski odlomek, ki ima skupno besedo s to Mojzesovo pritožbo. V evangeliju so se pritoževali Jezusovi učenci: »Poglej, koliko je ljudstva. Ves dan smo se mučili z njimi in jih poslušali. Zdaj bi se radi spočili in imeli večerjo. Kdo bo zdaj nasitil teh 5.000 ljudi v tej puščavi?«

V resnici se srečujem z duhovniki, ki rečejo: »Ne vem več, kaj naj jim povem, kaj naj jim še dam, kaj lahko naredim.« Mnogi čutite, da ste nemočni pred to veliko zahtevo časa in ljudi, ki so pred nami. In Jezus jim je rekel: »Ne odpuščajte jih, dajte jim vi jesti.«

Ta beseda dajte jim vi jesti nas mora vedno znova opogumljati. Govori nam namreč, da stiska in nemoč nista najhujša stvar v življenju. Trpljenje ni najhujša stvar v življenju. 

Te dni smo dobili kar nekaj odzivov ob sprejemu zakona o samomoru v našem parlamentu. Kar nekaj ljudi mi je reklo, povejte nam tudi vi škofje, naj se ne bojimo tako strašno panično trpljenja, naj si ne mislimo, da če bomo imeli tablete, injekcije in zdravila, se bomo vsega v trenutku rešili in bomo srečni.

Tudi kristjani si velikokrat voščimo le zdravja, češ če bo zdravje, bo vse. A to še zdaleč ni res. Veliko ljudi je danes zdravih. Ampak veliko ljudi je nesrečnih. Veliko ljudi živi v zraku. Veliko pa je preizkušenih, ki trpijo, in odkrivajo kvaliteto in lepoto svojega življenja.

Jezus svojih učencev ni povabil, pridite, hodite za menoj, kot bi rekel papež Frančišek, na kavču, na toplem ali pa popoldne, ko se boste usedli in skupaj razpravljali. Ne, ampak vzemite vsak dan svoj križ, kar pomeni svoje življenje. Kaj za kristjana pomeni križ? Za kristjana križ ne pomeni trpljenja. Za kristjana križ pomeni Gospoda, ki nas je ljubil do konca in je vzel naš križ, naše trpljenje. Ni odpravil križa in trpljenja, ampak je vstopil v naš križ, v naše življenje in v naše trpljenje. 

Najbolj trpi človek, ki je sam, ki ne zmore deliti, ki vidi samo sebe. Človek, ki nima odprtega srca za ljubezen, ki ne zmore ljubiti in ne sprejemati ljubezni, ki ne zmore odpuščati in ne sprejemati odpuščanja. To je največje breme današnjega časa, ne pa zdravje. Življenje nam je dano kot humus. Dobili smo ga, da ga uporabimo in da se iz tega rodi večno življenje. Če pšenično zrno ne pade v zemljo in ne umre, ostane samo. Če pa umre, obrodi obilo sadu. 

Samo poklic, ki se da celega, lahko rodi življenje

Ko so papeža Benedikta, vprašali, kaj naj naredimo, ker ni duhovnikov in so semenišča prazna, je rekel, da je velika skušnjava, da bi vzeli stvari v svoje roke, da bi duhovništvo, ta Kristusov zakrament, izvotlili od njega samega in ga spremenili v poklic, v delo, ki ima svoje ure, za preostanek časa pa človek lahko pripada samemu sebi. Tako bi ga naredili kakor vsako drugo poklicanost.

Ko govorimo o duhovniškem poklicu, govorimo o vsakem poklicu, ki rojeva življenje. Duhovni poklic, redovniški poklic, pa tudi poklic očeta ali matere, poklic, ki rodi življenje, je samo tisti poklic, ki se daruje in se daje celega. Samo če se daš celega, se lahko rodi novo življenje.

Papež Benedikt pravi, naj si ne domišljajmo, da če bomo po svoje razložili poklic in si ga po svoje olajšali, da bo potem kaj lažje. Citiral je prvo Samuelovo knjigo, ko je takrat kralj Savel, preden so šli na vojsko, čakal Samuela, da bi prišel in blagoslovil vojake, preden bodo šli v boj. Ker pa se je Samuel zadrževal in ga ni bilo, je kar sam opravil blagoslov in izgubili so bitko.

Ne jemljimo Bogu, kar je Božjega. Ne izgubimo vere, da poklice prebuja On. On jih lahko daje. Če jih danes ne slišimo, če se danes ne prebujajo, če jih danes v Cerkvi ni, potem smo danes v dobi prečiščevanja tudi molitve za nove poklice. 

In ko so Benedikta še enkrat vprašali, kaj naj naredimo, da bi bilo več poklicev, je rekel tudi to: »Vsak od nas bi moral storiti vse, kar je v naši moči, da bi svoje duhovništvo živel tako, da bi bilo prepričljivo, tako da bi mladi lahko rekli, to je veselje, to je prava poklicanost.«

Duhovniki se o tem pogosto pogovarjamo. Vsi smo obremenjeni, eden s petimi župnijami, drugimi s štirimi, … Kdo se nam bo še pridružil v tak način življenja? In tukaj je za nas zopet izziv: Ali smo razumeli to, kar nam je Gospod naročil v tej veliki duhovniški molitvi, preden se je poslovil iz tega sveta: Brez mene ne morete ničesar storiti. Jaz odhajam. Pošiljam pa vam svojega Duha, ki vas bo učil vsega in spomnil vsega, kar sem vam povedal. 

Koraki za resnično srečanje z Gospodom 

Vprašajmo se, koliko mi vsak dan živimo s tem živim Božjim Duhom, ki je ostrejši kakor vsak dvorezen meč in ki moje življenje vsak dan postavlja pred vprašanje te večje daritve: Kaj naj storim, da bi izpolnil tvojo voljo, da bi dopolnil to svojo daritev? Koliko smo danes res odprti temu Božjemu Svetemu Duhu ali pa živimo z duhom tega sveta in razmišljamo tako kot svet.

Danes se dogaja boj med hudim in Božjim Duhom. Oba delujeta na podoben način, samo da eden vodi v smrt, drugi pa v življenje.

Naj zaključim z besedo, ki jo je v preteklih dneh izrekel papež Leon mladim. Svoj nagovor pri nočnem češčenju v Rimu je zaključil z besedami, naj se ne bojijo težkih odločitev. Samo odločitev, ki terja vas celega, je vredna vašega življenja. Če se zares želite srečati z Vstalim Gospodom:

1. Poslušajte njegovo besedo, ki je evangelij zveličanja. 

2. Razmišljajte o svojem načinu življenja in iščite pravičnost. Danes mladi želijo nekaj več. Ne bodo se več zadovoljili z nekim povprečnim obiskovanjem maše in potem s pasivnostjo. Tisti mladi, ki so sprejeli Gospoda, se zavedajo, da se mora to poznati v njihovem življenju.

3. Služite ubogim in pričujte o dobroti. Vsak, ki se je ukvarjal z mladimi, ve, da je služenje ključno. Brez služenja nobena župnija ne preživi.

4. Častite Kristusa v najsvetejšem zakramentu. Ob Kristusu v najsvetejšem zakramentu se učite, kdo je Bog. Ne vi, ne vaša volja, ne vaši občutki, ampak Bog, sveti Bog.

5. Učite se, delajte in ljubite po zgledu Jezusa Kristusa, dobrega pastirja, ki hodi z vami. To pomeni opravljajte svoje vsakdanje dolžnosti, v zavesti, da je z vami Gospod. V svojem vsakdanjem življenju boste postali sveti.

To vam želim položiti na srce. Nepošteno do tega velikega svetnika Janeza Vianneya, ki je vse svoje življenje popolnoma dal Gospodu, bi bilo, da bi si mi mislili, da bomo lahko njemu sledili na kavču. Če hočemo, mu lahko sledimo samo z resnim življenjem, z resno odločitvijo, ki potrebuje vsak dan naš »da.«

In tukaj bi ponovil besede papeža Leona, ki pravi: »Niste sami, Gospod je vas poklical in Gospod vam bo dal moč tudi za zmago.« Amen.

Fotografija: arhiv Škofije Celje