Škof Maksimilijan je v soboto, 11. oktobra 2025, podelil zakrament svete birme rednim pripravnikom na sveto birmo v župniji Videm Krško.

Po uvodnih pozdravih vseh zbranih, jim je spregovoril:

»Temu lepemu pozdravu, ki ga je ena izmed vaših mam na začetku tako lepo in globoko predstavila, pravzaprav ne bi imel kaj dodati. Videla vas je tako, kakor vas samo starši lahko vidijo – vse od rojstva pa do tega trenutka, ki je za vas gotovo prelomen trenutek. Videl vas je pa tudi nebeški Oče. Še preden so vas starši spočeli in rodili, ste že bili v njegovih mislih, v njegovi ljubezni. Spremljal vas bo vse dotlej, dokler se boste po končani zemeljski poti znašli v Njem, skupaj z drugimi.

Ustavil bi se pri eni besedi vaše mame, ki je rekla, da sedaj stopate samostojno na to novo pot odraslosti. Vsi, ki vas spremljamo, starši in vzgojitelji vemo, da se samostojnost gradi postopoma in da je danes precej ogrožena zaradi tolikih vplivov. Pogosto, ko mislimo, da smo samostojni, se nazadnje izkaže, da smo sužnji javnega mnenja, raznih vplivnežev, ideologij in pogledov. Hočemo biti taki ali drugačni, ko se hočemo z nekom poistovetiti, ko iščemo neko podobo, ki ni tista, ki jo imamo sami in nas morda celo moti.

Na današnji dan ne samo da zavestno sprejemate darove Svetega Duha, ampak sklepate z Njim zavezo. To je ključno sporočilo svete birme. Zavezo sklepate tako, da se s svojim lastnim imenom predstavite Bogu in mu rečete: »Res si želim, da si z menoj in da sem jaz s teboj, da sva občestvo in da sva povezana.«

Današnji dan ni dan, ko bi sami stopili na pot odraščanja, nasprotno. Še trdneje se povezujete v to občestvo Cerkve, občestvo vernih, ki postaja vaša družina.

To so tudi vaši botri, ki vam bodo stali ob strani z nasvetom, s pomočjo, s svojim prijateljstvom – tisti, ki jim zaupate in jih spoštujete. Tukaj so, da bi vam bili blizu in vam dali vedeti, da v življenju niste sami.

Da v življenju niste sami, vam bodo govorili tudi vsi ti, ki so danes tukaj in se vsako nedeljo zbirajo v tej župnijski cerkvi, kjer skupaj obhajate sveto mašo in molite ter sklepate to veliko družino Božjih otrok, ki smo posebna skupnost v tem svetu.

Kristjani smo poklicani, da smo drug z drugim, da drug z drugim pričujemo in da se med seboj podpiramo, da bi lahko Jezusovo besedo evangelija, to njegovo oznanilo o ljubezni, odpuščanju in moči dobrega, prinašali v ta svet, kjer vladajo druge stvari. Kjer na prvem mestu ni človek, ampak dobiček, obvladovanje, moč. To so stvari, s katerimi se morajo soočati vaši starši, ki živijo v tem svetu borbe za preživetje in ugled. In v ta svet stopate tudi vi. Zato je prav, da se že  zavedate, da ne bo vedno preprosto pričevati za vrednote ljubezni, miru, odpuščanja in evangelija.

Pa vendarle, če boste hoteli ostati zvesti Bogu, ki vas je poklical, samemu sebi in in ljudem, ki si jih boste izbrali za vašo najbližjo družino, se boste morali za to zvestobo boriti in se zanjo odločati. Boriti se proti vsemi tistimi skušnjavami, ki vam bodo govorile, da v življenju ni ničesar trdnega, ničesar resničnega, da v luči sveta velja samo tisti, ki je na zunaj močan.

Zato nam lahko veliko pove ta kratka Božja beseda, ki smo jo danes slišali v evangeliju in ki jo beremo po vseh cerkvah prav to soboto. Opisuje nam kar malo nenavaden dogodek, a očitno zelo resničen dogodek iz Jezusovega življenja. Ko je bil Jezus že nekaj časa slaven, so ga spremljale velike množice. Vsi so se drenjali okoli njega, ker so od njega nekaj pričakovali, veliko dobili in ga občudovali. Nekateri učenci so celo rekli, da bi bili radi na njegovi desnici in levici. Slavni so bili tudi vsi, ki so bili okrog njega, vključno z njegovo materjo.

Danes smo slišali kratek odlomek iz pripovedi, ki se je zgodil nekje blizu Jeruzalema, ko je nekdo iz množice zavpil Mariji: »Blagor tebi, žena, ki si nosila tega otroka in ga dojila, ki si njegova mati!« Jezus sicer ni rekel, da Marija ni pomembna ali da mati ni pomembna oseba v Jezusovem življenju in tudi v našem življenju. Rekel je, da ne moremo biti vsi matere in očetje slavnih ljudi. Zato je veliko bolj pomembno tisto, kar je v našem srcu: kako smo v srcu in v življenju povezani z Jezusom. 

In pravi: »Še bolj blagor pa tistim, ki Božjo besedo poslušajo in jo ohranijo.« Ni rekel: »Še bolj blagor tistim, ki se bodo izpolnjevali vse zapovedi, ki bodo delali velika dobra dela, ki jih bodo ljudje slavili in častili.« Rekel je nekaj zelo osnovnega, ki pa je zelo pomembno, ker želi biti zelo osebno:

Blagor vam, če boste poslušali to besedo in jo ohranjali v svojem srcu. Videli boste, da bo ta beseda ne samo obrodila zunanjih sadov v vašem življenju, ampak je namenjena predvsem vam.

Bog govori vsakemu osebno na srce: meni, tebi, v tem trenutku. Vprašanje pa je, v kolikšni meri jo razumemo in koliko smo jih prisluhnili. Zato pravi: »Blagor tistim, ki bodo to besedo ohranjali, ki bodo o tej besedi razmišljali in potem po tej besedi tudi živeli.«

Vsak bo to besedo morda slišal na svoj način. Včasih tudi ne razumemo, kaj nam ta beseda, ki jo vsako nedeljo slišimo, govori. Če odprete Sveto pismo in berete Božjo besedo, je v prvem trenutku morda ne razumemo. Velikokrat se zgodi, da je ne razumemo. A to ni najpomembnejše. Najpomembnejše je to, da veste, kdo vam to besedo govori. Da je to beseda Boga, ki vas ima rad, ki vas ljubi, ki mu je mar za vaše življenje. In če to veste, imate to gotovost in jo ohranjate, potem se boste tudi počasi spomnil te besedo. Ta beseda vas bo prebudila in vam v odločilnih trenutkih dala moč.

Rad bi vam položil na srce, kar sem vam rekel v sredo na našem srečanju. Morda ste si Božjo besedo že zapisali, jo prebrali, jo odprli. Če je morda še ne razumete, a veste, kdo vam je v to besedo položil v srce, boste z njim gradili odnos in ga spoznavali. Zdaj ste v času, ko Boga šele spoznavate. Ko spoznavate, da je vaš spremljevalec, vaš prijatelj, nekdo, ki je že v vas. Sveti Duh je dih življenja, podoben našemu dihu. Z vsakim dihom vdihnem življenje in s tem vdihnem tudi Boga, Svetega Duha, ki želi iz mojega življenja narediti nekaj več od hrane, ki jo jemo. Ta se presnovi v energijo za telo, ki na koncu sčasoma zgnije in umre. To, kar  pa vam daje sveti Božji Duh, pa ne more umreti in ostane za večno.

Za zaključek bi rad omenil tri stvari, ki vam lahko zares pomagajo, da bi to besedo, ki jo poslušate, lahko nosili v sebi in da bi prijateljstvo s Njim, ki vam govori, lahko ohranjali in negovali.

Ti trije darovi tega Svetega Duha naj vam bodo kot tri sidra, ki bodo vašo barko zasidrala, da bo trdno stala v valovitem morju:

1. ⚓Molitev je pogovor z Bogom. Če hočete ohranjati katerokoli prijateljstvo, ga morate negovati s pogovorom. Tudi če nimate časa, mu recite vsaj kakšno besedo zjutraj, zvečer, popoldne, vmes. Večinoma bo to prošnja, kdaj pa naj bo tudi zahvala ali izraz veselje, da ste.

2. ⚓Sveto pismo imate vsi doma. Odprite ga kdaj in se spomnite, kdo vam govori – Bog vam govori. Preberite kakšno besedo, si jo zapišite, poslušajte, katera vam še posebej ostane v ušesu pri maši. Beseda vam želi nekaj dati, ne vzeti. Tega se moramo najprej zavedati. Bog od nas ne potrebuje ničesar, ker smo njegovi otroci. Tako kot tudi starši od vas ne pričakujejo drugega, kakor da bi bili vi srečni in da bi se imeli še bolj radi.

3. Tretjo sidro je ⚓občestvo. Občestvo, ki ga verniki najbolj živimo prav pri sveti maši. Sami ne boste mogli preživeti v življenju. Vedno znova boste iskali družbo, ki vam bo v blagoslov, lahko pa tudi v skušnjavo in propad, če bo slaba. Tukaj pri oltarju, pri sveti maši ne boste srečali samo tega občestva, ki vam je morda tudi kdaj zoprno ali tuje in ga ne poznate.

Pri sveti maši se v resnici odpre nebo. Srečamo se z zelo širokim občestvom, tudi s tistimi, ki so že pri Bogu. Pri vsaki sveti maši se spominjamo svetnikov. Celotna Cerkev po vsem svetu se pri sveti maši združi v občestvo. In to je taka moč, za katero je Jezus rekel, da je peklenska vrata ne morejo premagati. Kaj šele ideologije in vplivneži, ki danes so, jutri pa jih več ni. Držite se tega živega občestva.«

Fotografija: arhiv Škofije Celje