Župnija Brežice

V soboto, 31. maja 2025 so v župniji Brežice obhajali slovesni praznik svete birme. Škof Maksimilijan je zbrane v pridigi ob Božji besedi spodbudil ter jim položil na srce, kaj je najpomembnejše v naši veri in kaj Sveti Duh dela v nas in za nas ter jim za zgled pričevalca postavil Izidorja Završnika:

Danes skupaj z vso Cerkvijo, kakor angeli v današnjem berilu iz knjige Razodetja, tudi mi kličemo in prosimo: »Pridi, Gospod Jezus.« 

Pridi, Gospod Jezus, pošlji vsem nam svojega Svetega Duha – tako vam, starši in botri, ki sprejemate posebno vlogo v življenju vaših mladih, kakor tudi vam, dragi mladi, da boste z njim okrepljeni lahko njegovi pričevalci.

Praznik svete birme letos obhajamo v najlepšem, velikonočnem času. Gospod nas je skozi ves velikonočni čas pripravljal na to, da bi sprejeli in živeli novo življenje, ki nam ga daje in smo ga prejeli pri svetem krstu, ko smo postali Božji otroci. Vanj postopoma rastemo iz dneva v dan, tudi s pomočjo ljudi okrog nas – pričevalcev, učiteljev, staršev, prijateljev, duhovnikov, katehetov, ki so vas v teh dneh uvajali v najpomembnejše trenutke in vidike naše vere, tega novega življenja.

Na našem srečanju ta teden smo se pogovarjali, da kristjani ne živimo samo življenja, ki smo ga na začetku dobili po mesu iz ljubezni naših staršev, tako imenovano naravno življenje, ampak živimo še neko drugo življenje. To novo življenje pa ne raste proti smrti kot naravno življenje, ampak proti trajnosti, proti večnosti.

Vsebino tega novega življenja bi vam želel položiti na srce ob današnji Božji besedi, preden boste pristopili k birmovalcu in izrekli svoje ime, s katerim boste na koncu življenja, polni novega življenja, stopili tudi pred Boga.

Bog moli za nas

Danes smo v evangeliju slišali to izjemno novico, ki se je vse premalo zavedamo. Jezus je svojim učencem pri zadnji večerji, ko je odhajal, na srce položil najvažnejše stvari, tako imenovano svojo oporoko: »Ne prosim Očeta samo za te učence, ki so zdaj tukaj pri meni, ampak prosim za vse tiste, ki bodo po teh apostolih sprejeli vero vame.«

Kaj to pomeni? Da je Jezus že takrat molil tudi za vas, za vsakega izmed vas; videl je vse do današnjih dni in moli za nas. Bog moli za nas. Sin moli za nas, da bi bili res njegovi, da bi lahko živeli in verovali vanj.

In če Bog moli za nas, kaj to pomeni? Najprej to, da nas ima rad, da smo njegovi, da smo od njega ljubljeni, že preden smo se rodili in postajali te ljubezni vredni. Vsi iz svojega življenja vemo, starejši še toliko bolj, da potrebujemo ljubezen, naklonjenost in sprejemanje. Potrebujemo tako drug drugega kakor Boga. Čeprav si tega s svojim življenjem vedno ne zaslužimo, brez tega ne moremo. Če starši ne bi živeli te svoje ključne službe in odgovornosti v življenju, potem nas v resnici ne bi bilo tukaj.

Kaj je najpomembnejše v naši veri?

Da bi si lahko res zapomnili to najvažnejše sporočilo, vam bom za spomin na vašo sveto birmo na koncu dal na koncu dal podobico, na katero smo letos v svetem letu dali dve pomembni sporočili.

Prvo: kaj je ključ in najpomembnejša stvar naše vere?

Ne samo to, da Boga poznamo. Seveda je pomembno, da znate našteti zapovedi in zakramente, da veste, kaj je Sveto pismo, da znate ponoviti, kar ste se učili. To je pomembno, da boste lahko pričevalci in boste ljudem, s katerim se boste srečevali in ki Boga ne poznajo, lahko povedali, kdo ste, kaj je vsebina vaše vere, da boste imeli razloge zanjo in pokazali, da ne počnete nečesa, o čemer ne bi vedeli nič. Že vaš intelekt in vaše dostojanstvo terjata, da veste, v kaj verujete.

Vendar pa od tega, kar vemo, še ne moremo živeti. Živimo od tega, kar čutimo. Lepo nam je tam, kjer smo sprejeti in se dobro počutimo.

Božja beseda, ki smo jo slišali, in Sveti Duh, ki nam ga Bog daje in s katerim se boste danes v zakramentu neločljivo povezali, vam želita povedati prav to. Ljubljeni ste, ste moji ljubljeni sinovi in hčere. Od te Božje ljubezni vas ne more nič ločiti, niti greh, čeprav ta zavrnitev Boga človeka najbolj onesreči in najbolj osami.

Ko nas je Jezus odrešil na križu, je sprejel nase prav ta greh, to človeško zavrnitev, ki je šla tako daleč, da so ga iz sovraštva celo pribili na križ. To pa hkrati pomeni, da se Boga tudi v grehu in sovraštvu ne da odgnati. On čaka, da se nam odprejo oči in se nam omehča srce v želji, da bi se vrnili nazaj k Njemu in bili z Njim. Njegova roka je pripravljena in nas čaka. To je prvo sporočilo.

Zgled Izidorja Završnika

Na tej podobici boste videli tudi podobo Izidorja Završnika. To je mlad duhovnik iz naših krajev, doma iz Gomilskega, ki je tik pred vojno v svoji mladosti končeval teologijo in bogoslovje. Za duhovnika se je odločil, ko se je vojna že začela in so Nemci pregnali vse duhovnike v izgnanstvo. Škof ga je v maju po začetku vojne posvetil v duhovnika in mu dal odgovornost za vse župnije spodnje savinjske doline.

Ni trajalo dolgo, ko so tega mladega in navdušenega duhovnika izsledili gestapovci, ga zaprli in z njim zelo grdo ravnali. Skoraj leto in pol so ga hudo mučili in ga želeli prisiliti, da bi jim izdajal imena svojih rojakov, to, kar je slišal pri sveti spovedi in druženju z ljudmi. Pričevanja o teh dolgih mesecih njegovega krvavega potu nam povedo, da je ta ubogi fant prišel že skoraj na konec svojih človeških moči.

Ko so ga prestavili iz zapora Stari pisker v zapor v Maribor, je nekega dne tja prišel tudi starejši duhovnik. Pri njem je Izidor večer pred pepelnico opravil sveto spoved. Drugo jutro so zapornike postavili v vrsto in jih izbrali deset, da bi jih ustrelili. Izidor ni bil izbran, a se je od zadaj približal enemu izmed njih, ga prijel za ramena, potegnil nazaj in mu rekel: »Ti si še mlad, bom jaz stopil namesto tebe.« In tisti dan leta 1942 so ga na pepelnico ustrelili.

Ta pričevanje, za katerega nihče ni vedel vse do 70. let, je za nas velika spodbuda in veliko pričevanje za moč vere in zakramenta odpuščanja, kjer nam Gospod daje novo dostojanstvo, kljub temu, da nas bolečina, bolezen ali greh razčlovečijo. Bog nam v tem daje novo upanje in novo življenje.

Zanj sedaj prosimo, da bi bil pred Cerkvijo priznan kot priprošnjik, svetnik in naš zavetnik, da bi lahko cenili vrednoto novega življenja in moč Božjega odpuščanja.

Njega vam, dragi birmanci, še posebej postavljam na vašo življenjsko pot, da boste lahko tudi vi pričevali za vero proti ignoranci in sovraštvu sveta. Da boste lahko imeli v sebi pogum in moč, kot jo je imel on in tudi sveti Štefan, o katerem smo danes brali v prvem berilu, ko je na koncu rekel: »Gospod, saj ne vedo, kaj delajo, odpusti jim.«

Sveti Duh je Tolažnik in Zagovornik

Še eno stvar bi vam rad položil na srce. Zelo me je ganilo to, da ste se v času priprave na birmo zbližali tudi z Božjo besedo in prepoznali, da nas Sveti Duh na otipljiv način spremlja po Svetem pismu, kjer je zapisana beseda prav za nas čas in prav zame. Ta beseda nekoga, ki vas ima rad in je v vas, vas bo spremljala, krepila in odpirala pogled še na druge besede, ki jih boste v življenju tako zelo potrebovali.

Sveti Duh, kot veste, ima več imen. Dve imeni, o katerih govori Sveto pismo, sta Tolažnik in Zagovornik. Sveti Duh bo na različne načine, po Božji besedi, po molitvi, po ljudeh, ki nas spremljajo, iskal možnosti in nas tolažil, ko bomo prestrašeni. In kaj je najmočnejša tolažba?

Kaj človek najbolj potrebuje kot besedo tolažbe? Besedo, ki mu govori, da ni sam, da je ljubljen, da je vreden. In prav to nam govori Sveti Duh. Njegov prvi stavek, ki ga izreče vsakemu, ker prihaja od Očeta in Sina, je: »Imaš Očeta, ki te ljubi. Ti si sin, ki si ljubljen, hči, ki si ljubljena.«

Drugo njegovo ime pa pomeni, da je naš zagovornik. Kot advokat nam sporoča in govori besede – to je njegov dar modrosti – da bomo znali pričevati, se zagovarjati in najti pravo odločitev in pravo besedo.

Ta dva darova nam Gospod daje, da bosta z nami, če bomo le mi vedno našli trenutek časa in tišine, ko mu prisluhnemo, da bo lahko spregovoril. Čeprav ste mladi in se vam zdi poslušanje morda nepomembno ali pa težko. A največja krepost poleg kreposti ljubezni je krepost poslušanja. Če boste znali poslušati, boste tudi prijetni za druge, saj ne boste le govorili sami o sebi. Tako boste postajali modri, ker vso modrost sprejemamo preko poslušanja. In preko poslušanja se boste učili slišati tudi Boga. Tako vam nikoli ne bo zmanjkalo pravih besed, prave modrosti in prave moči, da se boste pravilno odločali.

To vam želim in polagam na srce tudi staršem in botrom. Skupaj iščite te trenutke, da bodo mladi vzljubili tudi tišino, ker se zdi danes nepredstavljivo. Ampak brez tišine živimo v tujem svetu. Tišina pa nam odpira svet in bogastvo, ki je v nas.

Zahvala

V imenu staršev se je na koncu svete maše zahvalila ga. Ivana Buble Kozinc z besedami:

»Spoštovani gospod škof Maksimiljan, spoštovani župnik Ivan, pomočnika Milan, Peter, kateheti, predragi otroci , moji soborci starši, botri,  drage župljanke in župljani.

Hvala vam vsem, da smo prišli do vmesne postojanke na duhovni poti naših otrok, do prejema Svetega Duha.

Hvala gospod škof, da ste se zopet oglasili pri nas v naših Brežicah, kjer je te dni, kot smo slišali prejšnji teden na predavanju in tudi začutili, odprto nebo.

Za vas gospod škof smo pripravili majhno darilo, ki je malo v povezavi z darilom izpred dveh let, da si boste naše Brežice res dobro zapomnili in imeli v mislih na romanjih. Če se navežem na gospoda župnika, ki vas je v sredo imenoval »prvi pastir«, so palice vsekakor primerno darilo.

Hvala župniku Ivanu, ki naše otroke vidite in slišite, hvala da jim sporočate, da so edinstveni in popolni takšni, kot so. Hvala, ker ne zamižite in hvala, ker vlagate energijo in ste v pomoč nam staršev pri vzgoji mladih duš. V imenu staršev se zahvaljujem za to, da delate nekaj več in da tudi uspešno berete duše otrok in jih vodite skozi to goščavo informacij in zunanjih impulzov, ki prežijo na njih. Hvala da jim znate pristopiti z »Viber« skupino, s kepico, z nasmehom.

Dragi gospod župnik, slišali smo, da vam je dal škof 10 dni dopusta. Ne vemo, ali je bilo to zares ali za hec, vas pa zato starši pošiljamo na oddih z bonom za krajše počitnice (neravno 10dnevne)

Hvala pomočniku Milanu, za dobro voljo in vedno sončen nasmeh (tudi ko dežuje), in prešerno radostno ALELUJO! Hvala pomočniku Petru, da vskočite, ko je potrebno, tudi z vaši lepim glasom. Hvala vsem katehetom za vodenje in oporo našim otrokom. Hvala sestri Jaši za vašo iskrenost in odprto dušo.

Hvala ministrantom, da ste sodelovali pri devetdnevnici in tudi pomagali odgovarjati na vprašanja gospoda škofa. Hvala Darji, za spremljavo na kitaro skozi devetdnevnico. Hvala Sari za današnjo profesionalno izvedbo igranja flavte.

Hvala vam starši, vam rečem kar soborci, da smo se povezali in v pripravah vsi dodali s svojimi talenti, dodatnim delom in angažmajem vsak svoj košček v tole današnjo zgodbo. Še posebej hvala Mateji, Lenartu, Bernardi, Petri, botru Blažu.

Nenazadnje je pomembna pot ne samo cilj, kamor smo namenjeni in lepo je bilo potovati z  vami. Hvala botri, da ste sprejeli to pomembno vlogo. Naj vam Bog podari moč za podporo in  razumevanje naših otrok.

Hvala tiskarni Gofar za brezplačen tisk. Hvala Jelki in Juretu, hvala basom, tenorjem, sopranom in altom; da ste se zbrali v  razširjeni zasedbi in ta slavnostni trenutek obogatili in okrasili z izbranim repertoarjem.

Nenazadnje pa hvala vam otroci, da ste bili dovolj trmasti, dovolj uporni, da ste naredili  nekaj več, kot je bilo potrebno in prišli do tega dne, da ste se odprli in prejeli Svetega Duha.

Dragi otroci, z vami bi delila osebno izkušnjo, in sicer, da sem sama prejela Svetega Duha točno pred 30 leti. Ne spominjam se oblek, ne daril, ne sladic. Spominjam se občutka ob prejemu Svetega Duha in besed, ki mi jih je škof izrekel, te besede so ostale v meni in so z menoj že 30 let. Te besede želim danes predati naprej vam otroci:

»Otroci najboljši ste takšni, kot ste. In takšne vas ljubimo.«

Župnija Brestanica, Senovo in Koprivnica

V nedeljo 1. junija 2025 je škof Maksimilijan zakrament svete birme podelil mladim v brestaniški baziliki in v pridigi uvodoma prosil Gospoda, naj pošlje svojega Duha in okrepi mlade, da bi lahko svoje življenje vedno živeli v tej zavesti: kdo sem, kdo me je poklical, kdo me je poslal in kdo živi v meni:

Dragi birmanci in birmanke, želim vam predvsem to, da bi se vas dotaknila ta velika gotovost, ki nam jo Gospod daje, ko nam obljublja, da nas je poklical, izbral in da nas ljubi do konca.

Sveto leto

Danes obhajamo praznik svete birme v svetem letu, v tem posebnem letu, ki ga obhajamo vsakih 25 let, ko se s hvaležnostjo spominjamo ključnega dogodka odrešenja v polnosti časa, ko je Bog poslal svojega sina, rojenega iz žene, podrejenega zakonom sveta, da bi nas odrešil in v nas prižgal Božje življenje, ki traja večno.

V tem svetem letu, ko se spominjamo teh velikih darov, se predvsem krepimo in utrjujemo v tem spoznanju, kdo smo –  smo ljubljeni in poslani Božji otroci. Zato nas to sveto leto še posebej vabi, da bi bili romarji upanja, ki bi v ta svet prinašali upanje.

In kdo naj prinaša upanje v ta svet, če ne prav kristjani, verni ljudje, ki vemo, da se pot človeškega življenja ne konča v grobu, ampak da vse, kar živimo, tudi stiske in preizkušnje, lahko postaja humus novega življenja.

Zato vam bom v spomin na sveto birmo podaril podobico svetega leta, kjer sta dve podobi, za kateri bi si želel, da jih nosite v srcu. Naprej ta podoba romarjev upanja. Ta čoln pomeni, da smo v življenju vedno na poti, ki se spreminja in ni večna. A ena stvar je, ki ostaja.

Mnogi med vami, še posebej starejši, ki ste se že poslovili od svojih staršev, veste, da ljubezen naših staršev, ki nas je priklicala v življenje, ostaja, tudi ko jih ni več na tem svetu. Ko mi je umrla mama, sem prejel zapisano misel: »Mama nikoli ne umre, ker ljubezen nikoli ne umre.«

In če ne umre ljubezen, ki jo ljudje zmoremo dajati drug drugemu, koliko bolj smo lahko prepričani, da ne umre ljubezen Boga, ki nas je poklical v življenje in iz katerega vsak dan živimo, ki je za nas dal vse in želi, da bi mi lahko v polnosti živeli to novo življenje.

Danes zaključujemo velikonočni čas, ki traja 50 dni od velike noči. Kaj nam govori ta skrivnost in resnica velike noči?

Govori nam, da nas Bog ni pustil samih, predvsem ne v tistih trenutkih življenja, kjer čutimo svojo nemoč in spoznavamo svoje meje. To so naše preizkušnje, naše slabosti, naši grehi in končno naša smrt. Bog je postal nam enak v vsem, razen da ni grešil.

Kako negovati prijateljstvo z Bogom?

Pretekli teden smo se z birmancih v senovški cerkvi pogovarjali tudi o tem, kako se Bogu najbolj bližamo. Našteli smo najprej molitev, ki je pogovor in odnos, v katerem negujemo vez z nekom, v katerega verjamemo, ga ljubimo, ga poznamo in ki hočemo, da je z nami.

Potem Božja beseda, Sveto pismo, tiste besede, ki nam jih je Bog dal in zaupal po ljudeh. Knjiga Svetega pisma pa na nek način »spi« kot v nekem paketu. Sveti Duh namreč čaka, da bi to besedo sprejeli, jo ponavljali, si jo zapomnili, da bi iz te besede lahko zagorel ogenj, Božja moč, kot se je dogajalo na začetku v prvi Cerkvi, ko je bilo rečeno, da so nad njimi prikazali ognjeni jeziki in jim je Sveti Duh dal, da so razumeli stvari, ki so dogajale, in so znali dati tudi pravi odgovor.

To je dar Svetega Duha, ker nas Bog ne pušča samih. Duh pa ni kot nek buldožer, ki bi prišel, da bi na silo poravnal zemljo pred sabo in nas naredil ravne kot asfalt pred vašo baziliko.

On je lahen piš vetra, ki želi, da bi vzplapolalo moje srce, da bi mu lahko rekel: »Pridi, Gospod, pridi! Daj mi moči in besedo za pravo odločitev.« To je tisto drugo sredstvo, s katerimi boste vedno lahko prihajali v stik z Bogom.

Tretje sredstvo pa je občestvo, ki je sad Svetega Duha. Ljudje smo živa bitja, ki lahko živijo samo, če so povezana med seboj. Zato je glavna naloga Svetega Duha, ki prihaja od Očeta in Sina, iz prijateljstva v Bogu, to, da tudi nas odpira drug za drugega. 

Vsi vemo, da drug brez drugega ne moremo, čeprav nam je drugi včasih največje breme, ob katerem se brusimo. Marsičemu v življenju se moramo tudi odpovedati, da smo lahko odprti za druge. To moč za gradnjo občestva nam daje Sveti Duh.

Pa ne samo to, Sveti Duh nas kot vernike tudi poveže v eno občestvo, v skupnost, v Cerkev, ki skupaj praznuje, skupaj moli, kjer se drug za drugega skupaj veselimo in tako dejansko živimo Jezusove besede: »Če sta eden ali dva zbrana v mojem imenu, tam sem jaz sredi med njimi.«

To so trije biseri, po katerih boste lahko negovali prijateljstvo z Bogom.

Je pa še eno, četrto spoznanje, in sicer naša šibkost in nemoč. Ko boste izkusili, da ne zmorete, boste še bolj zahrepeneli po nekom, ki vam bi lahko pomagal. Ljudje smo ustvarjeni tako, da nismo popolni in vedno znova hrepenimo po nekom.

Želim vam, da bi v trenutkih nemoči spoznali, da vam je Gospod dal samega sebe, svojega močnega Duha življenja, ki bo dvignil vašo glavo, vaš pogled ter vam odprl oči in srce, da se boste lahko znašli v objemu Njega, ki vas ima rad.

Pričevalec vere v moč življenja in ljubezni

Zato je na tej podobici, ki vas bo spremljala kot spomin na sveto birmo, tudi pričevalec te ljubezni do bližnjega, naš duhovnik, za katerega molimo in prosimo, da bi bil razglašen za svetega – Izidor Završnik.

V burnih letih vojne, po dolgem letu dni mučenja in trpljenja v zaporu, je, ko je bil eden izmed njegovih sojetnikov postavljen v vrsto za streljanje, tega mladega človeka potegnil iz vrste, stopil na njegovo mesto in dal življenje zanj.

Prosimo, da bi nam on, mož vere v moč življenja in ljubezni, izprosil zaupanje, da je vredno živeti. Danes to žal ni več samoumevno. Tudi mladi ljudje se srečujete s temino, s svetom, ki se preko različnih medijev kaže kot nekaj velikega in strašnega ter vas ustrahuje, da bi postali sužnji videza in pozabili na bogastvo in lepoto, ki ju nosite v sebi.

Fotografije: Foto Colarič